Arhiv za mesec December, 2006

Srečno 2007!

Lepo se imejte, še posebej pa voščim vsem, ki blogate!

Še voščilnica Kostje Gatnika in Kamile Volčanšek:

Hny007Sw-1

-Jonas

  • Share/Bookmark

Evro

Slišim predloge in pametovanja, da bi morali pisati evro z U-jem (euro). Obstajajo celo nekakšne utemeljitve, da se človeku kar joče od primitivizma.1 Naj te frišno pečene Sloeuropejce (z U-jem) vprašam:

Če pišete evro z U-jem, ali torej pišete tudi ameriški dolar z dvema L-jema?2

Ne.

Ga.

Srat.


-Jonas

  1. Crnkovič mu pravi “birokratski primitivizem”.
  2. Ne bom brskal po dreku in omenjal še angleški funt, ker bi potem moral še japonski jen, ki je pa sploh zajeban (najbrž bi ga bilo treba pisati z njihovimi pismenkami, kaj?).
  • Share/Bookmark

Na vaji pri Magnificu

Jutri na Kongresnem trgu ob 23:00 nastopa Magnifico (tokrat v kvartetu), potem pa župan obljublja novo leto tam okrog polnoči. Magnifica in bend sem ujel na vaji in vse skupaj, jasno, podokumentiral:

http://video.google.com/videoplay?docid=3940434961369138783

-Jonas

  • Share/Bookmark

Vzpenjača

Kratka se mi zdi, ko jo takole pogledam z vrha:

Dsc00009

Od doma smo se odpravili samo zato, ker sem hotel videti to čudo za sedem mega evrov, in da se bom lahko vnukom ponašal, kako sem se že prvega dne peljal po njej (in to zastonj!); v teh zimskih dneh me ponavadi nič ne spravi iz hiše, darila sem že nakupil, prepečenca in mleka imamo pa v hiši itak zmeraj na zalogi, tako da nikoli ni krize. Se zna zgoditi, da me sosedje tudi po tedne ne vidijo, še posebej kadar se vleče megla. Torej me je moral res firbec matral, kot vsakega poštenega in ljubjanoljubečega Ljubljančana: “No, da vidmo, kam je šu ves ta gnar.”

Že med potjo v mesto je radio povedal, da je pri vzpenjači že strašna gužva, menda se čaka več kot pol ure in nas je veselje precej minilo. K sreči sem se takoj domislil Gradišnikove ukane1 in zavil z avtom kar na grad, saj je gneča gotovo le spodaj in sem imel prav – le počakati je bilo treba na kabino. Se bomo peljali pač dol, namesto gor, prava reč.

Ne vem zakaj sem si nekako predstavljal, da bo vzpenjača odprta, v retrošpektu se mi ta misel zdaj zdi neumna, walda da mora bit kabinca, da ljudi ne zebe. No, nisem si pa predstavljal, da bo en tak steklen akvarij. Doma sem načrtoval tudi posnetek s kamerco med vzponom (ali pa sestopom, jebi ga), mogoče še kakšen posnetek s sprevodnikom, eno lepo videoblog reportažico. Vse sem imel v glavi razdelano.

A mi je nakano preprečila crknjena baterija (ekranček se je le tiho zatemnil po prvem kadru) in me spravila v tako kolerično voljo, da sem kasneje videl Zokija na skrivaj cukati mamo za rokav; ubogi otrok je šepetaje šel spraševat, kaj katera beseda pomeni. Baje, da sem bil tulil.

K sreči je na pomoč priskočil kolega Jani Sever z imenitnim posnetkom (sploh prve, z veljaki, škljocinarji2 in vipovci) otvoritvene fure. In k sreči sem se še pravočasno spomnil na zvestega eriksona, enkrat sem že omenjal, da je to pravi blogerski telefon, ker dela že res dobre fotke.3

Ko je na vrh pribrnel prvi stekleni odmerek obiskovalcev, sem mičkeno našpičil ušesa in pobiral osluške in tuje vtise, preden so se porazgubili po stopnicah v drobovje gradu. Da jim je kar všeč, se mi je zdelo, nekdo je ob pogledu na silne (obnovljene) grajske temelje celo zinil, da aha, ni čudno, da je toliko koštalo.

Pogled v drobovje gradu je res impresiven, še meni se je zdelo monumentalno, dokler nisem spregledal natege, ki je neuke množice najbrž nikoli ne bodo dojele – največje svetovne zarote se vendar od vekomaj vedno dogajajo narodom naravnost pred očmi in pri belem dnevu. Natega ljubljanske vzpenjače pa ni nič drugačna; ha, sem si mislil, a Sherlock Jonas jo je zavohal na daleč!

Pelje namreč le do grajske kleti, tam ni pa nič! Če hočeš na grad na kavico ali sprehod, je treba še po stopnicah in jih ni malo, še posebej človeku, ki ne mara niti ene. Da bi pa tam v kleti občudoval železne podpornike pa tudi ne bo nihče plačeval vožnje z dvigalom.

Dsc00017Dsc00019Dsc00020

Ha! Grem stavit, da je enkrat ponoči kakšen arhitekt sabotiral načrte, skrajšal tračnice za kakih dvajset metrov in presežek prodal ciganom na Cesti dveh cesarjev. Ni čudno, da se mi je že na prvi pogled zdela kratka, kar pejte si jo pogledat. In ja, na spodjni postaji so tudi stopnice (vsaj ena ali dve, sodeč po raznih drugih fotkah)!

Vzpenjaca-Gajba

Peljal se pa nisem. Smo bili že v eno nogo v gondoli, a sem družino v zadnjem trenutku skoraj refleksno prestregel (kot v partizanskem filmu, “… Stani! Nemoj! … Mine!”), da so se nam steklena vrata zatlesknila pred nosom … Za las je šlo, moj samoohranitveni nagon se je vklopil tik pred zdajci … zavedel sem se namreč, da če gremo zdaj dol, bo treba spodaj eno uro čakati, da pridemo spet gor.

V tem mrazu? Ne hvala. In sem se zazrl še enkrat dol na čakajočo vrsto in se pomilovalno zamislil: “Tipično. Ljubljanceljni so se prišli peljat, da bodo lahko vnukom važno razlagali, kako so se že prvega dne vozili po njej (in to zastonj!). In da vidjo, kam je šu ves ta gnar.”

-Jonas

  1. Iz knjige Strogo zaupno o Sloveniji
  2. Fotoreporterji. One man band slovenskega novinarstva. “Če si že tam, pa še slikej in kej napiš!”
  3. Video je pa na mobilcih še zmeraj v koortzu, Canon Ixus rulz, sploh če ima stabilizacijo slike. In polno baterijo, jasno.
  • Share/Bookmark

Naslednja stran »