Evo, zadnjič sem obljubil: …
Ideja
Ne grem več nikamor snemat, če nimam ideje. Velikokrat sem poskusil, pa je redkokdaj šlo. Improvizacija ima svoje čare, a sem se je prenajedel v Videošponu. V glavnem je le izgovor za lenobo, vam kar naravnost povem. Pri nas je epidemično razširjena med igralci tezgaroši, v teatru so navajeni imeti po dva meseca vaj, služba je služba, ko pa se udinjajo na televiziji (tam pa ni volje za vaje), nihče ne zna besedila, kot je napisano. Nihče. Zato pa je toliko jecljanja in medmetov v nadaljevankah. Been there, done that.
Načrt
Scenarija tokrat nisem pisal, prizorček sem nosil v glavi že dolgo in ni bilo treba. Vaditi tudi ni bilo treba, ker imava takšnih štosov z Zojo še dosti na zalogi. Je pa bilo treba vsaj malo razmisliti in se organizirati. Recimo premakniti klop na dobro pozicijo, poiskati dober kot za kamero, razmisliti o zvoku. Saj ne pravim, da je nujno celo noč načrte risati, le malo se je treba razgledati okoli in sprejeti par odločitev. Zvok bo problem, že vidim …
Video
Najprej sem poiskal primerno pozicijo za kamero, našel sem jo na skladovnici drv ob hiši in fiksiral z imenitnim mini trinožnim stojalom z gibljivimi nogami (kupil nekje v BTC-ju za ducat evrov, če se prav spomnim), toplo ga priporočam:
Canonček zmore cirka 30 sličic na sekundo. Ne bi si človek mislil, ampak podatek je pomemben. Ker če bom posnetek obdeloval na računalniku, mi bo napačno nastavljena hitrost sličic zjebala kvaliteto in nasploh delala škodo. V programu iMovie (windowsem priloženi MovieMaker ima najbrž tudi možnost nastavitve, a roke ne dam v ogenj) moram zato vnaprej nastaviti pravo vrednost v preferencah, na voljo sta NTSC 29.97 in PAL 25 fps, tokrat rabim NTSC:
Rezati ni bilo treba, rad imam posnetke v enem kadru. Dodal sem le začetno odtemnitev in končno zatemnitev. Pis of kejk, efektov je kup, zanimata me Fade In in Fade Out:
Slišeo
Je problem. Ker je kamera daleč in za hrbtom, se ne bi nič slišalo. Lahko bi vse skupaj posnel s svojim DV camcorderjem, ki ima dodaten mikrofonski vhod in napeljal kable, a sem se raje odločil za ločeno snemanje zvoka. DV kamera je pretežka za gibljivo stojalce, kablov se mi pa sploh ni dalo vleči po vrtu. Raje sem potegnil iz predala mp3 snemalec Edirol R-1 in ga namestil kar sebi v naročje.
Podnapisi
Ostro oko je seveda opazilo, da sem podnaslovil le soigralko, da malo pojačam odgovore in njih učinek. Priznam, malo me je tudi skrbelo, če se jo bo razumelo, navsezadnje je še amater in nima za seboj trde igralske šole (nekateri konzonanti jo še matrajo), a prisežem, ni bil to glavni razlog! Bolj me je zanimal umjetnički dojam podnapisov.
Nalepil sem jih s zastonjskim programčkom Miyu, šlo je kot po žnorci, čeprav kaj dosti prakse nimam, je dovolj preprosto. Nastaviš na sličico, kjer naj se začne podnapis, in vpišeš besedilo in določiš sekundažo. Če bi se mi dalo, bi se lahko izživljal tudi z različnimi pisavami, a raje ne. Manj je več.
Export
Ker je bil to zadnji korak, sem filmček izvozil v končno verzijo preko tehnologije QuickTime. Najraje imam mpeg4 kodek H.264, je zadnji krik mode in tehnologije, končna kvaliteta je osupljiva glede na majhnost filetov. Če gre filmček na podcast, se itaq nima smisla ubadati s kakšnim drugim, za pretok na Google, kjer odloča vsak megabajt, je pa sploh idealen. Konvertiral sem s temle hardverskega dodatkom:
Ker ob konverziji videu vsak računalnik švica, pride vsaka pomoč prav. Turbo H.264 je najnovejši gedžet (€99) s čipom za H.264 kodiranje, pred tremi tedni sem ga komaj našel pri nekem dilerju v Celovcu, pri nas ga še ni v trgovinah. Na starejših mašinah (sorry, mac only) zna prišparat veliko časa. Vtakneš v USB in vržeš gor posnetek, premelje ga spodobno hitro in izvrže v idealnem formatu za iPod ali PSP. Ni poceni, dela pa ko šus.
Post
Za več kot tri stavke nisem imel moči (na, tudi zdaj je že pol petih zjutraj), napisal in objavil sem jih z Ectom.
In to je vse. Sem kaj pozabil?
-Jonas
