Obljubil sem, da pridem, ni bilo težko, kljub obupno zgodnji uri (11:00), že dolgo nisem bil na kakšni takile mini slovesnosti, a sem tokrat kar vedel, da bo prijetno. Visoka kultura mi običajno ne diši, razen če je obljubljen banket, tokrat ga ni bilo. Zato pa je Gradišnik delil izvode nove knjige Roka, voda, kamen, s podpisom in datumom:
http://video.google.com/videoplay?docid=-7501000705543785746
Postavil sem se v vrsto, jasno, dobil knjigo (prvi del, ostala dva izideta v prihodnjih mesecih) in podpis, a z zanimivo (namerno?, kdo bi vedel? …) napako, Branku se je v moj izvod zapisal napačen datum, osemnajsti namesto devetnajsti april:

Post festum je ugotavljal, da utegne ta izvod prav zaradi napake doseči ogabno ceno, ko bo nekoč mrtev in bel; odvrnil sem, da najbrž ne. Ker ga ne bom nikoli prodal.
Ko se je svečanost začela, je Nela Malečkar malo spraševala, Branko malo odgovarjal in pripovedoval, same zanimive reči in ravno prav. Resda sem vmes malo pogledoval po gostih (pri Gajotu je bilo polno, ne pa nagneteno), a ne iz dolgčasa, ki me je historično rad zaskočil ob podobnih priložnostih in situacijah. Iz firbca, prepoznal sem tu in tam nekaj znanih, drug drugemu prijazno kimajočih obrazov, v potrditev moje teze, da sem se kot Billy Pilgrim nekako iztaknil iz časa, iz te scene, da sem outsider med temi literati. Če sem sploh kdaj bil kaj drugega, takrat ko me je še celega prevzemal teater in smo viseli po premierah in za šankom v Drami, kjer sem kdaj pa kdaj videl Jesiha in ga kaj prašal.
Ko se je družba takoj po koncu porazgubila kot bi kdo spustil fižolovca, sem mogoče za trenutek kaj grdega pomislil, recimo “Kurc gleda te pisce …”, “Jebeš tako sceno …”, “Lopato v roke, banda …” in morda še kaj podobno sočnega. Še preden se je misel utegnila preseliti na jezik, sem se k sreči v zadnjem trenutku spomnil na odsotnost zakuske (huda napaka, organizatorji!), kar seveda popolnoma opravičuje hiter in množičen odhod in se prizadetim za psovanje (četudi v mislih) opravičujem. Tudi sam bi jo popihal, da nisem bil tam tudi v blogerski vlogi in sem hotel od avtorja še kakšno izjavo v kamero.
Posedali smo potem še malo v ožji družbi v sobici zadaj, kjer piše “privat” in se menili še slabo urico. Vmes sem se spet zagledal v Štefko, sem že pred-predlani mislil, da sem jo prebolel, da ni usojeno. Eh, pomlad …
http://video.google.com/videoplay?docid=-11948677588774409
Več na Gradišnikovem blogu, obiščite ga, takega besednega profija se lahko sloblogosfera samo razveseli. Vprihodnje ga nameravam nažicat za blogovsko rubriko Minuta za boljši jezik, krvavo jo potrebujemo.
-Jonas
P.S. (sobota, 19:00) Na svojem blogu Gradišnik piše o zaroti in res, med strani 64 in 65 je vrinjen list iz kasnejšega poglavja. Menda bodo knjige menjali, jaz svoje ne dam.
19. april 2007, zapisano v kategorijah
Knjige