Z bratrancem sva na Cesti dveh cesarjev iskala levo ogledalo za megana, a ni bilo sreče, čeprav sva najprej šla brskat na najluksuznejši avtoodpad v državi (v lasti 100% čistokrvnega Slovenca).

Pogled na moj fotoaparat je lastnika nekoliko prestrašil in me je takoj pobaral, če ni za kakšen članek. Da si ne želijo reklame, ker imajo po vsaki takšni objavi naslednjega dne inšpektorje v hiši. Huh? Kaj pa hočejo, prašam? “Inventuro in papirje.”
Zadovoljen ob misli, kako država lepo skrbi, da si ne bi kakšen prebrisanec nagrabil milijonov na davkoplačevalski račun z utajo ali kakšno podobno svinjarijo, se razgledujem naprej. Aha, poglej si no tele avtomobilske osi, pravi mali zaklad, kdove koliko milijonov je bilo opranih s temle kupčkom. Če ne milijarde:…

I tule, rezervoarji za žajfo. Kot novi:

Ogledala nisva našla, Mercedesov pa ne paše in sva šla na sosednji odpad. Izbira je bila še manjša, ostala sva dolgih nosov. Zrak več ni bil slovenski, se je pa več smejalo:

Tip na levi pa zna na pamet Veroniko Deseniško. Res.
-Jonas
21. november 2006, zapisano v kategorijah
Vsakdanjik