Grozote na ekranu
Nekoč je živel teatrski producent dokaj brihtne sorte, ki je pogrunal, da so gledalci (in ljudje vobče) nepopolni, malo pokvarjeni, malo nesrečni in zelo zafrustrirani. Pa jim je začel postavljati na oder psihološke horror porno zgodbe, kjer so se klali, si iztikali oči, fukali lastne mame in nasploh počeli grozodejstva, dokler ni počilo v vrhuncu emocij, groze ali obupa. Koncept je nek filozof1 in komentator sodobnih medijev, nekakšen starogrški Slavoj Žižek, kasneje imenoval “katarza.” V grobem je bila ideja ta, se mi zdi, da te grozovitosti ljudje hodijo gledat zato, ker potrebujejo ventil za svoje frustracije. In da je katarza celo vzgojna, da je bolje zaklati koga v zgodbi na odru, kot pa da v nakupovalnem središču kdo zares potolče ducat mimoidočih in si da duška. Ime mu je bilo Sofokles, živel je nekaj sto let pred našim štetjem, še danes pa kulturni ljudje odobravajoče mrmrajo in kimajo z glavo, ko kdo omeni njegovo ime.
Dva tisoč let kasneje (vmes se v svetovnem teatru ni kaj dosti dogajalo) je Vili Shakespeare razvijal isto idejo, le bolj sodobno – če so Grki o grozotah z odra le pripovedovali, so se zdaj klali kar na odru in sekali ude in kri je tekla čez oder v potokih. Hollywood danes počne enako, le da se ude trga v bližnjem planu in počasnem posnetku. Medij je drug, koncept je isti. Ludje hodijo gledat, kritiki pa vijejo roke in napovedujejo moralni razpad in konec sveta, ta pa še zmerom stoji.
In zdaj k Velikemu bratu. Čez vikend se je menda v Hiši nekaj tako groznega zgodilo, da je celo varuhinja človekovih pravic dvignila glas. Nekaj takega torej, kar spravlja v nevarnost slovensko državo. Ker je nekdo moral na kolena in lajati kot pes in ker je nekdo nekomu menda prisolil zaušnico.
Vprašanje varuhinji: Zakaj se niste oglasili, ko se je Ula Furlan nedavno morala sleči pred filmsko kamero, uboga reva?
Premisa Velikega brata je namreč jasna: gre za šov, v katerem se običajni ljudje spopadajo z neobičajnimi situacijami. Poudarjam, gre za ŠOV in ne resnično življenje! Da takemu šovu rečemo “resničnostni,” je le naš dogovor, nikakor ne opis realnega stanja. Če je ruski gledališki realizem v začetku prejšnjega stoletja na odru dosegel popolno zrcalo človeškega psihološkega življenja, je šlo še vedno za šov in ga nihče od gledalcev dogajanja na odru ni zamenjal z resničnim življenjem. Prav tako sodobni holivudski igralci s še tako doživeto in vživeto igro nikogar ne prepričajo, da gre za resnico, še vedno nam je jasno, da gledamo le film, le šov. Le človek z IQ-jem pod šestdeset se morda lahko zmoti, a tak ima v lajfu najbrž druge, hujše probleme, da bi me zaradi tega zdaj zanj skrbelo. Normalni ljude dobro vemo, da gre za cirkus.
Cirkusa pa ni jemati preveč resno. Katarzirajmo in pojdimo naprej, za Božjo voljo, zjutraj je vendar treba v službo! …
-Jonas
- Aristotel. ↩