Za poslušanje potrebuješ Flash Player.
Luka Koper se od sobote ni več oglasil. Danes je Gradaščica ob jezu naplavila uničen Canon Ixus 800 IS. Obtolčen, ukrivljen, moker, prežvečen. Sosedovi mulci so ga našli zjutraj in ga takoj prinesli, vedeli so, da gre zares, vedeli so, kam … Če na ulici leži Walther PPK, je jasno, da se je nekje v bližnjem grmovju zgrudil James Bond. Na Vrhovcih je mularija od nekdaj strogo vzgajana, najprej naredí domače naloge, preden gre razbijat šipe. Tu se ve, kdo je kdo in kdo kam paše! …
Tiho sedé v gruči na stopnicah, sosed se na vrtu zaskbljeno pogovarja z ženo, razvedelo se je, pogledi jima nehote uhajajo na okno moje delovne sobe, kjer s pinceto in alkoholnim čopičem čistim kontakte na spominski kartici … Obrišem si kapljo s čela, skrbi me zviti zlati jeziček na temnomodri ploščici, majhna je … majhna, a hrani toliko skrivnosti …
“Kje je Luka Koper?”, slišim tiho vprašanje s stopnic in takoj jezno šuškanje pol ducata otroških ust. Zdrznem se, tihi, a razločni stavek me premakne nazaj, kaj mu nisem še včeraj izročil canona in, kot vedno, pridodal “Pazi se!”? Mi ni še včeraj, tako kot vedno, odmahé z roko, obrnil hrbta, “Pazi se ti. Bavabe so v uvedništvih, ne na tevenu.”
Včeraj? Predvčerajšnjim?
Čitalnik kartic blinkne prvič, drugič, tretjič, in še bi lahko našteval. Hlastno sežem po miški, nekaj klikov, drag & drop, odpre se tole:
http://video.google.com/videoplay?docid=4525530751918677577
In potem tišina.
“Pride Luka nazaj?” Glasek je tih, a razločno deklarira skupinsko voljo s stopnic. In vse oči uprte vame.
“Seveda pride.” In še enkrat: “Seveda pride.”
Obrnem se vstran, v izgovor najdem okno, zazrem se skozenj, v daljavo. V črne obrise mesta.
-Jonas
26. marec 2007, zapisano v kategorijah
Smeh,
Zgodbe