Jonas – Zapisi

Nekoč je živel teatrski producent dokaj brihtne sorte, ki je pogrunal, da so gledalci (in ljudje vobče) nepopolni, malo pokvarjeni, malo nesrečni in zelo zafrustrirani. Pa jim je začel postavljati na oder psihološke horror porno zgodbe, kjer so se klali, si iztikali oči, fukali lastne mame in nasploh počeli grozodejstva, dokler ni počilo v vrhuncu emocij, groze ali obupa. Koncept je nek filozof¹ in komentator sodobnih medijev, nekakšen starogrški Slavoj Žižek, kasneje imenoval “katarza.” V grobem je bila ideja ta, se mi zdi, da te grozovitosti ljudje hodijo gledat zato, ker potrebujejo ventil za svoje frustracije. In da je katarza celo vzgojna, da je bolje zaklati koga v zgodbi na odru, kot pa da v nakupovalnem središču kdo zares potolče ducat mimoidočih in si da duška. Ime mu je bilo Sofokles, živel je nekaj sto let pred našim štetjem, še danes pa kulturni ljudje odobravajoče mrmrajo in kimajo z glavo, ko kdo omeni njegovo ime.

Dva tisoč let kasneje (vmes se v svetovnem teatru ni kaj dosti dogajalo) je Vili Shakespeare razvijal isto idejo, le bolj sodobno – če so Grki o grozotah z odra le pripovedovali, so se zdaj klali kar na odru in sekali ude in kri je tekla čez oder v potokih. Hollywood danes počne enako, le da se ude trga v bližnjem planu in počasnem posnetku. Medij je drug, koncept je isti. Ludje hodijo gledat, kritiki pa vijejo roke in napovedujejo moralni razpad in konec sveta, ta pa še zmerom stoji.

In zdaj k Velikemu bratu. Čez vikend se je menda v Hiši nekaj tako groznega zgodilo, da je celo varuhinja človekovih pravic dvignila glas. Nekaj takega torej, kar spravlja v nevarnost slovensko državo. Ker je nekdo moral na kolena in lajati kot pes in ker je nekdo nekomu menda prisolil zaušnico.

Vprašanje varuhinji: Zakaj se niste oglasili, ko se je Ula Furlan nedavno morala sleči pred filmsko kamero, uboga reva?

Premisa Velikega brata je namreč jasna: gre za šov, v katerem se običajni ljudje spopadajo z neobičajnimi situacijami. Poudarjam, gre za ŠOV in ne resnično življenje! Da takemu šovu rečemo “resničnostni,” je le naš dogovor, nikakor ne opis realnega stanja. Če je ruski gledališki realizem v začetku prejšnjega stoletja na odru dosegel popolno zrcalo človeškega psihološkega življenja, je šlo še vedno za šov in ga nihče od gledalcev dogajanja na odru ni zamenjal z resničnim življenjem. Prav tako sodobni holivudski igralci s še tako doživeto in vživeto igro nikogar ne prepričajo, da gre za resnico, še vedno nam je jasno, da gledamo le film, le šov. Le človek z IQ-jem pod šestdeset se morda lahko zmoti, a tak ima v lajfu najbrž druge, hujše probleme, da bi me zaradi tega zdaj zanj skrbelo. Normalni ljude dobro vemo, da gre za cirkus.

Cirkusa pa ni jemati preveč resno. Katarzirajmo in pojdimo naprej, za Božjo voljo, zjutraj je vendar treba v službo! …

-Jonas

1. Aristotel. ↩

Mnenja (149)

Crnijev zapis o šolskih uniformah me je spomnil, da sem šel brskat po starih fotografijah, iz osnovne šole jih imam malo, tale je iz osmega razreda Prežihovega Voranca, kateri sem jaz, ne povem:

Obrazov se še vedno dobro spominjam, njihovih karakterjev še bolj, imen tudi. Tanja, Zoran, Boštjan, Sandi … V prvi vrsti pa gospa Avčinova, razredničarka, prekrasna gospa, ki nas je, kolikor je zmogla, učila poleg angleščine in latinščine tudi, kaj je prav in kaj ni. Drugih učiteljev se tudi spomnim, če se potrudim, najbolj obeh starih zmajev, Poženelove in Gnezdove, ki sta nas ubijali z neskončnim ponavljanjem in izpraševanjem.

Zanimivo pa je to, da se prav najstrožjih učiteljev spominjam z največjo naklonjenostjo, tudi tistih z gimnazije! Ker nas tepli niso, nam kaj hudega seveda ni bilo, čeprav se mi je takrat kar svet podiral, ko sem moral cele ure prepisovati jebene številke ali sklanjatve v zvezek, skoz okno sem pa recimo ravno videl, kako je sosedova spet zvlekla enega iz nižjega razreda za hišo, da mu bo kazala luliko, mene pa ni zraven! Zdelo se je hudo, pa ni bilo.

Spomnim se tudi, kdo je bil iz fine družine, spomnim se, kdo je smrdel. Koga se je splačalo kaj vprašati, komu kaj verjeti, od koga prepisovati in komu lahko pustiš čuvat psa. Nikakor pa se ne morem po najboljši volji spomniti, kako je kdo hodil oblečen! In da si nas vse oblekel v uniforme in nas enako postrigel, jebemumater, ti povem, da se za nas ne bi spremenilo nič.¹ Okrog najlepše še vedno ne bi bilo nobenega fanta,² špeckahla bi še vedno dobila žabo in jogurt v torbo in Mladen iz paralelke bi bil še vedno najboljši fuzbaler na šoli in posledično največji frajer.

Uniforme? Te so pa kvečjemu za rajcat in tolažit starše.

-Jonas

1. Mislim, da imam za to celo dokaze, morda o tem kdaj drugič … ↩
2. Posrančki smo bili, kaj naj rečem? … ↩

Mnenja (150)

Na T-2 sem se priklopil, ko so prvi začeli ponujati VDSL. Seveda sem si omislil paket s takrat najširšo pipico, 20 Mbit/s v eno smer in 10 v drugo, a je povezava delovala enkrat na polno, drugič na pol. Že nekajkrat so tehniki prišli nekaj merit, dvakrat smo zamenjali modem, enkrat je bilo boljše, drugič spet ne.

Ko so se cene prepolovile, sem se priklopil na 60/25 in zadnjič spet klical tehnike, ko se mi je pretok ustavil na polovico. Prišel je en mlad fant in prišel na idejo, da bi pa mogoče zmeril signal pri telefonski omarici, kjer Telekomovi kabli pridejo do hiše. Ugotovil je, da je tam vse okej, in da, ergo, nekaj ne štima v hišni telefonski napeljavi. Splezala sva na podstrešje gledat kable in res, razdelilna škatla je bila odprta in ven je štrlel en kup povezanih kablov, kot da bi kdo od domačih na roke priklapljal štrom v ciganski kolibi. Fotoaparata nisem imel, zdaj se mi pa ne da še enkrat na podstrešje. Verjemite mi na besedo, ni bilo lepo.

Sklenila sva povezati modem in omarico z novim UTP kablom, takim, ki ima prepletene žile in je odporen na motnje, z enega vogala hiše na drugega preko podstrešja ga je bilo treba dobrih dvajset metrov. Povezavo sem takoj testiral in sem zelo zadovoljen s pretokom 56 megabitov na sekundo. O, sreča, o, radost, takole kaže moj mrežni meterček na levi:

-Jonas

Mnenja (64)

Gledal sem Sopranove z enim očesom, z ugasnjenim zvokom, pozornost mi je pritegnil tale prizor:

Matervola? Ni slabo, prevajalec ima občutek za hec, lepo se je lotil kašne najbrž neprevedljive psovke, bravo, sem si mislil. In sem šel nazaj gledat (via EyeTV), kaj so pravzaprav govorili, morda se naučim kakšne nove ameriške psovke. Prevrtel sem in zagledal nekaj sekund pred zgornjim še tale pogumen podnapis:

Opa! Kljub cerkveni roki nad nacionalko¹ se prevajalci še držijo in ne popuščajo! Bravo še enkrat, res, še je upanje, bravo! Recimo bobu bob in recimo kurcu kurec. No, malo me je motil po nepotrebnem netočen prevod,² a vseeno. Tako se dela, umetniku naj bo dovoljeno kričati in kleti, če je treba, vsaj nekdo na Kolodvorski to še razume! Hvala Bogu, nismo še podlegli čistunstvu in lažni spodobnosti! Bravo!

Potem sem pa slišal, kaj je v resnici zinil Tony Soprano v prvi sličici in me je vse minilo. Kdo ugane?

-Jonas

P.S. (7.4.) Tule je posnetek:

1. Nič ne škodi, če malo pretiravam, glavno, da se razumemo. ↩
2. “Call the fucking lawyer!” bi jaz raje prevedel kar s “Pokliči jebenega odvetnika!” ↩

Mnenja (116)