Arhiv za mesec Februar, 2008

Zaprto

Šla sva z Maretom kupovat računalnike za firmo, tam okrog četrte sva se odpravila, saj najbrž delajo vsaj do petih, ni hudič. Računalniki so menda že prišli, smo se menili opoldne po telefonu, Karmen je rekla, da so pripravljeni in že čakajo.

Sedeva torej v avto in se poženeva v promet v nestrpnem pričakovanju novih mašin. Med potjo se meniva, kam bomo katero dali, kako jih bomo povezali, kdo bo na kateri montiral, koliko softvera je še treba kupit in katero bomo pred Denisom skrili. Take stvari.

Parkirava pred vhodom in se že od daleč vidijo rešetke na vratih in steklih.

“Zaprto je. Pičke,” zakolnem.

Vseeno izstopiva in greva gledat. V prostorih je tema, na rešetki je veriga, na verigi ključavnica. Tudi notranja vrata, ki vodijo zadaj v servis, so zaprta. Nikjer nikogar. Ura je štiri minute čez štiri.

Spomnim se, da sem se enkrat že takole zahodil in da zapirajo ob štirih. Ne ob petih, ob štirih.

“Pičke,” se strinja Mare.

Ugotoviva, da pa zagotovo niso zaprli ob štirih, ker je ura par minut čez in v tem času ni možno takole pospravit štacuno in zaklenit. In če bi res ob štirih zaklepali, bi gotovo na vratih še koga srečala ali pa vsaj na ulici videla, da se kdo domov pelje. Ne, pred štirimi minutami pa gotovo niso šli domov!

Strinjava se, da so verjetno šli že prej, najbrž tam nekje ob tričetrt na štiri. Prijavit bi jih bilo treba na Urad za varstvo potrošnikov, če obstaja. Ja, obstaja, se spomniva, mene pa mika, da bi takoj klical in se pritožil razumevajoči duši. Da takole se s strankami ne dela, sva se pripeljala iz centra in kdo bo zdaj dal za bencin, ko bova jutri morala še enkrat nazaj. Tudi Maretu je vidno hudo, oba sva se veselila novih mašin.

Prestopava se tam pred vrati kot Eric & Matjaž pred Mariovo garderobo, on pa noče odpret.

“Saj bom odklenila,” se zasmeje ženski glas odzadaj.

Obraz se mi je kar raztegnil, ko sem se obrnil. Karmen se je ravno hotela odpeljat, ko naju je zagledala na parkirišču in se naju usmilila. Verigo je vajeno snela, obrnila še par ključev in smo bili noter. Luči ni prižigala, smo šli kar v sobo zadaj, v pisarno po robo.

Ampak pisarna ni bila prazna! Za zaprtimi vrati in zatemnjenimi okni je bila zbrana kompletna ekipa firme, kakih pol ducata, vsak za svojim ekranom, s slušalkami, eno roko na tipkovnici in drugo na miški! Skriti kot v bunkerju, brez luči, za zavesami, da jih ja ne bi kdo od zunaj opazil in rabil. Zaprli so točno ob uri, ob štirih nič ena so bili že logirani. Nihče ni pozdravil, vsi zatopljeni v Call of Duty. Karmen je rekla, naj jih ne motim. Zdelo se mi je, da nas treh sploh opazili niso, dokler ni eden prav nemarno crknil in je bilo igre v smehu konec. V pozdrav so pokimali in takoj začeli novo rundo.

Ni bilo prvič, da sem padel v takšno sceno, vsaj še ene d. o. o. oblikovalce poznam, ki takoj po šihtu vzamejo puške v roke, le da se oni ne zaklepajo. Zato predvidevam, da se takšnile LAN partyji v after hours dogajajo po mnogih firmah. Imam prav?

-Jonas

  • Share/Bookmark

« Prejšnja stran