Cmerjenje ob splavu
V preteklem tednu sem se okoli te problematike naposlušal cmeravih zgodb. Recimo, na televiziji v spet nekem omizju mati petih otrok razlaga, kako je bilo težko ampak so vseeno zdržali, v časopisu berem o neprilagojenih in nezaželenih otrocih, na mreži pripovedujejo o znankah z rekordnimi števili splavov ali promiskuitetnih sošolkah s kavbojkami na pol pičke in kam da to pelje. In kako je to grozno in kako je to žalostno. Zdi se, da ima vsak na zalogi kakšno zgodbo, najraje kakšno v zvezi s starši in kaj bi bilo, če bi bilo.
Jaz imam tudi svojo. Ko je moja mama po dveh splavih1 tretjič zanosila, je šel foter najprej v bife, zvečer pa jo je zagrabil za vrat in ji skozi zobe zasikal: “Če narediš še en splav, ti zlomim vrat.” In sem se rodil jaz. (Šmrk, šmrk.)
Jaz, Jonas Žnidaršič, sin Rozine Pavše, sem vesel, da se je tako razpletlo, foter, prisrčna hvala. Živ sem in diham kljub travmatični mladosti po njuni ločitvi. Sem zelo obrazgotinjen, a vesel da sem živ (šmrk).
Ampak.
Vprašanje splava ni in ne sme biti vprašanje emocij, ampak svobode.2
Jaz, državljan XXX svobodne Slovenije, vam rečem tole: Pička ti materina fotrova,3 NIHČE NIMA PRAVICE ŽENSKE DRŽATI ZA VRAT!!! Nihče, ne pijan dedec, ne starši, ne prijateljice in ne nerojeni otrok, …
Še najmanj pa župnik ali država.
-Jonas
- Zataknilo se je kljub kontracepciji. Kot mulc sem v maminih predalih našel zaprašeno diafragmo, znorela je, ko sem jo neveden posadil svojemu medvedu na glavo za vaterpolsko čepico. ↩
- Tu je osrednji problem nizke slovenske rodnosti. Danes je za mlado dekle otrok kot kamen okrog vratu. Osvobodimo ženske in bodo, prepričan sem, rade rojevale. ↩
- Težko mi je to zapisat. Z očetom si nisva bila nikoli blizu, a se imava rada in živiva v isti hiši (mama je v domu). Žalosten bo, če bo tole bral. Ne znam si pomagat, oprosti. ↩