Nad visokoločljivostno lakoto sem se zadnjič pritoževal, prosit nisem vajen, pljunem raje v roke. In sva šla z Zokijem s sposojeno HD kamero do mesta in nazaj in snemala. Ja, v visoki ločljivosti, da vidimo, v čem je štos in kje so problemi, če sploh kakšni. Tole je ratalo, ni slabo za prvič. Naslednjič pa greva ko bo sonce in vzameva s sabo stojalo!
Pozor, datoteka je zajetna, brez širokopasovne povezave se raje ne mudite z njo, za ogled potrebujete QuickTime in resen kompjuter: Do mesta (1280 x 720, 243 Mb). Ne pričakujte preveč, ker moj snemalec ni profi in ker sem še nekaj eksperimentiral s prekodiravanjem (da ne bi bil filet preobsežen). Za YouTube pa sem ga seveda moral še dodatno skrhati:
http://www.vimeo.com/376553
Mimogrede, davno sem že obljubil natančnejše poročilo, kako se kaj obnese moj novi Philips HD televizor, pa ga še zmeraj nismo obesili na tisto steno. Čez vikend sem bil na obali in sem ga vseeno vzel iz škatle ter priklopil na Apple TV, ki sicer zmore predvajati filme v visoki ločljivosti (HD), a nisem imel nobenega pri roki. Saj pravim, lakota je. Zato sem pa takoj gor vrgel nekaj fotk, da sem lahko občudoval kakovost slike. Pri fotografijah namreč ločljivost ni noben problem, že najcenejši digitalci zajemajo piksle kot z lopato – mala malica, dokler so slike statične. In sem res občudoval, dobro zgleda. Vrhunsko.
Nazadnje sem fotografije gledal tako na široko, ko sem bil še mulc, fotr je rad slikal na diapozitive in je imel v kleti projektor. Takole v temi, sedé na tleh (še nismo pripeljali pohištva), me je kar malo zaneslo nazaj, v en tak nostalgičen déja vu.
Ah, pozabil omeniti, svetleči okvir, ki skrbi za primerno ambientalno svetlobo in spreminja barve po kameleonsko, a ne moteče, je kul. Najprej sem bil skeptičen, kaj je to zdaj za en šmorn, pa me je kar prepričal. V zatemnjeni sobici naredi zanimivo vzdušje. Evo, škljocnil sem ga v treh barvah, beli, modri in rdeči:



-Jonas