Arhiv za mesec December, 2007

Parkeljni

Štirje smo se stiskali na babičini peči, ugasnili smo vse luči, da ne bi noter prišli, le svečo je pustila. Govorilo se je šepetaje. Kadar so vrata škripnila, je Janez (najmlajši) vsakič tiho vrisnil, grdo smo ga ošuškali in tiščali prst k ustom in ga s cepcem ozmerjali.

Potem so se zaslišali zunaj koraki in šklepetanje verig. Parkeljni se ne pustijo vleč kot cucki in jih Miklavž komaj nazaj drži (smo si predstavljali, videt tako ni bilo nič čez črno šipo), stisnili smo se čisto v kot, le z nosovi štrlé čez rob. Babica je zaskrbljeno gledala proti oknu in nekaj jamrala, da se stric Jože nič ne oglasi iz kuhinje, in da so ga najbrž parkeljni že odnesli, … po drugi strani pa so mogoče zdaj že siti (stric je zajeten možak), in naj nas otroke zgoraj ne skrbi preveč, kvečjemu bodo odnesli enega, ne vseh, … mogoče dva …

Tresli smo se ko miši, ko se je odprlo okno (samo od sebe, prisežem!), in je noter rdeča svetloba posvetila, kolikor sem je sploh uspel videti skozi dlani. Potem so pa čez okvir padle štiri velike vreče, okno se je zaprlo in naenkrat je bilo vse tiho. Parkeljni so šli.

Potem je pa vstopil stric in luč prižgal in se čudil, zakaj da smo v temi, mi smo mu pa hiteli razlagat, da so bili parkeljni zunaj, in da smo jih ven tiščali in jih komaj odgnali. Da so pustili vreče, za vsakega eno, in da je noter en kup sladkarij, fig in orehov in čokolade. Leskovih palic nismo kazali.

Babica ga je okregala, da je zamudil in bi otroke kmalu požrli parkeljni, in da naj se drugič ne obira. Je obljubil, da ne, ampak je naslednje leto menda spet zamočil, so mi pravili. Leto za tistim pa Miklavž ni več hodil, ker so ga moji trije bratranci že od zgodnjega večera čakali na skednju z zračno puško in jih je nekdo Miklavžu zatožil in ga ni bilo.

Jaz imam na sumu strica.

Parkeljni

-Jonas

  • Share/Bookmark

Diši po starih knjigah

O razkoraku med staro in novo tehnologijo, o tiskani vs. virtualni besedi sem se prvič pogovarjal ob koncu prejšnjega tisočletja, začuda mi je pogovor do danes ostal v živem spominu. Bilo je za kartaško mizo, v podzemnih kletnih prostorih, za dvojnimi zapahnjenimi vrati, z varnostno kamero ob vhodnih vratih in zasilnim stranskim izhodom na dvorišče, če bi slušajno kaj zagustilo. Zatemnjen prostor brez oken je osvetljevala zasenčena luč nad mizo in ekran računalnika, priklopljenega na mrežo, ki se je zaradi slabega mobitelskega sprejema zdel kot naša zadnja vez z zunanjim svetom. Družba osmih ali devetih znancev, vsaj za to noč pobeglih od ponorelega sveta, valovi smeha, koncentrirane tišine, pogovora, ogromni kupi žetonov.

Kot študiozen kvartopirec sem se v tisti kleti, v tem materničnem nadomestku seveda odlično počutil, zato se še danes nostalgično spomnim tistih zlatih ljubljanskih kartaških časov, preden jih je uničil internetni poker, vsakokrat, ko v kotu svojega predala zagledam komplet Kemovih kart. O, kako prijeten je njihov značilni vonj!

Na sedežu zraven mene je sedel prijatelj, prodajalec knjig v ugledni ljubljanski knjigarni, zapletla sva se v pogovor o digitalizaciji knjig. Da računalniški ekran nikoli ne bo nadomestil tiskane besede, da je prevelik, da knjiga, ko jo vzameš v roko, “lepo diši”.

Nazaj v sedanjost: pred nekaj dnevi sem isti argument slišal na nedavnem javnem kavarniškem pogovoru v CD z naslovom Kaj za en kurac je YouTube?:

http://video.google.com/videoplay?docid=-681616353539484656

Knjige dišijo. Hm. Nazaj v kartaško klet: za mizo je sedel tudi mladenič z očinim pomankanjem samorefleksije. Z drugimi besedami, ne spomnim se večera, da ga ne bi obrali do kosti, njegov stil igre je bil, in še vedno je, preprosto rečeno, avtodestruktiven. Če meni karte dišijo, vam povem, temu človeku bodo smrdele vse življenje, ker so ga in ga bodo vedno, sekale po pički.

Emocionalno bistvo knjige namreč njej sami ni inherentno ali samo sebi lastno. Njen emocionalni naboj se nabira zlagoma, z vsako novo izkušnjo uporabe tega predmeta. Vonj knjige nas ne spomni na knjigo samo, ampak na tisočere zgodbe, ki smo jih goltali in ki so nam potešile, kar smo pač v njih iskali.

V nekem intervjuju je starleta Pika Božič nekoč izjavila, da ne bere knjig. Dajte ji povohat kakšno, me prav zanima, če bo padla v trans kot Crni. Čez dvajset let pa se že veselim trenutka, ko mi bo hčerka dopovedovala, da v mojem laptopu res ni nič takega, da bi ga moral tako crkljati in ovohavati. “Fotr, pusti si že vgraditi tisti čip v glavo, branje z ekrana je passé!”1

-Jonas

  1. Objavljeno na Vesti.
  • Share/Bookmark

« Prejšnja stran