Razpad sistema
Zjutraj me je v hiši presenetila nenavadna tišina, v moji delovni sobi noč in dan šumita vsaj dva računalnika, človek se navadi belega šuma, a ko tudi tega ni več, je čudno. Nekam strašljivo celo, če je človek malo romantika.
Da sta se strežnika zaustavila, je razlog najverjetneje eden, se grem detektiva: ponoči je zmanjkalo elektrike (da bi kdo vlomil in ju ugasnil, se ne zdi verjetno). Zanimivo, kaj takega se ne zgodi pogosto, odkar smo v Evropi. Se pa še živo spomnim redukcij iz stare Juge, ko smo v šestem razredu nosili žepne svetilke v šolo in je Jože imel največjo, tako da je zvečer z vrhnjega nadstropja svetil na ulico pred šolo in s svetlobnim krogom zalil kakega mimoidočega; kot kak policijski helikopter iz serije Ulice San Francisca. Zdelo se nam je kul in je bil Jože glavni frajer tistih nekaj tednov energetske jugo krize.
Takole razmišljaje surfam in berem pošto (vmes sem seveda mašine že zagnal in kuhal kavico), ko v hiši škrtne in je trenutek zatem spet tišina. Spet je crknu štrom. A le za nekaj minut, radio kmalu spet zapoje in se prižgejo lučke po stanovanju (hi-fi, video, bojler, hladilnik… madona, v tej hiši nisem sam!).
Pa spet ne za dolgo, škrt, ni štroma. In čez pet minut spet je. In ga ni. In je.
In tako ves dan.
Ne bom zdaj razpredal, kako me te reči potrejo. Filozofiral o nemoči in odvisnosti od tehnologije. Je pa fakat, da sem vsaj uro bebavo sedel v fotelju, zrl v prazno in nemočno spremljal ta light show, preden sem se domislil, kaj hudiča človek lahko sploh počne v takšni situaciji, ko zunaj lije in je že popoldne tako temno, da niti cajtngov ne more čitat…
Rešila me je seveda tehnologija, moj zvesti notesnik je vsaj nekaj uric neodvisen (fak, na mrežo pa ne morem, ne vem zakaj mi ne dela wireless???…) in lahko vsaj kaj napišem ali pa kakšen sudoku obrnem…
Sedim v polmraku, ura je sedem, zadnja prekinitev traja že kakih dvajset minut, kar me navdaja z optimizmom (mogoče pa zdaj res kaj šraufajo, ne pa samo pritiskajo na knof). Pred pol ure se je zdelo, kot da vsa hiša kašlja, kot da jo trese neka električna mrzlica. Kot da bi jo stresali sunki štroma, ko so mojstri v centrali vztrajno vsako minuto vklopili ta veliko stikalo, pa jim je vsakič vrglo ven in se te igrice kar niso hoteli naveličat. Zdaj pa je že dolgo mirno, naša ulica tiho čaka na nov šus. Morda bo pa naslednjič prijelo. Upam, nujno moram prečekirat email in pogledat, če je na žnevniku kak nov komentar…
Ding, soba se spet prebudi, jaz pa kar še čepim v naslanjaču in pričakujem naslednji “škrt”. Hm. Bo?
Zgleda da bo. Mreža tudi dela, grem hitro na blog, preden spet crkne…
Aaaaargh! !”#$%#!
Crknilo je, preden sem lahko kliknu “publish”.
Pičkavammaterina elektrogospodarska.
-Jonas
P.S. Ura je pol devetih, sistem se drži že več kot pol ure, zgleda da je to to.
Mnenja (39)
