Jonas – Zapisi

Teden je bil živahen, nekaj zanimivih utrinkov:

Joško

Joško Joras je prejšnji teden končal z gladovno stavko. Nekaj dni prej sem ga obiskal, pa posnetka nisem upal objaviti, kaj če res shira in zagrize v travo, potem bo narodni heroj, meni bojo pa očitali, da sem se iz njega norca delal. Čeprav se niti nisem, le minuto sem z njim solidarnostno gladovno stavkal. Vseeno, prpa me je stisnila, kurc, Dežela gre po čudni poti in kdovekakšen blaznež bi se hitro našel in mi kdaj nabijal slabo vest. In ga nisem objavil.

Še sreča, da so oblasti prišle k pameti in ravno dovolj popustile, da je lahko prejšnji petek končno šel na sendvič. Tragedije ni bilo, zato posnetek objavljam. Saj ni nič takega, vem, posranček sem. Zdaj mi je žal.

Se ne oglasi

V ponedeljek je odčitovalec (Kako se mu prav reče po naše? Inkasant?) električnega števca je pustil listek s številko in besedicama “prosim stanje,” pa ga nikakor ne dobim na telefon, nikoli ni dosegljiv. Poskusil sem že šestkrat. Zdaj me po nepotrebnem iracionalno skrbi, da bo kar približno nekaj zapisal in bo gotovo kaj narobe. Jutri ga pokličem še enkrat.

Pohištvo

V petek sva z Daretom pičila v graško Ikeo dokupit še tisto nekaj pohištva za hišico na morju. Večino omar sem dal delat po meri in mi je danes žal, da sem se obrnil na obrtnike, ker so mi premastno zaračunali. Trenutno smo v prepiru zaradi zadnjega kosa pohištva – za črne samostoječe police iz iverala (ne, ni hrastovina ali mahagonij ali ebenovina ali kako drugo drevo z nobel imenom) s hrbtom dimenzij 300×100x30 centimetrov in montažo na obali so mi zaračunali 1350 evrov + DDV, kar znese 1620 JEBENIH EVROV!

Megla se mi je spustila čez veke in dihati nisem mogel. 1620 evrov za police brez predalov, vrat, stekla, premičnih vodil, česarkoli! Navadne črne dile, zlepljene v omaro:

Ko sem vpil in klel v emailu, so mi odvrnili, “da naj se pozanimam, kakšne so cene drugod,” in da “s tako kvaliteto, ažurnostjo in takšno razdaljo ne gre.”

Potem se mi je strla miška, ker sem jo zalučal v steno. Jebeš tako ažurnost, če se nekaj mesecev po obljubljenem roku še zmeraj prepiramo zaradi cene in izvedbe, jebeš tako kvaliteto, če so barve v otroški sobi napačne in jih zaradi tega vsak dan poslušam od besne otrokove mame, jebeš tako razdaljo, saj nimam hiše v Švici, da bi se tja vozili z avionom! Baje da so kar trije montirali, in da to stane. Trije? Dva sta držala, tretji pa šraufal?

Lepo prosim, na pomoč kličem blogosfero, a so res takšne cene tudi pri drugih mizarjih? Ne me jebat, no …

Bentley

Na poti od morja nazaj sem na bencinski postaji srečal prekrasen avto. Deževalo je, voznik in sopotnica sta se junaško upirala vremenu. Preklinjal sem, ker nisem imel s seboj fotoaparata in že skoraj odpeljal, potem sem se pa spomnil, da lahko za silo škljocnem tudi s telefonom.

-Jonas

Mnenja (112)

“Umetnosti zaupam in na znanost prisegam,” imam pripravljen odgovor, če bi me kdaj kdo povprašal o življenskem nazoru. Ne verjamem (več) v horoskope, vero, vegetarijanstvo, telekinezo, vesoljce in medije, filozofsko mi je najbolj blizu maksima Cogito, ergo sum.¹

Sem na bojni nogi z naravo. Da ne bo pomote, uživam v zelenju, rad grem v gozd, papirčke pobiram, vozim hibrida. Popizdevam nad pločevinkami v grmovju, nad čiki v travi, najbolj me pa prizadane prizadene videt kakšno plastično vrečo, zataknjeno v vejevje ob potoku.² Žalosti me, ko se iz otroštva spomnim sončnih dni na našem koncu, ljubljanska kotlina je že dolgo zavita v permanenten oblak, ki se praviloma razredči le ob sobotah in nedeljah, ko v mestu ni prometa in se lažje diha. Ugriznem v paradižnik in že nekaj let nima pravega okusa in sem malo slabe volje.

Ne gojim pa nobenih romantičnih nagnjenj do Matere, nič me ne zaboli, ko zasekajo v gozd in položijo čezenj avtocesto. Ne jokam, ko prevrtajo hrib, da lahko pridem hitreje do morja, nuklearki v Krškem sem hvaležen, da lahko ponoči ob lučki berem knjige in me ne peče vest, če se je zaradi nje na hrbet obrnila kakšna riba. Vesel sem pesticidov, prezervansov in antibiotikov, raje sem sit, cel in okopan, kot pa da bi recimo z napihnjenim trebuhom, muhami na obrazu in kolero v želodcu žvečil bambus kje v Afriki. Jasno mi je, da mi narava, če se ji kar prepustim, ne bo storila dosti dobrega, in da sva (spoštljivo) na bojni nogi.

Rad imam nektarine in ne pogrešam več kosmatih breskev, ki smo jih lupili kot otroci, všeč so mi velike rumene banane in tudi takih velikih in sladkih melon včasih ni bilo. Grozdje je tudi boljše kot pred leti, ni? Po drugi strani pa je paradižnik v totalni pizdi, ne vem, kaj ga serjejo v laboratorijih na tej fronti, to ni za nikamor, sama voda …

Ko bodo izumili piščance s štirimi bedrci, se ne bom razburjal, če bo le meso imelo kaj okusa. In jajca bi tudi že lahko imeli kockasta, o tem so se pogovarjali že pred pol stoletja, pa bele halje še do danes niso pogruntale nič uporabnega, jajca se še kar valijo z miz. Lubenice brez pečk, ribe brez kosti, pomaranče brez lupine, sem za, bravo!

Ampak tole, tole je pa čez mejo, ni?:

;-)

-Jonas

P.S. (20.5.) Ob zapisu velja morda prebrati Pečenkov zapis v Mladini o gensko spremenjeni hrani, ki ga je izbrskal eden od komentatorjev spodaj, lepa hvala.

1. V smislu: “Dvomim, torej sem!” Dvom je prvo, zadnje in edino merilo, ne le opazovalca, ampak tudi opazovanega. ↩
2. Nič pa me denimo ne motijo pasji dreki v Tivoliju, sam sem kriv, če stopim vanj. “Otroci se tam igrajo!,” vpijejo stare babe. “Za vaše ne vem, a naši se z drekom nočejo!,” vpijem nazaj. ↩

Mnenja (114)

Ko smo že pri fotru, mogoče je zadnjič kdo narobe razumel in mislil, da se ga res sramujem. Seveda se ga ne, kvečjemu zavidam mu, kako se zna odklopit in se požvižgat na to, kaj si bodo sosedje mislili. Se pa tudi ne čudim, da najbližja soseda z njim ne govori. Fotru v obrambo povem to, da je soseda malo čudna in nenehno mrkega lica, tako kot njeni otroci. Vedno gledajo vstran, ko greš mimo, le pes rad laja naravnost v ksiht. In tudi drugače je v naši ulici veliko zamer.

Nazaj k fotru: zadnjič so ga zvabili na televizijo med harmonike in je rad šel. Zinil je pa prav vse, kar mu je padlo na pamet. Še dobro, da ga Kuljajeva ni bezala o politiki, potem bi šele bil šov:

-Jonas

Mnenja (76)

Letos smo pa s prazniki malo pretiravali, se vam ne zdi? Delo je v Deželi zamrlo že prejšnji petek, vse razen trgovin in najnujnejšega, drugod je kraljeval dopust. Trgovcem se ne čudim in ne zamerim, ti radi delajo prav takrat, ko drugi ne, dežurnim pa tako ali tako kapa dol. Vsem drugim bi pa najraje glave potrgal. Nič se ne da zmenit, nič se ne da organizirat, teden pred prazniki ti vsak že vnaprej razloži, da ga od petka ne bo, kot da je kakšna izjema. Še v lastni firmi ni bilo nič drugače. In to samo pod nekakšnim izgovorom, da je sedemindvajseti praznik, in da so takrat počitnice, pa čeprav je letos padel na nedeljo in so do prvega maja še trije delovni dnevi. Komunizem je passé, kot izgovor za praznike pa prav pride, je ravno tak kritičen pomladni čas, ko gre Slovenec pogledat, če se ni čez zimo na vikendu v bajto vselil kak klošar.

Na Rožniku za prvega maja že dolgo nisem bil, nazadnje pred kakimi sedmimi leti. Tudi letos nisem nameraval, a me je pičilo, da morava z Zojo nujno zvečer pogledat kakšen kres. Kot mulci smo jih kurili sami, skoraj na vsakem travniku, danes pa ne več. Nekaj sem klicaril okrog in spraševal, če kdo ve za kakšnega v okolici, ki ne bi bil ravno na hribu, zvedel nisem nič. In sva se odpravila kar na Rožnik, tistih deset minut hoje v hrib sva oba prenesla bolje, kot sem si bil mislil. Tudi teme naju ni bilo strah, ker sva se držala za roke in oči se tudi kmalu navadijo, sva ugotovila. Do cerkvice sva prišla pravočasno, ravno ko so gasilci pritaknili šibico.

Gužve ni bilo, ko sva se umaknila od vročine, sva se še sprehodila od enega konca žurke do drugega in se menila razne zanimive stvari. Recimo, kako da so ravno gasilci šli kurit tak ogenj, ko je vendar njihova služba, da gasijo?! In kdo bo pojedel tiste tri prašiče, ki so jih obračali na ražnju in vse tiste čevape in klobase, ki sva jih videla na kupe po stojnicah. Nisva dolgo ostala, kupila sva še balon v obliki psa in eno potico in sva imela praznovanja dovolj. Na poti nazaj čez gozdiček sva se (na tihem) smejala zamudnikom, ki so lezli gor in si svetili po tleh z mobiteli. Jih je strah, a ne? Midva sva pa že navajena na temo, a ne, ati?, se je muzala Zoja.

Naslednje jutro nas je zbudil moj fotr, ki prvi maj praznuje raje kot svoj rojstni dan, sam sebi pravi Jože Delavec in si ateistično lasti praznik dela za svoj god. Kot vsako leto je tudi tokrat prinesel flašo, zvočnike, feršterkerijo in stari gramofon na balkon in privil knofe do konca:

Avanti popolo, alla riscossa
Bandiera rossa trionferà! ...

Potem pa še Internacionalo, Hej Slovane in za dobro mero še tisto, ki mi najbolj dvigne pritisk:

Od Vardara pa do Triglavaaaaa ....

In tako kot vsako leto sem tudi tokrat zaril glavo pod blazino in upal, da so sosedje že šli na vikend. Saj ga imam rad, ampak če me kdo za prvega maja vpraša, če je to moj foter, se zlažem, da ne.

-Jonas

Mnenja (61)