Arhiv za mesec November, 2007

Zverine

Kadar se zgodi tole, naše punce kričijo, meni se pa dobro zdi:

Cat And Mouse-1

Ko maček kaj ujame, vedno prinese pokazat, da ne boš mislil, da ga zastonj futraš. Včasih je zoprno, kadar ni nikogar doma in prinese v hišo vrabca in ga nima nikomur pokazati, potem se pa igrata. Ne moreš verjet, koliko perja ima takle ptič, ko ga sesaš iz vseh kotov dnevne sobe. Razen perja ne ostane nič, niti kljun ne. Mačka seveda vedno vedno vzgojno okregam, miši ja, ptice ne! Haska ni nobenega, če miga in je majhno, je mačji plen. Kobilice, žabe, krti, muhe, miši, vrabci, hrošči.

Čudi me, da mišja zalega še vedno vztraja. Pri hiši imamo mačke že deset let, a ne mine teden, da ne nastrada kakšen glodalec. Zmanjka jih pa nikoli, človek bi mislil, da bodo obupali in šli drugam. Z mačkom ni heca, to sem pogruntal enkrat, ko mi je eden pustil mišjo glavo pred vrati, ker sem zjutraj pozabil kupit mačjo hrano:

Mouse Head-1

-Jonas

  • Share/Bookmark

Volil

Dan je bil ravno pravšnji za državljansko dolžnost in pravico, kratek sončni sprehod do volišča in nazaj pa sem izkoristil še za eno učno uro iz visoke ločljivosti. Čez vikend sem si namreč sposodil še tretjo HD kamero, JVC Everio GZ-HD7 (prvi dve, Sony SR8 in Canon HG10 sem že nesel nazaj), in se z njo odpravil do naše šole. Zmontiran video sem prekodiral v HD format za Apple TV in ker privzete nastavitve skušajo balansirati med kvaliteto posnetka in njegovo dolžino (pregladek video zasede tono megabajtov), je končni izdelek bolj tako – tako …

Na volitve, QuickTime HD datoteka (116 Mb)

Na YouTube pa sploh, vse skupaj zgleda slabo, se vam ne zdi? Hm.

http://video.google.com/videoplay?docid=5482776299406971810

V posnetek se je pri montiranju prikradel en ponovljen kader, en kratek déja vu, eh, zdaj ne grem popravljat. :) Me bolj skrbi, kje hudiča delam napako, slika je v kurcu. Najbrž kje pri konverziji. Raziskujem dalje.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Greva do mesta

Nad visokoločljivostno lakoto sem se zadnjič pritoževal, prosit nisem vajen, pljunem raje v roke. In sva šla z Zokijem s sposojeno HD kamero do mesta in nazaj in snemala. Ja, v visoki ločljivosti, da vidimo, v čem je štos in kje so problemi, če sploh kakšni. Tole je ratalo, ni slabo za prvič. Naslednjič pa greva ko bo sonce in vzameva s sabo stojalo!

Pozor, datoteka je zajetna, brez širokopasovne povezave se raje ne mudite z njo, za ogled potrebujete QuickTime in resen kompjuter: Do mesta (1280 x 720, 243 Mb). Ne pričakujte preveč, ker moj snemalec ni profi in ker sem še nekaj eksperimentiral s prekodiravanjem (da ne bi bil filet preobsežen). Za YouTube pa sem ga seveda moral še dodatno skrhati:

http://www.vimeo.com/376553

Mimogrede, davno sem že obljubil natančnejše poročilo, kako se kaj obnese moj novi Philips HD televizor, pa ga še zmeraj nismo obesili na tisto steno. Čez vikend sem bil na obali in sem ga vseeno vzel iz škatle ter priklopil na Apple TV, ki sicer zmore predvajati filme v visoki ločljivosti (HD), a nisem imel nobenega pri roki. Saj pravim, lakota je. Zato sem pa takoj gor vrgel nekaj fotk, da sem lahko občudoval kakovost slike. Pri fotografijah namreč ločljivost ni noben problem, že najcenejši digitalci zajemajo piksle kot z lopato – mala malica, dokler so slike statične. In sem res občudoval, dobro zgleda. Vrhunsko.

Nazadnje sem fotografije gledal tako na široko, ko sem bil še mulc, fotr je rad slikal na diapozitive in je imel v kleti projektor. Takole v temi, sedé na tleh (še nismo pripeljali pohištva), me je kar malo zaneslo nazaj, v en tak nostalgičen déja vu.

Ah, pozabil omeniti, svetleči okvir, ki skrbi za primerno ambientalno svetlobo in spreminja barve po kameleonsko, a ne moteče, je kul. Najprej sem bil skeptičen, kaj je to zdaj za en šmorn, pa me je kar prepričal. V zatemnjeni sobici naredi zanimivo vzdušje. Evo, škljocnil sem ga v treh barvah, beli, modri in rdeči:

Aurea-1Aurea-2Aurea-3

-Jonas

  • Share/Bookmark

Noč čarovnic

Šla sva na pokopališče, gledat sveče in srečat kakšnega stokostnjaka. Da naju ne bi opazili in zgrizli, sva se seveda preoblekla. Morda sva šla prezgodaj, ker ni bilo nobenega, čarovnic tudi ne. Sveče so pa lepo gorele, kot vsako leto.

Na poti nazaj sem moral prebirati priimke s kamnov, vsakega pozorno posluša in prikima, jaz se zamišljen čudim njenemu zanimanju za mrtvake. Ostala nisva dolgo, je bil mraz.

Smrt

Praznik ni naš, otrok je pa vsakega vesel in tako tudi jaz.

-Jonas

  • Share/Bookmark

« Prejšnja stran