Jonas – Zapisi

Oprostite za zamudo, ukvarjal sem se s poslom. Z vprašanjem, kako se preživljati s tistim, kar rad počneš (saj tu je bistvo sreče, ni)? No, jaz rad pišem in snemam neumnosti in se grem medije. Da bi se dalo od bloga nekoč jesti, sem zavohal že na začetku in potem debela tri leta čakal na pravo priložnost in se izogibal odločnemu skoku v biznis, vmes je domačo blagajno rešil Milijonar, počasi pa bo treba razmišljati o prihodnosti. Zaenkrat, noge sem namočil previdno, tole je dosedanji poslovni izkupiček:

1. Vikorji v Jani – honorar izplačan post festum,

2. SiOL Blogos – mesečni dohodek,¹

3. Fotografije v Direktu – nenačrtovan posel, hvala Bojan!,

4. Ericsson K800i – izročeno v trajni test,

5. Microsoft Windows Vista – izročeno v trajno last.

Čas je za korak naprej.

A tradicionalno spletno oglaševanje mi ne diši. Google Ads, Amazon, poskusil sem, natega! Za tistih nekaj izplačanih fickov v bistvu oglašujem Google in Amazon, ne pa konkretnega prodajalca ali knjigo! Na vsakem guglasu za, recimo ženske modrce, je na vrhu vedno tudi googlov znak! Ker smo se tovrstnih oglasov navadili le ošvrkniti z očmi, nam v zavesti ne ostanejo modrci, ampak Google! To je Googlov oglas! Modrci, avtomobili, počitnice, nima veze, prvi vtis, ki sede v zavest je vselej in najprej tale: “To je Googlov oglas!” Ni blema, a premalo plačajo, hvala lepa!

Banerji? Hm, mogoče. Nikakor ne maram tistih, ki kakorkoli migajo, na svojem blogu jih nočem in bi zaračunal. Pa četudi ne migajo, težko jih je vklopiti v srajčko, dizajn bloga. Pa na klike tudi nočem zaračunavati, raje bi se zmenil za fiksno vsoto na mesec, tega se pa firme po mojih izkušnjah branijo, vsi bi raje na klik.² Pa povsod so že, blogerjev je veliko, praznega prostora za reklame tudi, blogerska konkurenca je huda. No, če ima kdo željo, naj piše, je čas, da se kaj zmenimo.

Kaj pa prikrito oglaševanje? Hm, sem za, dokler je odkrito!³ Če želi kdo predstaviti kakšen gadžet na mojem blogu, takole se zmenimo zaenkrat: šenkajte mi ga, pa ga predstavim, a imam dva pogoja! Prvi je, da v zapisu vedno opozorim, da je bil gadžet šenkan, drugi pa, da ne garantiram hvale! Če mi ne bo všeč, si pridržim pravico, da ga tudi poščijem pred kamero, če se zazdi scanja vreden, ok? Sorči, eno tveganje pač mora bit. Če imate muda, send them in!, na sceni so neodvisne recenzije zmeraj dobrodošle …

Kaj pa kreativno oglaševanje? Hm, no, tu bi se pa dalo kaj pobezati, zanimivo področje … A kaj, ko me je spet prehitel Luka Koper⁴ z akcijo za Vest:

Luka Koper: Kot dojenček

Nič ne de, v ognju imam še eno železo … Več o tem prihodnjič!

-Jonas

P.S. Iz razumljivih razlogov je priloženi video z naslovom “Kot dojenček” izvzet iz običajnega pravnega aranžmana na tem blogu. Izrecno in izjemoma ga je DOVOLJENO razpošiljati, razmnoževati in vključevati na poljubne spletne strani! Kar!

1. SiOL od lasnke jeseni plačuje skromno mesečno naročnino za modro pasico na vrhu bloga in integracijo v njihov Blogos. ↩
2. Jaz pa ne, ker me kliki ne brigajo. Briga me moj blog in kaj je na njem. ↩
3. V nasprotju s popularnim prepričanjem od Canona ali Appla nikoli nisem dobil niti ficka, čeprav sem že skušal prepričati obe firmi, naj kaj prispevata, saj so si lahko prste lizali ob mojem prostodušem navdušenju nad nekaterimi njihovimi izdelki. No, slednji so vsaj toliko pametni, da mi najnovejše gedžete (za katere itaq vedo, da jih bom kupil) potisnejo v roke prvi dan, ko pridejo v Slovenijo. Z iPhonom ne bo nič drugače, takoj ko mi ga prinesejo, gre na blog, jebi ga … ↩
4. Mimogrede me je še poprosil, naj omenim, da išče sponzorja za nov paparazzovski fotoaparat, se kdo javi? Pri Canonu so ga nespametno odjebali, pa zdaj snema z neko sposojeno kamero … ↩

Mnenja (102)

Ko je vstopil, sem se počutil kot cucek. Premika se počasi, po stopnicah se rad oprime kakšnega ramena. Ko pripoveduje, smo tiho in si skušamo zgodbice vtisniti v spomin, da jih bomo pripovedovali naprej pri Žmaucu. S Severjem se tikata, jaz sem ga hotel onikati in se potem raje odločil za bolj nevtralno komunikacijo.¹ Po snemanju sem ga prosil za fotko in bil vesel ko dete:

Njegovih kratkih komentarjev na malih ekranih že dve leti več ni, pogrešali smo jih, zdaj se vrača na še manjših.²

Gusti is back!

-Jonas

1. “Pa drgač?” Mater sem cepec! ↩
2. Gustinčičev komentar se začne tam okoli sedme minute. ↩

Mnenja (78)

No, če je že Crni začel in Tadej zagrabil, se pač čutim dolžnega orgijo sofisticiranega materializma nadaljevati, tule je mojih pet stvari, lahko bi rekel, da mi brez njih živeti ni:

1. Žlica

Tale žlica je kopija Prešernove, ki jo hranijo v Vrbi, originalna je bila lesena, malo manjša in z okrašenim ročajem, po funkciji pa identična. Našel sem jo v nekem kompletu šestih leta 2003 v neki trgovini. Dolgo je ležala v zgornjem predalu, zdaj pa jo hranim kar v spodnjem.

2. Blazina

Dvanajst let staro Džirlo 32-palčno blazino imam rad, ker je moja glavna opora ponoči. Pernato imam zato, ker na njej lahko spim, na betonski pa ne bi mogel. Filozofi morajo na nečem razmišljat, ne?

3. Gate

Imel sem že veliko gat, a tele so mi danes najbolj drage, ker so edine še čiste. Z njimi sem po dolgih letih tangic na novo občutil prijetni stik zadnjičnih hribčkov. Debela tkanina za človeka živahnega črevesja, kakršen sem jaz. La flatulence tranquille.

4. Zrak

Moj najljubši plin je tale sinje-modri freiluft. Vanj gre vse.

5. Desnica

Prsti po vrsti in urejeni. Palec je posebej, ostali štirje skupaj. Rešila me je marsikatere stiske, najboljši oprijem falusa. Najboljši?

-Jonas

Mnenja (59)

Najbrž že veste, da me zadnje čase okupira Vest, ravnokar smo prenovili, uradno štartamo sredi prihodnjega tedna. Lovimo se še, pejte pogledat in pustite v komentarjih kakšno pripombo.

Doma gre po starem, priložnost za kakšno neumnost se pa najde vsak dan:

-Jonas

Mnenja (93)