Jonas - Zapisi

Menda sem klečal med predsednikovim govorom, pravijo v komentarjih in Direktu. Seveda moram govorice takoj demantirati, nisem bil jaz, ampak Luka Koper.

Velikokrat naju zamenjajo.

-Jonas

44 komentarjev

V ponedeljek sem šel na proslavo, program je bil dolgočasen, hrana na žurki pa odlična. Kamero sem imel s seboj, a nobene prave ideje za kakšen štos. Šele danes sem posnetke zmetal skup, toliko za občutek, kako je bilo.

V glavnem, veliko zastav.

-Jonas

61 komentarjev

Sopranovi, najboljša nadaljevanka zadnjih desetih let, ni dvoma; storytelling par excellence! Odličen casting in režija, James Gandolfini, Edie Falco in Stevie van Zandt so vsaj zame pravo odkritje. Brez orkestrske glasbe v ozadju, za dodajanju emocij striktno služijo le štiklci iz večinoma sedemdesetih let. Nobenih posebnih efektov, malo pirotehnike, magično preprosta uvodna špica, skrivnost je v piscih, boljših na TV najbrž ni.

Vzel sem si čas in si ogledal zadnjo, šesto sezono, naenkrat v tridnevnem šusu. Zaradi genijalnega konca (spoiler alert!) je letelo perje (ditto) po časopisih in v blogosferi. Ponavljam, konec je genijalen, drugačen ne more biti.

Všeč mi je, kako pestri so liki, kako vsakdanje so njihove težave, kako nevsakdanje jih rešujejo. Sociopat ostane sociopat, pa čeprav hodi k psihiatru. Dovolj močne ženske ne obvladajo mišice. Humor je posledica, ne cilj.¹ Drama ne potrebuje orkestra v ozadju. Dialog, dialog, dialog.

(Mimogrede, tale zapis naj služi tudi kot svojevrsten eksperiment: bralce prosim, da v komentarjih NE ponujajo svojega najljubše nadaljevanke, me ne zanima, verjamem vnaprej, da vam je Seks v mestu ali karkoli že oh in sploh všeč, a prepričali me ne boste. Zato še enkrat, prosim, NE! In kje je experiment? Že dolgo sumim, da nekateri komentatorji sploh ne berejo drugega kot prvih nekaj vrstic, pa že pametujejo. Torej, kdo ni prebral tegale opozorila, pa si je vseeno drznil smetiti z nebulozami v komentarje, je navaden pezde, kvazipametnjakovič, površen otopel zarukanec, dieta možganožeru in iztrebek skrotovičene krote. Me prav zanima, koliko se jih bo nabralo, kojotov lenih.)

Najnovejšo knjigo Martina Cruza Smitha Stalin’s Ghost je poštar prinesel v ponedeljek, še diši po tiskarni, Sopranovi so pa krivi, da sem jo dokončal šele včeraj. Za ljubitelje trilerjev, v glavni vlogi spet melanholični Arkadij Renko, vztrajni in oh tolikokrat pretepeni moskovski detektiv, tokrat ga ne zaustavi niti šus v glavo. Zanimivo, Renko je tudi glavni junak predzadnje Smithove knjige Rose, a ker se dogaja v nekem drugem času in prostoru, je dobil drugo ime. Da gre za isti lik, pa ni dvoma. Ne odneha, vedno depresiven, vedno najebe, vedno mu babe lomijo srce, vedno se dokoplje do resnice, vedno je resnica neprijetna.

Stalinov duh morda ni najboljša iz serije, Renkovo černobilsko zgodbo bo težko preseči, je pa zagotovo vredna branja, priporočam.²

-Jonas

1. Kako sta Chris in Paulie lovila po zimskem gozdu tistega Rusa, ne pozabim nikoli. ↑
2. Pozor, prva Renkova dogodivščina Gorki park je prevedena tudi v slovenščino, za ostale ne vem. Preverite v knjižnici! ↑

108 komentarjev

Na naših zaslonih jih še nisem zasledil, dovolite mi, da jih toplo priporočim, v naključnem vrstnem redu:

Reno 911: Najbolj komična nadaljevanka zadnjih petih let¹! Parodija reality serije Cops, le da je “reality” odigrana. In to tako dobro, da je odlomek iz prve epizode takoj zakrožil po netu kot kao zaresen primer policijske bedastoče; morda ste ga celo videli, a ne vedeli, da je odigran. Letos je iz serije nastal celovečerni film Reno 911: Miami, a je žal ne prikaže v pravi luči. Prvo epizodo sem vrtel vsakemu, ki je tiste dni prišel na obisk, znam jo na pamet.

30 Rock: Še ena humoristična, zelo duhovita. Dogaja se na newyorškem naslovu 30 Rockefeller Plaza, sedežu televizijske družbe NBC, v studijih, garderobah in pisarnah. Avtorica je Tina Fey (tudi v glavni vlogi), prva ženska, ki je pustila resen pečat kot pisec² za Saturday Night Live in v zadnjih nekaj letih s svojim prispevkom osvežila ta legendarnih šov. Producent je Lorne Michaels, zraven Tine pa blesti Alec Baldwin. Genijalen komik!

Rome: Kostumska drama o razcvetu (in najbrž tudi propadu, šele dve sezoni sta mimo) rimskega imperija, tam od Julija Cezarja naprej. Zgodovinsko še kar natančno, a seveda prav po ameriško spolirano in razburkano, da ne manjka seksa, nasilja in mini (nezgodovinskih) zapletov. Vseeno (ali morda prav zato) ob vsakem koncu epizode kolneš in komaj čakaš naslednje. Scenaristom štejem v plus, da so se na nekaterih mestih izognili nepotrebni patetiki; Cezarja NE slišimo izustiti “Alea iacta est!,” ne “Et tu, Brute?,” ne “Veni, vidi, vici!”

Weeds: Videl sem le prvo sezono, a mi prijatelj Mile zatrjuje, da druga ni nič slabša, nujno moram nadoknaditi zamujeno. O življenju v ameriškem predmestju (suburbia), kjer nič ni, kot je videti. Na zunaj uglajeno in kot iz škatlice, navznoter pa razvrat, dolgčas in stupidnost. Glavna junakinja je vdova s problemom: kako po smrti premožnega moža ohraniti življenski stil in se ne utopiti v računih. Rešitev: dilanje marihuane premožnim sosedom. V stranski vlogi kot komični element seka SNL-ovec Kevin Nealon.

Big Love: Ta je bila močna (posneli so le dve sezoni), prvo nadaljevanje sem gledal z odprtimi usti, ker kaj takega še nisem videl. Iz življenja mormonov, glavni junak (vedno fenomenalni Bill Paxton) živi v hiši s tremi ženami. Pa ne leta 1850 ali kaj podobnega, ampak danes, v enaidvajsetem stoletju. Ker je poligamija prepovedana, živijo na pol v ilegali, razpeti med sodobnim življenjem in tradicijo. V vlogi zlikovca briljira stari Harry Dean Stanton - ko sem ga še kot študent gledal v Wendersovem filmu Pariz, Teksas, sem prisegal, da je to daleč najboljši igralec sveta. Ves teden.

The Riches: Podobno kot Velika ljubezen pripoveduje o ljudeh iz nenavadnega okolja, tokrat gre za zgodbo družine t.i. popotnikov (travellers), nekakšnih belih ciganov in prevarantov. Zelo duhovito, kljub za lase privlečenemu zapletu: družina glavnega junaka se po čudnem spletu okoliščin znajde v prazni vili (lastnik je mrtev) sredi bogatega naselja in začno živeti “the american dream”. Predstavljajte si Strojanove v hiši sredi Murgel, in da se izdajajo za sofisticirane Novakove, to je približno to. V glavnih vlogah britanski stand-up komik Eddie Izzard in vedno vroča Minnie Driver.³

-Jonas

P.S. Ne, vaše najljubše nadaljevanke nisem prezrl, gotovo mi je bila všeč, a prostora je le za šest meni najljubših (takoj na sedmem mestu je recimo Studio 60 on the Sunset Strip). Prosim, ne prepričujte me v komentarjih, čeprav vam bo to najbrž najprej prišlo na misel.

P.P.S. Dan pozneje se čudim, da v komentarjih nihče ni omenil Firefly. Če že katero, sem zgoraj po krivici prezrl prav to nenavadno izvirno ZF serijo. Pozor, posneli so le eno sezono (in potem film Serenity)! Med zasedbo ni znanih imen, a nič ne de, štima.

1. Superlativov ne trosim zlahka, a v humorju se zdi kriza globalna, ste se sploh čemu smejali zadnje čase? Ali pa sem res že star in tečen? ↑
2. Brez zamere, AFŽ, “pisateljica” ne gre, še manj “piska”. ↑
3. Oh, kako se mi je dopadla njena stataža v bondijadi Goldeneye, niti deset sekund je ni na platnu, pa je ne morem pozabit, ste jo opazili? Tam v nekem ruskem baru poje (fuša) v kavbojskem kostumčku. ↑

135 komentarjev

Ponoči sem se premetaval, s slabim občutkom. Postelja me je izvrgla uro prej kot ponavadi, takoj sem šel gledat če je kaj komentarjev. In res, oglasil se je Crni in potrdil, da sem šel čez. Namreč, namesto da bi zajebaval AGRFT sem šel špikat Košaka. Zakaj? Samo zato, ker sem se pač z njim o tem včeraj pogovarjal in se nisva strinjala in ker sem imel na zalogi polduhovito zgodbico.

Kaj zdaj? Brisat nima smisla, navsezadnje sem napisal, kar me žre in je res in jebi ga, taka je situacija, takle mamo.

Nič, drugega ne preostane kot opravičilo, tole pišem kot poscan cucek. Oprosti Andrej, pozna ura je bila, zadnje vejice sem popravljal ob štirih zjutraj, žrlo me je. A MC ima prav, dalo bi se drugače. In res, pred obema celovečercema kapo dol, tvoj blog pa itaq rad berem.

-Jonas

P.S. V komentarjih se je oglasil tudi Andrej, mene je pa vse skupaj tako razdražilo, da bom enkrat te dni morda še desetkrat srditeje jebal mater AGRFT-ju. Ljubim to šolo, a kolikor mi je dala, je tudi vzela, po nepotrebnem.

53 komentarjev

Najprej (navidez) off-topic povezavica, zaradi konteksta:

Katja Lenart: Film za Guinnessa

“Graham je film posnel z mini dv kamero, cel film pa ga je stal “samo” 30 tisoč dolarjev (polovico tega denarja so porabili za elektriko).”

Prosim za potrpljenje, k tej zanimivi temi se vrnem ob koncu zapisa, najprej o pravkar minulem Blogresu: fotoaparata skoraj nisem nesel, pisati nisem nameraval. Toliko blogerjev na kupu, ni hudič, da se ne bi dogodek dobro pokrilo, sem si mislil. Motil se nisem, niti linkati mi najbrž ni treba, saj ste že brali.

Ker so me spraševali, bom vseeno ponudil še svojo oceno: bilo je odlično! Zbežal sem le z enega od predavanj (Francozek naj drugič kupi beležko in sede med publiko, bo več transfera znanja), le na enem sem škrtal z zobmi (ne povem) in le na enem sem raje gledal kot poslušal (ditto), imeniten izkoristek. Najbolj je zaleglo MC-jevo pridiganje, zaradi teme (blogerska etika), jasno. Grešna sloblogosfera je z razlogom srkala ko suha spužva, učinek je bil morda celo en majceno katarzičen. Predavalnico smo zapustili boljši, prijaznejši blogerji.

A zanimivo, dan kasneje ne mislim več na mrkega Crnega, nasmejanega Hada, zagretega ministra Turka, obupanega Gradišnika,¹ pokroviteljsko blogerko X², Zvoneta z Večera, Domna z Dnevnika, mini kiklo z zabave …

Iz glave mi ne gre Košak. Andrej Košak. Videošpon Košak. Naj razložim:

Staknili smo na večernem žuru na Kodeljevem s kozarci glave skupaj in je Crni omenil nekaj o enem filmu, jaz sem se pa spomnil tistega Američana iz zgodbe zgoraj (tistega, ki je posnel green-screen celovečerec za $30000) in sem to šel pravit Košaku. Ta je ravno spet nekaj na glas razmišljal o odnosu država - slofilm in denarju, ki ga, ojej, za filmarje in njih umotvore ni in ni. Potem se je vnela debata in sem bil nepripravljen in nisem znal učinkovito kontrirati njegovemu jamranju, zaradi večerne utrujenosti, seveda. Moje stališče? S tole zgodbico ga najlepše razložim:

Ko je Crnkovič lansko jesen sestavljal okostje Blogosa, sva se parkrat sestala in menila. Ko je omenil, da bi vtaknil med VIP-ovce enega filmskega režiserja, se mi je smejalo. Super! Takšne rabimo, ja, take, ki znajo, take, ki so se učili filmat in snemat! Da bojo kaj posneli in vrgli na Google in pokazali, kaj znajo! To bo gotovo odličen blog, poln video in foto vsebin, sem si mislil!

“Koga imaš pa v mislih?,” zadovoljno vprašam Crnega, “Heh, filmarji,.. to bo ziher blog poln fotk in filmčkov, grem stavit!” Ni dvoma, saj iz teh kreativcev kreativa kar vre, a ne?!

Crni me pogleda in reče: “Košaka.”

-pavza-

“Aha,” odvrnem zamišljeno. In čez trenutek: “Al pa tud ne.”

Andrej, oprosti, ne zameri! Ampak, a vi filmarji, mačka vam piterina agrftjevska, res ne morete brez filma?!³

-Jonas

1. ”Ravnokar sem s snemanja Hri-bara … Jonas, naredu sem pizdarijo!” ↑
2. Imena ne izdam, a prepoznati jo je mogoče po značilni gesti: če jo karkoli vprašate in ste moškega spola, vam bo položila roko na ramo, pomilovalno pogledala v oči in odgovorila kratko, a nalašč kriptično in s poskusom odrezave duhovitosti. Potem se bo hitro oddaljila in tako obdržala zadnjo besedo. ↑
3. P.S. Mislim na celuloid, morda sem premalo jasen. ↑

79 komentarjev