Jonas – Zapisi

Nisem veliko spraševal, nisem hotel motiti. Tale konec Miklošičeve je raj za snemalne ekipe, velikokrat jih vidim na istem mestu, za reklame, filme, TV.¹ Ko je nekaj začelo piskati, sem že mislil, da sem jaz pohodil kakšen kabel, pa je bilo vendarle krivo bogsigavedi kaj drugega, se je izkazalo:

Khm, z Zokijem sva šla v frizeraj, zato tisti vzklik na koncu (“Kméti!”). Nisva hotela zmerjati s kmeti, le k Podkrajškovi Meti sva bila namenjena, prisežem!

-Jonas

P.S. (petek, 14:40) O fotosešnu več pri Marti.

1. Statistično najbolj snemalno izkoriščena lokacija pa je, resnici na ljubo, na Kolodvorski, pred zgradbo nacionalke. Njene TV ekipe so tam abonirane, najlepše je snemati deset metrov stran od pisarne, kdo se bo vozil po mestu … ↩

Mnenja (52)

Luka Koper se od sobote ni več oglasil. Danes je Gradaščica ob jezu naplavila uničen Canon Ixus 800 IS. Obtolčen, ukrivljen, moker, prežvečen. Sosedovi mulci so ga našli zjutraj in ga takoj prinesli, vedeli so, da gre zares, vedeli so, kam … Če na ulici leži Walther PPK, je jasno, da se je nekje v bližnjem grmovju zgrudil James Bond. Na Vrhovcih je mularija od nekdaj strogo vzgajana, najprej naredí domače naloge, preden gre razbijat šipe. Tu se ve, kdo je kdo in kdo kam paše! …

Tiho sedé¹ v gruči na stopnicah, sosed se na vrtu zaskbljeno pogovarja z ženo, razvedelo se je, pogledi jima nehote uhajajo na okno moje delovne sobe, kjer s pinceto in alkoholnim čopičem čistim kontakte na spominski kartici … Obrišem si kapljo s čela, skrbi me zviti zlati jeziček na temnomodri ploščici, majhna je … majhna, a hrani toliko skrivnosti …

“Kje je Luka Koper?”, slišim tiho vprašanje s stopnic in takoj jezno šuškanje pol ducata otroških ust. Zdrznem se, tihi, a razločni stavek me premakne nazaj, kaj mu nisem še včeraj izročil canona in, kot vedno, pridodal “Pazi se!”? Mi ni še včeraj, tako kot vedno, odmahé z roko, obrnil hrbta, “Pazi se ti. Bavabe so v uvedništvih, ne na tevenu.”

Včeraj? Predvčerajšnjim?

Čitalnik kartic blinkne prvič, drugič, tretjič, in še bi lahko našteval. Hlastno sežem po miški, nekaj klikov, drag & drop, odpre se tole:

In potem tišina.

“Pride Luka nazaj?” Glasek je tih, a razločno deklarira skupinsko voljo s stopnic. In vse oči uprte vame.

“Seveda pride.” In še enkrat: “Seveda pride.”

Obrnem se vstran, v izgovor najdem okno, zazrem se skozenj, v daljavo. V črne obrise mesta.

-Jonas

1. Mulci namreč. Kot: “Mulci sedé na klopi.” ↩

Mnenja (71)

Luka Koper nadaljuje raziskavo govoric o podtalnih sestankih, tajanstvenih obredih, ritualnih žrtvovanjih, poliseksualnih orgijah in zaprtih korporativnih sestankih. Družba je zaprta in skrivnostna, neprevidni jeziki plačajo z glavo, povsod zid molka. Viri so nezanesljivi, ob četudi previdnem povpraševanju se vrata zapro, družba obmolkne, šank osamí. Iz zakotnih vogalov prestrašeni pogledi, tu in tam rezek šepet, odmev škornja v ozki nočni ulici … Sem in tja nesproščen sestanek, sem in tja od alkohola presproščena usta, oslušek tu, oslušek tam, raziskovalni novinar plete drobce informacij v mrežo, ki ga utegne samega oviti …

Hvala Bogu, da ga imamo, eden je, ki si upa, internetni poročevalec Luka Koper:

-Jonas

Mnenja (165)

Ne štejem več. Akademiji lepa hvala, tokrat ga niti v sanjah nisem pričakoval, lepo presenečenje. Ko sem poslušal obrazložitev, se mi je milo storilo, za trenutek sem imel lep občutek, kot da sem res nekaj v življenju naredil. Ne razumite me nápak, Milijonarja imam rad in je najboljši kviz na svetu in vse in prav, a odkrito povedano – je le teater. Razvedrilo za preganjat prazen čas. Kot frnikole. Pajac pač, ki se zvira na odru.

Blogi pa nekaj premikajo. Ne dosti, a opazno. Za ta premik se zahvaljujem vsem slovenskim blogerjem. Če vas ne bi bilo, tudi viktorja ne bi bilo. Hvala.

-Jonas

P.S. Poročilo Luke Kopra sledi. Še danes. Zrnec je bil spet dober, ni?

P.P.S. (nedelja, 19:22) V oddaji 24ur dan kasneje gledam poročilo s prireditve. Uganite, koga so edinega prezrli, ne besede, kaj šele sličice. Moja reakcija:

Mnenja (184)