Jonas – Zapisi

Čez vikend ga je prinesel Godler, samo enega, ker je raje kupil Elvisov kostum in mu je za svojega zmanjkalo denarcev. Zaščito SIM kartice sem razbil še isto noč, v petem poskusu; čeprav so navodila natančna, se hitro kaj zalomi – ko ga je bilo treba prvič oživljati, mi je malo zastajal dih, četrtič sem bil pa že rutiniran. Na Mobitelovo omrežju deluje brez težav, tudi podatkovni prenos in (najbrž) tudi glasovna pošta (nekje sem našel navodila za nastavitve, a ker je ne uporabljam, se mi še ni dalo preizkusiti). Te dni poštimam še slovenski slovar, da bo virtualna tipkovnica znala avtomagično popravljati tudi slovenske besede.

Fotoaparat niti ni tako slab, kot sem pričakoval. Crni se je sicer malo zmrdoval, najprej mu je jasno padlo na pamet usmeriti objektiv v samega sebe, namesto da bi slikal ženske ali otroke, ki so bili lepo pri roki. Ker je knof za sprožilec na sprednji strani telefona in ker je virtualen (ni ga mogoče zatipati), je fotografiranje avtoportretov zelo nerodno opravilo. Fotka pa tudi ne more biti bogvekaj, če slikaš brez fleša v zaprtem prostoru in nameriš objektiv direkt v prižgan luster na stropu.

Tele sem posnel popoldne ob oblačnem vremenu:

No, saj imam tudi jaz pripombe, dva megapiksla je itaq revščina, nobenega zuma, kaj šele stabilizacije slike, nič. Saj pravim, na fotkanje z iPhonom že vnaprej nisem računal, sem mislil, da bo še slabše, kot je.

-Jonas

Mnenja (558)

Za razliko od Leice, so fantje iz slovenskega Philipsa bolj dinamični, ko gre za oglaševanje. Včeraj so v test pripeljali njihov najnovejši LCD televizor Aurea, menda zadnji tehnološki krik HD tehnologije (1080p) in bodo te dni zagnali okrog njega veliko akcijo. O njem sem že nekaj slišal pri Gizmodu, poglabljal se pa nisem, ker TV pač kupiš kvečjemu enkrat na petnajst let in sem v bistvu bil že preskrbljen. V diagonalo seže krepko čez deklariranih 42 palcev, saj ekran uokvirja nekakšna ambientalna luč, ki baje popestri doživetje ob spremljanju programa. Ne predstavljam si še, kako to zgleda, ker ga imam še vedno v škatli. Na steno v dnevni sobi ne gre, je prevelik in bi moral rušit police, paket je pa tako velik, da ga imam začasno kar sredi kuhinje, nikjer drugje v bajti ni prostora, da bi ga spravil pod ključ. Paket je v resni stiski:¹

Nameravam ga namreč prepeljati na vikend ob obali, kjer bo ploščati TV ambijentalno lepo sedel na steno v dnevni sobici, drugega pohištva itaq še nimam in se ne bo estetsko tepel z ničimer:

Jasno, Philipsovcem in bralcem sem dolžan izčrpno poročilo ob priklopu in testiranju, težava je pa v tem, da ga še nekaj dni ne bom premaknil iz kuhinje, ker nimam prevoza do Pirana. V priusa ne gre (škatla meri 122×96x36 v centimetrih, skoraj do pasu mi seže), klical sem tudi selitveni servis, pa so mi predračunali 400 € za vožnjo tja in nazaj in prekladanje. Spomnil sem se zaobljube o petminutni pavzi in sem vpil šele, ko sem odložil telefon.

A ima kdo kakšnega karavana in bi šel do morja čez vikend? Častim benz, cestnino in škampe pri Norbedu!²

-Jonas

1. Fotka je posneta z D-LUX 3, presenetljivo dobro se odreže v slabo osvetljenih situacijah. Bilo je že pozno popoldne in temno, ko sem pritisnil. ↩
2. O iPhonu pa kmalu te dni, nisem ga še shekal do konca, težave mi dela še seznam slovenskih besed za avtomatično korekcijo vnosa besedil in ČŠŽ-ji se v nekaterih aplikacijah nelepo izpisujejo. ↩

Mnenja (49)

Nadaljujem vaje iz reportaže, tokrat sem se odpravil v kongresni center Mons, na predstavitev fotoaparatov ugledne nemške firme Leica. Ker nam v hiši manjka en fotoaparat (se je razbil na neki poroki, so mi razložili), mi je prav sedlo, da grem malo pogledat.

Bila je revščina (vsa tista hrana je bila za neko poroko), fotoaparati pa zelo nobel.

Zgodba z D-LUX 3 (in ne D-3, kot mu po pomoti pravim v poročilu) se je kasneje zanimivo končala. Ker sem popoldne moral nujno v Koper, sem skočil še čez mejo do Trsta pogledat, če nimajo morda tam kaj na zalogi. Seveda so imeli in sem takoj ubodel enega črnega (590 €) z originalno usnjeno torbico (60 €), zelo zadovoljen, saj so mi v Ljubljani obljubili kvečjemu srebrno kovinskega, če sploh. Hvala, ni treba!

Te dni ga intenzivno preizkušam in sem še kar navdušen, bo pa še nekaj časa trajalo, preden pridem čez vse tiste menije in bom pripravljen za podrobnejše poročilo. D-LUX namreč ni običajen trotl digitalec (snema celo v RAW formatu, če je treba), naštimaš mu lahko vse živo. Na kratko: najbolj sta mi všeč stabilizator slike in široki objektiv (28 mm ekvivalent) s štirikratnim zoomom.¹ Zelo je kompakten in trden, v živo pa lepše zgleda, kot na fotki:

Podrobnosti čez kak teden in kakšna fotka.

-Jonas

1. Drugače pa je D-LUX 3 pravzaprav le dražja in robustnejša verzija Panasonicovega LX-2. ↩

Mnenja (53)

Eno dogodivščino z mano je Mojca Dimec enkrat lepo opisala v Dnevniku, sčasoma postaja vse huje. Zadnji teden sem o tem veliko razmišljal, po objavi Aleksićevega intervjuja v Jani, kjer sem prav o koleričnosti nekaj razlagal.

Dokler mi je v očeh javnosti nekako pasalo biti pajac, se zaradi izbruhov nisem dosti sekiral, zadnje čase pa, ko se po novem ukvarjam z resnim poslom, ugotavljam, da to preprosto ni dobro za biznis. Treba se bo obvladati.

Ravno danes sem spet planil v luft zaradi neke bedarije in šel strupeno jezikat v email, že neštetotič. Problem je v tem, da grem na pošto, ki mi dvigne tlak, odgovarjat takoj, namesto da bi počakal vsaj pet minut. Pet minut! Kajti po petih minutah sem miren ko bubica.

A ma kdo kak softver, ki bi blokiral “pošlji” za določen čas?

-Jonas

Mnenja (56)