Arhiv za mesec Oktober, 2007

Lačen HD-ja

Saj že veste, da imam nobel nov Philipsov HD televizor, in da je HD (high definition) po svetu zadnji modni krik, kar se tiče televizije in drugih vizualnih medijev. Razlika v kvaliteti slike je presunjiva, korak naprej tudi od filmov na DVD-jih, ki jim pravzaprav nič ne manjka. Dokler se na HD ne navlečeš, seveda, potem si pa lačen.

Težko je do vsebin. HD televizor sam programa ne zna kar začarati v visoko ločljivost, čeprav v to, sodeč po raziskavah tržišča, povprečni kupec kar verjame. In res, na obiskih pri znancih so mi že kazali svoje philipse, sonyje in samsunge, do konca zadovoljni, na ekranu pa poročila in raztegnjen in razmazan Edi Pucer. Raztegnjen, ker je ekran širok (16:9) in če smo že kupili širokega, ne bomo zdaj ob straneh gledali črnine! Razmazan, ker TV program še vedno teče v hišo po analognem kablu od kilometre oddaljenega operaterja in je vmes en kup razdelilnih omaric in stikal in ojačevalcev in kablov in podgan, ki jih grizejo. In ker videa v ločljivosti 720 × 576 (PAL TV) ne moreš kar raztegnit na 1920 x 1080 (HD), ne da bi opazil kockic, ki tvorijo sliko. Naj demonstriram:

Roze-200

Zgornja sličica je objavljena v ločljivosti 200 x 113, spodnja pa je istega izvora (klik na rožice vas v obeh primerih popelje na en original), le da sem jo raztegnil na 400 x 226. Grdo zgleda, “nekako digitalno”, bi rekel sosed:

Roze-200-1

No, najnovejši televizorji že znajo softversko gladiti sliko in na druge načine čarati s kontrasti, ostrino in barvami, manjkajočih podrobnosti v sliki pa seveda ne morejo nadomestiti in bo s tem zmeraj problem. Edino, kar pomaga, so vsebine, posnete v visoki ločljivosti. Se razumemo? Iz dreka ni potice, tudi če daš rozine not.

Tako že mesec dni rofkam za HD vsebinami. Virov je kar nekaj:

  1. Domači posnetki s HD kamero
  2. Blu-ray ali HD DVD diski
  3. Satelitski HDTV kanali
  4. T-2
  5. Splet (torrent file sharing)
  6. Usenet
  7. Predfilmi na Applovi strani

Ad 1: Tudi na naših policah je že veliko digitalnih kamer za domačo uporabo z oznako HD. Na Vesti imamo za enkrat dve Sonyjevi, izposodil sem si eno za nekaj dni in malo ekperimentiral, prvi vtis je zelo dober in se že odločam za nakup svoje. Mudi se mi ne, ker bodo cene še padale in ker moram še prej nabavit novega maca, če bom hotel montirati v visoki ločljivosti brez zatikanja. Procesiranje takšne količine podatkov je za včerajšnje mašine prehud napor, nekaterim (recimo mojemu lanskoletnemu enoprocesorskemu mac miniju) se začne kolcat že pri predvajanju v HD, kaj šele montaži.

Ad 2: Zadnjič sem že imel v vozičku Playstation 3 (vgrajen blu-ray pogon!), premislil sem si zaradi strahu pred igricami, kaj če mi bo kakšna všeč? Pet let nazaj sem se navlekel na Age of Empires in so šle noči kar mimo, podnevi sem bil pa kot zombi, samo zaradi filmov pa tudi ne mislim kupovati cele konzole. Doma sem pa potem istega dne bral recenzijo nove blu-ray izdaje Kubrickove Odiseje in so se mi spet začele cedit sline. Te dni grem pogledat, kakšna je kaj izbira med blu-ray playerji, če jih sploh kaj imajo.

Ad 3: Na satelitih je največ izbire, pravzaprav je v visoki ločljivosti na voljo večina svetovnih HDTV kanalov, le poiskati jih je treba in (običajno) plačati. Na strehi imamo doma krožnik, ampak že par let ni nikamor priklopljen, iz prezira do samega koncepta televizije (domišljam si, da mi je življenje uničila) in preobilja kanalov. Sem pa pripravljen na prevrednotenje svojih vrednot, mi lahko morda kdo svetuje kakšen primeren satelitski sprejemnik?

Ad 4: SiOL je nekaj obljubljal, pa se je potem pozabilo. T-2 na svojem priklopu ponuja tudi HDTV kanale, ampak jih je za manj kot pest. Dejmo fantje, to ni nič, T-2 tv priklop sem odpovedal, dokler se lahko še šlepam na fotrov teve kabel, mi ne diši plačevat dodatne naročnine. Če bi bilo HD kanalov vsaj kak ducat, bi jo pa!

Ad 5: Tu je izbire ravno prav, ne preveč, ne premalo. Seveda pa točenje s torrenti zahteva konkretno pipico v svet, če ste na enem megabitu, raje ni treba. Pošteno zakodiran HD muvi je lahko tudi 24 Gb debel. G kot giga, kapíš? Malo približne računice čez palec: 24 gigabajtov je enako 240 gigabitov, je enako 240.000 megabitov, je enako 240.000 sekund (pri enomegabitni povezavi). Kar pomeni tam nekje okoli 67 ur polno zasedene povezave, tistim s telefonskimi modemi pa sploh ne mislim računat. Sam sem preskrbljen (finih 60 megabitov na sekundo, sem pa že prvi v vrsti za optiko), po tristotih na Amazonu kupljenih DVD-jih pa tudi do Holivuda nimam nobene slabe vesti, ker so mi prodali čez 95% samega sranja, ko jih jebe, Piratski zaliv je zakon. Ne mi moralizirat v komentarjih, pliz!

Ad 6: Manj izbire, kot med torrenti, ker ni arhiva (vsebine so sveže in na voljo le nekaj tednov, odvisno od ponudnika). Na javnih strežnikih videa ni, zato je treba odšteti nekaj cekinov za direkten priklop. Kar pomeni, da hitrost pretoka ni odvisna od drugih sodelujočih, tako kot pri file-sharingu. Priklopljen sem na hitri Giganews, ki mi pipo takoj zapolni.

Ad 7: Te spremljam od začetka, vsak dan jih je več. Označeni so s posebnim HD logom, na voljo pa v obliki mpeg4 datoteke, ki jo je, če nimate ravno Apple TV-ja, (ki jih predvaja avtomatično,) treba pretočiti in nekako spraviti na HD televizor, kar je pa poseben problem (seveda tudi pri točkah 5 in 6, sem pozabil). O tem pa morda kdaj drugič.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Matra murena

Zbudil me je (včeraj) poštar s podpiš-ga-pismom policije. Na cestah ga več ne serjem, parkiram tudi ne več divje, na gobec dolgo že nisem nikogar, čudil sem se modri kuverti med mencanjem zaspančkov iz oči. V dopisu policist Marko G. sporoča, da sem julija grdo parkiral in da me bo to koštalo 83,46 €, naj jih, lepo prosim, nakažem zaskrbljeni državi in naj v bodoče lepše parkiram, (berem med vrsticami).

Takoj sem vedel, da je pomota, Žnidaršič vendar že dolgo ne parkira na divje, sploh pa ne, odkar so kazni v jebenih evrih. In res, na vrhu piše, da je bil zločin zoper javne površine storjen z avtomobilom Talbot Matra murena, registracija LJ-BADBOY:

Ljbadboy

Klical sem na policijo ves penast, ta avto sem vendar prodal dvanajst let nazaj!, kako hudiča je mogoče, da ga imajo še vedno v evidenci pod mojim imenom in kaj hudiča ga serjejo!? In tudi nikoli nisem imel tablic z napisom LJ – BAD BOY!! Halo??? Ampak Marka G. v službi ni bilo, administracija pa čez vikend tudi ne dela, mi je smeje razložil dežurni, kot da bi vedel, za kaj gre, in kot da so kolegi na Trdinovi Marka G. našuntali name iz štosa, mogoče je mlad policaj in so se veselili, kako se bom drl in cepetal po hodnikih policije.

Nič ne bo, sem se že pomiril. V ponedeljek bom res moral osebno tja, uredit zadevo enkrat za zmeraj, jezim se pa ne. Zgrabila me je nostalgija.

Ah, murena! Čudovit avto, od vseh bivših pogrešam edino njega, imel je hud šarm, prav po francosko. Sredinski motor, pogon zadaj, 120 konjev, brez zadnjih sedežev, zato pa je spredaj imel tri! Ja, tri sedeže spredaj, pod ogromnim vetrobranskim steklom. Priznam, kupil sem ga, ker je bil magnet za pičke (res jih je bilo luštno voziti na srednjem sedežu, pa še za eno je bil prostor), potem sem ga pa pa kmalu prodal, ker sem bil cepec. Hotel sem imeti še večji magnet (Chevy Corvette), dobil sem pa le še večjo in dražjo kanto.

Žal mi je, da murene nisem nič fotografiral, je bilo ravno nekaj let pred digitalnim foto bumom, edino kar imam, je nekaj fotk nekega gledalca Videošpona, ki ga je slikal med odvažanjem s pajkom iz časov, ko sem še imel voljo plačevati parkirne kazni, in mi je fotke poslal po pošti, tule sta dve, iz leta 1994:

Murena In Pajek

Murena Na Pajka

-Jonas

  • Share/Bookmark

Hiša pri pokopališču

Na križišču nad Fieso stoji rumena hiša zelenih oken in zazidanih vrat. Zgodbe ne poznam, zato ugibam. Zakaj so zazidali vrata?

Zazidana-Vrata

Sto razlogov je lahko. Gospodar se je naveličal hrupa s ceste. Dojenčka so dobili in jih je strah, da bi se zvalil čez prag pod avtomobile. Oddajajo sobe in so naredili več vhodov z druge strani, da se gostje ne mešajo. Na podboju se je obesil mlad fant. Ciganka je sanjala smrt v okvirju vrat. Naveličali so se prepiha. Imeli so žurko in je Gianni Rijavec skočil domov po kitaro.

Zoki ima svoje, drugačne teorije. Zid je nekdo začaral, zmaja so zazidali, hiša je nekoga pojedla. Mogoče je res kdo noter, ki ne more ven, ušesa nasloniva na zid, sliši se nič. Tišina je ne preseneča, svetuje, da prideva ponoči, ker palčki, vile in stokostnjaki (stokrat hujši od okostnjakov,) čez dan ne gibljejo in ne bova zdaj itak nič slišala.

Čez cesto je pokopališče, tam tudi vse mirno. Sprehod med priimki je čudno prijetno pomirjajoč, čeprav otožen – prebiram letnice in me stisne, ko kje leži kakšen mlad fant. Ali ko je zraven treh imen zapisan isti datum.

Najdlje sem zaustavil pri temle nagrobniku, zaradi mojstrske gravure in odsotnosti finalnih letnic (grob je najbrž prazen, spet, zgodbe ne poznam). In zaradi občutka, da me oficir in gospa na sliki, po moje nalašč, na nekoga spominjata.1

Grob

-Jonas

  1. BTW, majčkeno me peče blogerska vest. Se spodobi objavljati fotografije tujih grobov?
  • Share/Bookmark

Živadinov in Geniji

Fotko sem stisnil pred tednom dni pri Žmaucu, a jo šele danes opazil med prenosom na računalnik. Nastavil se je, kot da bi ga slikali za Sobotno prilogo. Mogoče prav zato, mogoče pa zaradi barve srajce, se mi fotka toliko dopade:

Dragan Zivadinov

Potem se pa spomnil še ene fotografije, iz leta 79, s snemanja TV nadaljevanke Geniji in genijalci. Na desni Aleš Verbič, v sredini Dragan Živadinov in na levi moja malenkost, ravno ko gremo v nekem prizoru prefukat ene tipe, če se prav spomnim. Vsi trije smo se čez nekaj let kot sošolci spet srečali na AGRFT:1

Jonas-Zivadinov-Verbic

Nesrečna nadaljevanka (Med postprodukcijo se je nacionalka menda strahovito skregala z režiserjem in je trajalo šest let, preden je prišla na ekrane.) je bila moje prvo srečanje s filmsko kamero, lahko si mislite, kaj mi je dogajalo, sedemnajstletniku.

Google mi je povedal, da so Genije zadnjič predvajali pred dobrim letom, in da so še vedno na voljo v spletnem arhivu TV Slovenija, takoj sem jih šel še enkrat gledat. Poleg velikih svetih imen kot so Duša Počkaj, Bert Sotlar, Maks Furijan in Rudi Kosmač, je v njej še cel kup drugih znanih (neigralskih) obrazov. Recimo Metod Pevec, ko je še hotel biti igralec, Branimir Štrukelj iz sindikatov ali pa omenjena trojka z zgornje fotke (v prvem nadaljevanju jo prvič vidimo nekje na 24-ti minuti in pol).

Drugače pa za gledat nadaljevanka ni, razen kot kuriozum nekega izginulega časa, vam kar naravnost povem. Na trdo igrajo.

-Jonas

  1. Vsak na svojem oddelku, jaz na igri, Dragan na gledališki, Aleš pa na filmski režiji.
  • Share/Bookmark

Naslednja stran »