Jonas – Zapisi

Leta 81 sem bil v Seelisbergu pri Maharishiju, ko je stopil v prostor, je dekle zraven mene jokalo, iz roke so mu jedli vsi okoli njega (kaj podobnega sem videl le še na sprejemih pri Kučanu, ta je tudi samo mignil, pa je takoj kdo skočil zraven). No, levitacije me ni naučil on, temveč nekdo drug¹ …

-Jonas

1. Precej bolj učinkovita je Balduccijeva metoda. ↩

Mnenja (26)

Legenda.

(Iz tretje oddaje Brez zavor, 1997. Zelo sem ponosen, da sem sedel enkrat zraven nje.)

-Jonas

Mnenja (24)

Manjka ji vsebine. Vsem, ki še nimate svojega bloga, tule je nekaj povezav, vse so zastonj:

• Blogger
• WordPress
• Delo
• Večer

Še enkrat rečem: Manjka nam vsebin, zanima me, kaj pri nas dogaja!

Začel pa sem pisati tale zapis, povedavši hoteč naslednje – namreč, da težko prenašam:

• Anonimnost. Anonimno branje je pravica, anonimno pisanje tudi. Je pa neodgovorno, anonimno pisanje namreč.¹
• Pisanje brez stresic. Tezko se bere, ce ni stresic nad sicniki in sumniki, storasto zgleda.
• Piši kao što govoriš. “Ja, dons bom odpru to temo, ne moram verjet keri folk sm vidu klele tmle dol…”
• Žlehtnobo. Dajmo se no manj sesuvat.
• Pomanjkanje strokovnjakov. Vsak se na kaj res dobro spozna, zakaj ljudje ne pišejo o tem? Ne zanima me toliko, kje so bili včeraj in kaj so jedli zjutraj.

-Jonas

1. Z redkimi izjemami. Za anonimno pisanje je treba imeti tehten in očiten razlog, drugače nima nobene teže. Zadovoljim se z emailom (ali blogom, če ga oseba ima), ime in priimek pa sta lep bonus. Tudi psevdonimi me ne motijo, da le za njimi stoje dosegljivi ljudje. ↩

Mnenja (41)

Marcel je v studio povabil Crnkoviča, Mavčevo in mene, pogovarjali se bomo o slovenski blogosferi. Ker njegov izbor gostov gotovo ni reprezentativen, vas prosim za sodelovanje. Je kaj takega, kar bi bilo dobro povedati, razložiti, opozoriti pred kamerami?

Studio City, jutri ob 21.00 na II. programu.

-Jonas

Mnenja (77)