Jonas - Zapisi

Bral sem zapis Crnega o taksistih in začutil njegovo bolečino, ker tudi mene podobne stvari spravljajo s tira - in to v obratnem sorazmerju z njihovo vrednostjo ali pomembnostjo. Recimo, če mi kak mojster na vikendu zaračuna tisoč evrov preveč, se civilizirano zbunim, ne dam cekinov in se dosti ne pregovarjam. Smo se pa enkrat v Rožni dolini stepli pri kartah zaradi dvajsetih tolsov (SIT) - dva sta me komaj držala, kelnerci sem se pa moral še ves večer opravičevat zaradi pipca, ki je letel mimo njene glave, ciljal sem Mahovca, ne tebe, lubi, … In da se po nepotrebnem cmeri in da bom plačal jebene kozarce in ogledalo.

Nisem pa Crnega mogel slediti pri njegovem naštevanju ulic in opisovanju taksističnih dogodivščin. Škoda se mi je zdelo, tudi drugi bralci se bodo težko prebili čez in si prav predstavljali taksistično zaroto, o kateri je govora - zato sem se v prazničnem vzdušju odločil pomagati. Izrisal bom poti na guglovem zemljevidu in dopolnil njegov zapis, ni hudič, da si ne prislužim vsaj en “hvala”.

Začel sem s prvo taksistično natego, takole jo opisuje:

“… na Erjavčevo, peljal bom naprej po Poljanski, nakar na Roško in okrog po Karlovški in Aškerčevi pa po Snežniški not na Rimsko in po Igriški do rampe na Erjavčevi …”

V prvi zemljevid sem vrisal tri poti, z rdečo je označena pot, kot si jo je zamislil taksist, z zeleno, kot si jo je zamislil Crni in z modro pot, po kateri sta se dejansko peljala:

Hehe, dobro ga je skušal nategnit, spomnilo me je na mojo edino taksi vožnjo ever v Beogradu sredi osemdesetih, ko sem skozi okno lahko dvakrat občudoval sfukano fasado hotela Slavija in me je na koncu šofer mirno vprašal, če mi je bila všeč tura po mestu. Da je takoj videl, da sem Slovenac, in da je to običaj. Imel je dvakrat večjo glavo od mene, brcati sem začel, ko je že odpeljal.

Googlov zemljevid lepo pokaže, (če z miško kliknete na zarisane poti,) da je razlike med zeleno (najkrajšo) in rdečo (taksistovo načrtovano) potjo za cel evro in 17 centov.¹ Čudim se, da ga Crni ni fental kar tam, lopova, se mu je najbrž res mudilo.

Potem sem šel risat naslednjo pot iz zapisa, kjer se odpravlja v Žmauca:

“Speljal je po Zrinjskega gor proti Streliški in zavil desno. Končno en pameten taksist, sem pomislil, ki bo tako kot jaz na koncu Streliške naredil prekršek in zavil levo v tunel. Ja, ziher. Zavil je desno proti Kopitarjevi in Resljevi …”

Zemljevid ne laže, čeprav na oko ni tako očitno - tokrat je razlike manj, a še vedno za debelih 63 centov. Kmalu bodo našli kakega taksista mrtvega v jarku, vam povem, preveč se zajebavajo.

Tretji primer je tale:

“Doživel pa sem že tudi, da je pri izhodu iz tunela, kjer bi lahko zavil desno na Streliško, kar nadaljeval čez Krekov trg in zavil desno na Poljansko in šele po tem obvozu blagovolil v drugem križišču desno na Zrinjskega.”

Hm. Takole je to videti na googlu (spet, modra je taksistova, zelena pa Markova pot):

Hm še enkrat. Zdi se, da ima tokrat taksist prav, Crni bi rad vrgel stran sedem centov. Okej, se zgodi, pojdimo naprej, tokrat iz Žmavca domov:

“Namesto da bi peljal ravno po Rimski naprej in zavil desno na Slovensko (pa potem levo na Aškerčevo in Karlovško do tunela), je zavil na Igriško … Tip me je hotel peljati iz Žmauca na Poljane skozi center, po Dalmatinovi, Komenskega, Resljevi, Poljanski!”

Takole je videti na zemljevidu:

Hm tretjič. Razlike je tokrat za tri cente in za tri cente sem pripravljen udarit na gobec, ampak tudi tokrat je imel prav taksist - njegova je krajša.

Razglašam neodločen rezultat: Crni vs. taksisti = 2 : 2

-Jonas

P.S. (2:29) Med komentarji pri Crnem se je nekdo pritožil, da je nekoč plačal 10 € za vožnjo od Cankarjevega doma do Slovenskega etnografskega muzeja. Za dobro mero sem zrisal tudi to pot, res je, taksist ga je nafukal ko prasca. Razdalja: 2,32 km.

1. Pravkar sem poklical eno od taksi številk in povprašal po ceni. V Ljubljani je štartnina en evro in za vsak kilometer še enega. ↑

48 komentarjev

Nujno sem moral v mesto in mi ni uspelo. Pred hišo imamo nekaj metrov hribčka, pa ga je ravno zadosti, da nisem mogel čez zaradi poledice. Tik pred vrhom je začel avto kopati na mestu, pa če sem še tako nežno pritiskal na plin. Poskusil sem trikrat, četrtič pa vzel malo daljši zalet in pretkano pospešil v rikverc, saj se mi je zdelo, da mi le malo manjka do vrha in da bi se s primerno brzino lahko le prekotalil čez. In res, začutil sem že skoraj slast zmage, ko so kolesa spet zakopala in me je zaneslo nazaj, ampak tokrat ne v pravi smeri. Avto je zasukalo v desno in je zajahal betonski kotliček za rože pred garažo.

Pa na prvi pogled sploh ne zgleda bogve kaj, tudi od blizu ne, le tanka plast belih kristalov:

Iz tega položaja mi ga ni uspelo več premakniti, dokler ni popoldne sosed svetoval sol, posipali smo in sem ga nekako le premaknil na svoje mesto. Ven pa več ne grem z avtom, dokler bo takle mraz. Saj se niti hodit ne upam:

-Jonas

67 komentarjev

Pravil sem že, kako me zadnje čase zanima video visoke ločljivosti (HD), kako premišljujem o pretakanju HD vsebin na svoj philips in kako da je malo taistih vsebin. Res jih je malo in jebeno so drage. Za en jebeni blu-ray film pri nas hočejo tam okoli 45 jebenih evrov (še prej bi si pa moral, jasno, kupit en jebeni PS3, če bi ga hotel jebeno gledat)!

Naj se jebejo, bom pa snemal sam! In ker se na Vesti tudi pripravljamo na totalen prehod na HD, sem zadnje tedne rofkal po spletu, si od naših dilerjev sposojal kamere, testiral in primerjal, kaj bi nam najbolj sedlo. Prvo, kar sem ugotovil, je to, da idealne kamere za vsakega ni, ampak da je izbira hudo odvisna od nje namena. Jo rabiš za ovekovečit otroke, dokler so še majhni? Za snemat skeče in zajebancije? Za izjave iz parlamenta? Za zalezovat sosedo z modrcem številka pet? Ti nuca dodaten mikrofon za ga tiščat posrancem poslancem pod nos? Kasetke ali trdi disk? Sirov ali mesni?

Zase sem si na koncu nagledal dve, Canonovi TX-1 in HG10. Prva je res seksi, a je v Evropi ne prodajajo in nič ne kaže, da jo kdaj bodo, bogve zakaj. Sem se pogovarjal s fanti z Avtere, ki dilajo s canoni, in niso vedeli nič povedati, kaj je s tem. Zato pa sem jih nekako nažical, da so mi šenkali drugo (HG10) v test. Ta je bolj zajetna in pravim kamkorderjem podobna, je pa ena najmanjših in najbolj priročnih v svojem razredu.

Tule so prvi posnetki:

Seveda je nekam hecno snemati v visoki ločljivosti,¹ če posnetek konča na 320×240 okencu z Googla. Zato sem ga naložil še na Vimeo, menda se pa tudi Google pripravlja na HD posodobitev svojega video servisa, je že skrajni čas. Za vse s hudimi mašinami in široko pipico pa prilagam še QuickTime H.264 mpeg4 datoteko:

Canon HG10 - preizkus (QT, 160 MB)

-Jonas

1. Pozor, HG10 je ena redkih HD kamer, ki snemajo samo v visoki ločljivosti. Običajno je možno tudi snemanje v navadnem SD 640×480 načinu, pri tej pa ne. ↑

74 komentarjev

Knjiga Imperium je izšla pred letom dni, a sem jo nekako zamudil, letos jeseni je Harris izdal že novo z naslovom Ghost (in je menda tudi odlična). Nekoliko nejevoljen, da takole padam iz ritma, sem jo prijel v roke šele ta teden, prilagam oceno:

O dragocenosti romana priča že naslovnica. Ime avtorja v zlatih črkah, naslov v brodarič črnih, citat v bledo rdečih - ubijalska kombinacija! Orel je odveč, a ne moti. Podlaga: nežen odtenek jajčne lupine, očitna referenca na nerodne francoske post-impresionistične poskuse pariških tiskarjev pred-prejšnjega stoletja.

Knjiga je nekoliko večja od običajne mehke izdaje (paperback) in zajetnejša, kar mi načelno ni po godu, saj imam tako ob branju težave z listanjem (razvil sem namreč posebno tehniko drže z eno roko, strani obračam z levim palcem, medtem ko desna roka sproščeno leži ob boku, držé za žbè). Tja do polovice knjige težav ni, proti koncu pa zaradi debeline prebranih listov že čutim bolečine v palcu - pri zadnjih petdesetih straneh si moram pomagati z desnico in je zoprno prelagati čik. Po drugi strani je pa tudi res, ob zmanjšanju formata bi bilo (ob enaki velikosti črk) treba pač natisniti kakih petdeset strani več, pa smo spet na istem. Čeprav manjša, je predebela knjiga prstom prav tako v nadlego! Morda bi se dalo kaj prišparati pri debelini listov, s tem pa se seveda takoj spremenita tako prijem, kot tudi vonj.

Tu pa ni šale, vsaj pri tej knjigi ne. Založbi je tokrat uspel nenavadno odličen bouquet, posrečena kombinacija neo-sicilijanskega pol-pergamenta (za katerega poznavalci seveda vemo, da ga za Italijane že dolgo izdeluje papirnica Vevče) in novega grškega tiskarskega lepila K-Z1Q® (Loctite), o katerem sem se razpisal lani v dvomesečniku Nos za knjige (pozor, nekaj izvodov zadnje lanske številke še imajo v Konzorciju, preverjeno!):

“… K-Z1Q® se bo zaradi hitre sušljivosti, visoke vsebnosti relaksanta TH-C in značilnego dominantnega, a nevsiljivega vonja gotovo hitro priljubil tudi slovenskim tiskarjem, najbolj veseli pa ga bomo brez dvoma bralci. Zasmrajena obleka po vsakem obisku knjižnice bo kmalu le še preteklost!”

Tisk je kvaliteten, kaj več pohvale tu težko iztisnem. Izbira pisave je sicer odlična, ob testiranju visoko nadpovprečna. Pri osvetlitvi po standardu ISO-MC (bela žarnica, 120 W, dvojni navoj, 50 Hz) sem zlahka bral s hitrostjo tja do 580 besed na minuto (in največ 2,3 odstotno napako pomnjenja), v zvočno izolirani sobi pa bi šlo gotovo še hitreje. Kljub temu zamerim varčevanje s tiskarsko barvo (pod lupo se na nekaterih črkah jasno vidijo beli madeži, kjer je barve “zmanjkalo”) in vztrajanje pri za odtenek pregrobem papirju. Vem, ponavljam se kot stara lajna, a lanskoletne izkušnje z monografijo Jožeta Plečnika na letališču Jožeta Pučnika si ne želim doživeti še enkrat, neskončne role toaletnega papirja pa najbrž tudi ne bodo še kmalu izumili.

Nad vezavo nisem navdušen, hrbet je začel nakazovati razpoke že po prvi seriji hitrostnih testov (tabelo z rezultati le-teh objavim prihodnjič), najbolj pa razočara odsotnost traku za označevanje strani. Če je takšna poteza čez lužo še razumljiva, pa je za evropsko tržišče nevzdržna.¹

Za konec naj še pohvalim trud knjigarne Konzorcij, (kjer so mi knjigo prodali v test,) da so Imperium vabljivo in lično zložili na polico v poravnano vrsto, na dosegu roke v višini ramen in ne predaleč od blagajne; le želimo si lahko, da bi enak tretman kdaj doživela tudi knjiga kakšnega domačega avtorja. Opozoriti pa moram tudi na njihovo zoprno navado, da nalepke s ceno še vedno pritiskajo na hrbet knjige postrani. Ja, postrani! Vsi vemo, kako je zoprno vsakič znova nalepko z žiletko razdvajati od platnic in jo poravnano lepiti nazaj.

-Jonas

1. Spomnimo se, trakce za označevanje strani so ameriški letalski prevozniki prepovedali lani zaradi tragičnega incidenta v Seattlu, ko je teroristični skrajnež z izvodom knjige Islam for Dummies zadavil stevardeso in zvezal pilota. Evropa takšnega precedensa ne pozna. ↑

44 komentarjev

Štirje smo se stiskali na babičini peči, ugasnili smo vse luči, da ne bi noter prišli, le svečo je pustila. Govorilo se je šepetaje. Kadar so vrata škripnila, je Janez (najmlajši) vsakič tiho vrisnil, grdo smo ga ošuškali in tiščali prst k ustom in ga s cepcem ozmerjali.

Potem so se zaslišali zunaj koraki in šklepetanje verig. Parkeljni se ne pustijo vleč kot cucki in jih Miklavž komaj nazaj drži (smo si predstavljali, videt tako ni bilo nič čez črno šipo), stisnili smo se čisto v kot, le z nosovi štrlé čez rob. Babica je zaskrbljeno gledala proti oknu in nekaj jamrala, da se stric Jože nič ne oglasi iz kuhinje, in da so ga najbrž parkeljni že odnesli, … po drugi strani pa so mogoče zdaj že siti (stric je zajeten možak), in naj nas otroke zgoraj ne skrbi preveč, kvečjemu bodo odnesli enega, ne vseh, … mogoče dva …

Tresli smo se ko miši, ko se je odprlo okno (samo od sebe, prisežem!), in je noter rdeča svetloba posvetila, kolikor sem je sploh uspel videti skozi dlani. Potem so pa čez okvir padle štiri velike vreče, okno se je zaprlo in naenkrat je bilo vse tiho. Parkeljni so šli.

Potem je pa vstopil stric in luč prižgal in se čudil, zakaj da smo v temi, mi smo mu pa hiteli razlagat, da so bili parkeljni zunaj, in da smo jih ven tiščali in jih komaj odgnali. Da so pustili vreče, za vsakega eno, in da je noter en kup sladkarij, fig in orehov in čokolade. Leskovih palic nismo kazali.

Babica ga je okregala, da je zamudil in bi otroke kmalu požrli parkeljni, in da naj se drugič ne obira. Je obljubil, da ne, ampak je naslednje leto menda spet zamočil, so mi pravili. Leto za tistim pa Miklavž ni več hodil, ker so ga moji trije bratranci že od zgodnjega večera čakali na skednju z zračno puško in jih je nekdo Miklavžu zatožil in ga ni bilo.

Jaz imam na sumu strica.

-Jonas

37 komentarjev

O razkoraku med staro in novo tehnologijo, o tiskani vs. virtualni besedi sem se prvič pogovarjal ob koncu prejšnjega tisočletja, začuda mi je pogovor do danes ostal v živem spominu. Bilo je za kartaško mizo, v podzemnih kletnih prostorih, za dvojnimi zapahnjenimi vrati, z varnostno kamero ob vhodnih vratih in zasilnim stranskim izhodom na dvorišče, če bi slušajno kaj zagustilo. Zatemnjen prostor brez oken je osvetljevala zasenčena luč nad mizo in ekran računalnika, priklopljenega na mrežo, ki se je zaradi slabega mobitelskega sprejema zdel kot naša zadnja vez z zunanjim svetom. Družba osmih ali devetih znancev, vsaj za to noč pobeglih od ponorelega sveta, valovi smeha, koncentrirane tišine, pogovora, ogromni kupi žetonov.

Kot študiozen kvartopirec sem se v tisti kleti, v tem materničnem nadomestku seveda odlično počutil, zato se še danes nostalgično spomnim tistih zlatih ljubljanskih kartaških časov, preden jih je uničil internetni poker, vsakokrat, ko v kotu svojega predala zagledam komplet Kemovih kart. O, kako prijeten je njihov značilni vonj!

Na sedežu zraven mene je sedel prijatelj, prodajalec knjig v ugledni ljubljanski knjigarni, zapletla sva se v pogovor o digitalizaciji knjig. Da računalniški ekran nikoli ne bo nadomestil tiskane besede, da je prevelik, da knjiga, ko jo vzameš v roko, “lepo diši”.

Nazaj v sedanjost: pred nekaj dnevi sem isti argument slišal na nedavnem javnem kavarniškem pogovoru v CD z naslovom Kaj za en kurac je YouTube?:

Knjige dišijo. Hm. Nazaj v kartaško klet: za mizo je sedel tudi mladenič z očinim pomankanjem samorefleksije. Z drugimi besedami, ne spomnim se večera, da ga ne bi obrali do kosti, njegov stil igre je bil, in še vedno je, preprosto rečeno, avtodestruktiven. Če meni karte dišijo, vam povem, temu človeku bodo smrdele vse življenje, ker so ga in ga bodo vedno, sekale po pički.

Emocionalno bistvo knjige namreč njej sami ni inherentno ali samo sebi lastno. Njen emocionalni naboj se nabira zlagoma, z vsako novo izkušnjo uporabe tega predmeta. Vonj knjige nas ne spomni na knjigo samo, ampak na tisočere zgodbe, ki smo jih goltali in ki so nam potešile, kar smo pač v njih iskali.

V nekem intervjuju je starleta Pika Božič nekoč izjavila, da ne bere knjig. Dajte ji povohat kakšno, me prav zanima, če bo padla v trans kot Crni. Čez dvajset let pa se že veselim trenutka, ko mi bo hčerka dopovedovala, da v mojem laptopu res ni nič takega, da bi ga moral tako crkljati in ovohavati. “Fotr, pusti si že vgraditi tisti čip v glavo, branje z ekrana je passé!”¹

-Jonas

1. Objavljeno na Vesti. ↑

31 komentarjev