Jonas - Zapisi

Alenka Arko je poslala ekipo posnet izjavico ali dve o zvezdništvu za Preverjeno. Ko sem kasneje gledal oddajo, so v glavnem jamrali, meni se pa ne zdi vredno jamrat. Jamrajo tako ali tako vsi in jamrajo tudi zvezdniki. Jamrajo delavci, da so plače uboge, babice, da so vnuki barabe, kmetje, da se ne splača futrati živine, glasbeniki, da so jih zjebali pirati, diskotekarji, da jih izsiljujejo varnostniki, politiki, da bi bilo treba menjat druge politike, Jan, da Porsche ni več tisto, kar je bil.

Jaz sem tudi včasih jamral, pa je prišel trenutek za prevrednotenje vrednot in ne jamram več. Tule so najbolj zanimivi odlomki posnetega materiala, v oddaji so porabili le košček. (Tistega, ki je vsaj malo spominjal na jamranje.)

Seveda sem takoj po snemanju spet pozabil prositi za kopijo in sem naslednjega dne moril Arkovo in njene punce po telefonu. Čeprav jim je bilo najbrž tečno, so me posnetki kmalu čakali v uredništvu, najlepša hvala!

To omenjam zato, ker še nisem pozabil, kako mi je Drnačeva pila kri in se otepala z vsemi štirimi, ko sem pred poldrugim letom prosil za (in potem zahteval) svoje posnetke. Najprej je hotela neke papirje, potem nekakšno potrdilo in podpis. In potem še to ni bilo dovolj in se je po slabem tednu pregovarjanja enostavno drla, da jih ne da. Dokler ni dobila direktnega befela od zgoraj, da naj se ne zajebava, in da če človek hoče svoje posnetke, naj hudiča ima svoje posnetke! A je res treba trmo zganjat, pa čeprav si polovica “najvplivnejšega medijskega para”? Vplivaj ti komu drugemu, jaz bi samo rad svoje posnetke. Na koncu sem jih le dobil, (hvala ti, vpliv!), ampak me je zmatralo, kot da bi ruval nosorogu zob.

-Jonas

46 komentarjev

Tole me je zmotilo danes med poročili:

Je bil pisk res potreben? So se na Pop TV zbali reakcij gledalcev ali jih iskreno skrbi morala? Gre morda za preprosto prevzemanje ameriškega vzorca, (kjer teve zvečer zapiska vsakih pet minut,) ne da bi sploh premislili, ali ga sploh potrebujemo?

Je besedo “kurc”, za katero razumem, da je problematična, res treba tudi v tem primeru omiliti? Zakaj je potem niso brisali tudi iz besedila? Je zapisan kurec manj grozen od izrečenega? Zakaj sploh sprenevedanje? In odkdaj imamo Slovenci tako občutljiva ušesa?¹

Saj ne pravim, da bi morali kar sproščeno kleti v poročilih, pravim, da kadar je treba, je pač treba!

-Jonas

P.S. Aja, mimogrede, ko se naslednjič peljete po avtocestnem križu šestdeset na uro, se spomnite tehle gradbenikov. Kaj menite, so poštenjaki ali ne?

1. Mene recimo bolj peče v uha pokvečena slovenščina, kot pa en “kurc”. ↑

51 komentarjev

Tole sva si pripovedovala danes, pa se nama je zataknilo pri šestem verzu:

Dobro jutro, stric Pon’deljek!

Boter Torek je že vstal!

Prav zares, soseda Sreda,

dobro se je nasmrčal.

Pa je prišel ponj Četrtek

k botru Petku sta odšla,

na križišču sredi pota

se pridruži še Sobota,

saj je jutri dan veselja,

v vas prispê gospa Nedelja.

“Kdo je odšel k botru Petku?” je nenadoma vprašala.

Presenetilo me je in sem moral prav na trdo razmišljati. Saj res, kdo? Pesmico znam od malega, pa se tega nisem nikoli vprašal, vedno sem jo le ponavljal kot prijetno melodijo. Kdo je šel k Petku? Komu se je pridružila Sobota? Kdo je voščil Ponedeljku dobro jutro? Je Sreda sploh šla kam? Sta se Ponedeljek in Sreda prej že kaj pogovarjala? Se je Sobota res pridružila iz veselja do gospe Nedelje? Se takele utrinke splača pisati v blog, ali čakati pomembnejše téme?

-Jonas

42 komentarjev

Poročal sem že o Vincijevem filmu Vampir z Gorjancev, z jesenskim snemanjem smo kljub tesnemu budžetu zaključili po načrtih, zdaj pa nadaljujemo. Ravno sem se pogovarjal z Ivono, ki koordinira datume, pa me je mimogrede še prosila, če bi lahko na blogu bralce povabil k sodelovanju.

To nedeljo potrebujemo sto statistov na Filofaksu¹, treba bo sedet v predavalnici in poslušat Pavleta Ravnohriba. Nič težkega, lahko pa obljubim, da je pri filmu vedno zanimivo in ne bo dolgčas. Dogaja se v sedemdesetih letih, malo pobrskajte po omarah, če so kje kake hlače na zvonec, srajce s špičastimi ovratniki ali kaj podobnega. In ne se briti. To nedeljo opoldne pred FF, ali pa pokličite Ivono na 041 555 592.

Luka Koper je na snemanje že pripravljen. Takle je v vlogi čudaškega Jupa:

-Jonas

1. Filozofska fakulteta. ↑

47 komentarjev

Šla sva z Maretom kupovat računalnike za firmo, tam okrog četrte sva se odpravila, saj najbrž delajo vsaj do petih, ni hudič. Računalniki so menda že prišli, smo se menili opoldne po telefonu, Karmen je rekla, da so pripravljeni in že čakajo.

Sedeva torej v avto in se poženeva v promet v nestrpnem pričakovanju novih mašin. Med potjo se meniva, kam bomo katero dali, kako jih bomo povezali, kdo bo na kateri montiral, koliko softvera je še treba kupit in katero bomo pred Denisom skrili. Take stvari.

Parkirava pred vhodom in se že od daleč vidijo rešetke na vratih in steklih.

“Zaprto je. Pičke,” zakolnem.

Vseeno izstopiva in greva gledat. V prostorih je tema, na rešetki je veriga, na verigi ključavnica. Tudi notranja vrata, ki vodijo zadaj v servis, so zaprta. Nikjer nikogar. Ura je štiri minute čez štiri.

Spomnim se, da sem se enkrat že takole zahodil in da zapirajo ob štirih. Ne ob petih, ob štirih.

“Pičke,” se strinja Mare.

Ugotoviva, da pa zagotovo niso zaprli ob štirih, ker je ura par minut čez in v tem času ni možno takole pospravit štacuno in zaklenit. In če bi res ob štirih zaklepali, bi gotovo na vratih še koga srečala ali pa vsaj na ulici videla, da se kdo domov pelje. Ne, pred štirimi minutami pa gotovo niso šli domov!

Strinjava se, da so verjetno šli že prej, najbrž tam nekje ob tričetrt na štiri. Prijavit bi jih bilo treba na Urad za varstvo potrošnikov, če obstaja. Ja, obstaja, se spomniva, mene pa mika, da bi takoj klical in se pritožil razumevajoči duši. Da takole se s strankami ne dela, sva se pripeljala iz centra in kdo bo zdaj dal za bencin, ko bova jutri morala še enkrat nazaj. Tudi Maretu je vidno hudo, oba sva se veselila novih mašin.

Prestopava se tam pred vrati kot Eric & Matjaž pred Mariovo garderobo, on pa noče odpret.

“Saj bom odklenila,” se zasmeje ženski glas odzadaj.

Obraz se mi je kar raztegnil, ko sem se obrnil. Karmen se je ravno hotela odpeljat, ko naju je zagledala na parkirišču in se naju usmilila. Verigo je vajeno snela, obrnila še par ključev in smo bili noter. Luči ni prižigala, smo šli kar v sobo zadaj, v pisarno po robo.

Ampak pisarna ni bila prazna! Za zaprtimi vrati in zatemnjenimi okni je bila zbrana kompletna ekipa firme, kakih pol ducata, vsak za svojim ekranom, s slušalkami, eno roko na tipkovnici in drugo na miški! Skriti kot v bunkerju, brez luči, za zavesami, da jih ja ne bi kdo od zunaj opazil in rabil. Zaprli so točno ob uri, ob štirih nič ena so bili že logirani. Nihče ni pozdravil, vsi zatopljeni v Call of Duty. Karmen je rekla, naj jih ne motim. Zdelo se mi je, da nas treh sploh opazili niso, dokler ni eden prav nemarno crknil in je bilo igre v smehu konec. V pozdrav so pokimali in takoj začeli novo rundo.

–

Ni bilo prvič, da sem padel v takšno sceno, vsaj še ene d. o. o. oblikovalce poznam, ki takoj po šihtu vzamejo puške v roke, le da se oni ne zaklepajo. Zato predvidevam, da se takšnile LAN partyji v after hours dogajajo po mnogih firmah. Imam prav?

-Jonas

62 komentarjev