Jonas – Zapisi

Naneslo je, da sem moral za neko popoldansko prireditev nadeti obleko in na hitro segel v omaro po eno izmed Milijonarjevih, hranim jih kar lepo zbirko, s srajcami in kravatami. Nosil sem jo še ves večer, iz čistega užitka, po prvem obveznem “kje si pa bil?” se z mano ljudje čisto drugače pogovarjajo. Kje sem bil, seveda ne povem nikomur, le nekaj zamrmram in skušam dajati vtis, da sem pač tak tip človeka, ki se včasih iz čistega užitka zrihta in gre v kravati sedet za šank v Šiško.

V žepu me je čakalo lepo presenečenje, en kupček denarja:

Natanko 23.500 tolarjev, saj jih lahko še zamenjam v banki, kaj?

Potem sem razmišljal o denarju. Našem bivšem denarju.

Spomnim se,

• da je foter pripovedoval o srbskih dinarjih predvojne stare Jugoslavije in mi jih je tudi nekaj kazal v starih albumih. Ob koncu vojne so jih zamenjali za jugoslovanske.
• da je prva vožnja z štirinajstico, ko je začela vozit z Vrhovcev v mesto, stala štirideset par,¹ za otroke dvajset. Bilo je ravno malo zatem, ko so prvič po vojni zamenjali valuto. Dobili smo nove dinarje, enega za sto starih.
• da je jugoslovanski federacijski dinar (YUF), ki ga je leta 66 za četrt stoletja zamenjal “novi” dinar (YUD), umrl šele z Markovičevim konvertibilcem leta 90. Ves ta čas, dolgih 24 let, smo vse cene v trgovinah v glavi preračunavali v stare dinarje ali pa nemške marke. Primer: če je en kos pohištva recimo stal 20.000 dinarjev, smo rekli, da stane dva milijona. Dva stara milijona. Še na televiziji so dolgo tako govorili v poročilih, da se je razumelo, v starih milijonih. Bankovcu za 10 dinarjev smo do konca rekli jur (tisočak).
• da sva z mamo šla v Mestno hranilnico po šparovček. Izpraznila sva ga dvakrat ali trikrat, potem sem ga zaradi inflacije kmalu zanemaril. Ni imelo smisla, s parami se ni dalo več obogateti.
• da so iz istega razloga iz prometa skoraj izginile nežke, kovanci po pet par. Tudi zato, ker smo jih mulci zbirali v kozarcih. Ko sem se čez nekaj let zbiranja naveličal, sem jih nesel pol kozarca v trgovino. Bilo je komaj dovolj za par kompletov baterij za kasetofon in sendvič.
• da sem enkrat našel na naši ulici en (novi, YUD) dinar, zanj sem si kupil lahko točno eno lučko.
• kako smo kupovali nemške marke od sorodnikov (vsak je imel koga med gastarbajterji) za pet do sedem odstotkov nad uradnim tečajem. Če si dobil za tri, si bil totalno srečen.
• da so se mi sline cedile ob podpisovanju prve filmske pogodbe za Nasvidenje v naslednji vojni, eno mini vlogo na tanku. Z izplačilom so filmarji zaradi dinarjeve nenavadne inflacijske gravitavije, s katero je računal ves jugoposlovni svet, seveda zavlačevali. Po dobrem letu, če ne več, sem si za iste cekine komaj lahko kupil bicikl, računal sem pa na motor.
• da sem za en kovanec za deset din ob koncu gimnazje dobil točno eno veliko točeno pivo v Medexu pod Šubičko. Merice za pivo so bile tri: malo pivo 0,33 litra, veliko pivo 0,5 litra in litrska superca (točili so jih pri Pečariču in v Emonski kleti in še kje). Kdaj so Slovenci začeli piti pivo na kozarčke kot špagetarji, ne vem. Kar zgodilo se je. Kot so se kar naenkrat zgodili pitbuli, pasma, za katero v osemdesetih ni še nihče slišal, zdaj pa na vsakem drugem vogalu eden vleče za sabo lastnika z majhnim kurcem in velikim avtom.
• kako se je Marković režal s tistim konvertibilnim bankovcem v roki konec leta 89 ob predstavitvi svoje ekonomske reforme, jaz pa sem nejeverno gledal in se čudil, tu nekaj smrdi. Sedem za eno marko? Ki jo lahko kupiš kar v banki? In nič inflacije? Znanstvena fantastika! Seveda na silo v Jugi ne gre, ni dosti minilo, ko je bila menjava že devet proti ena. Adijo, Juga.
• kako so zjebali Hamurabija in njegove lipe, čeprav ni imel slabe ideje. Oziroma, a se ni kar sam, ko je menda nekaj izsiljeval v tisto malo pogajanjih, ki jih je imel z vlado o tem? …
• da sem bil jezen na Peterleta, ki si je izmislil, naj se slovenska valuta imenuje tolar. Ni mi bilo všeč.
• da noben prehod v novo valuto ni bil tako boleč, kot tale zadnji. Evro so nam trgovci zagrenili. Ne samo zagrenili, vzeli so nam ga iz rok in nam ga v obliki robe nazaj v grlo zabasali, da se bomo še dolgo davili z njim. Gobec bomo pa še bolj odprli. Kar!

-Jonas

1. Ena para je stotinka dinarja. Najmanjši kovanec je bil nežka, za pet par. ↩

Mnenja (67)

V San Franciscu je Steve Jobs pravkar predstavil novi model priljubljenega telefona iPhone. Novosti so 3G, GPS, izboljšana baterija in nekaj malenkosti, na zunaj pa ne bo nič kaj dosti drugačen, le tanjši.

Niti ne bi pisal o njem, če ne bi ob koncu Jobs spustil bombo: iPhone 3G bo stal ubogih 199 ameriških dolarjev.

Še zdaj imam odprt gobec.

-Jonas

P.S. Več o tem: MacRumorsLive, ArsTechnica, posnetek predstavitve v posebni poddaji.

P.P.S. (petek) Nekaj dni kasneje je že jasno, odkod tako nizka cena. Ob nakupu je po novem treba podpisati dveletno pogodbo, mesečna naročnina pa bo višja kot doslej, pač zaradi hitrejšega pretoka podatkov. Menda se ga bo dalo v Evropi kupiti tudi na predplačniške kartice, a bo v tem primeru cena ogabno zasoljena (tam okoli 800 evrov in več). Gobec imam zdaj že zaprt.

Mnenja (167)

Na poti z vikenda smo domov nesli vrečo smeti in sem bil vesel, da sem že na strunjanskem križišču zagledal zabojnike. V avtu je vroče in če vrečke ne zavežeš prav, ogabno smrdi. Pa tudi če jo zavežeš prav, se ti vso pot zdi, da nekaj vohaš. Ne, ne bi je rad vozil do Ljubljane.

Zabojniki so bili grdo obloženi. Najbrž jutri odpeljejo, pa se je nabralo, ampak ne! Gre za jebeno reciklažno odlagališče, zabojniki so zaklenjeni in je ideja ta, da bi ljudje metali noter smeti skozi različne odprtine, tista za papir je na primer podobna poštnemu nabiralniku in njena podolgovata oblika naj bi ljudi psihološko prepričala, da noter ne bi metali recimo steklenic kokakole. Koliko ljudje te pobožne reciklažne želje upoštevajo, ne vem — morda so kante polne do roba, morda so prazne, to vedo le smetarji. Noter se ne vidi nič.

Se pa dobro vidijo vreče. Spominjajo me na izbrisane. Rade bi spadale zraven, a smrdijo, uradne smeti se pa delajo Francoza in so se tudi med seboj separirale. Svojo vrečko sem položil zraven, ker ni bilo nobenega zabojnika z napisom “navadne jebene smeti iz kuhinjske kante.” Da bi pa iz vreče zdaj ven vlekel lončke od jogurta in jih tlačil v zabojnik s tistim rumenim pokrovom in dvema odprtinicama, mi pa niti na misel ne pride. Po vrečah sodeč, tudi drugim ideja ni všeč.

S kosci iz prejšnje epizode sem se na koncu pogodil in plačal le dobro polovico prvotno zaračunanega zneska. Še vedno me je žgalo v žepu in sem šel takoj v koprski Obi kupit motorno koso in jo včeraj popoldne tudi preizkusil. Je kar težaško delo, ampak ni hudič, da ne bi sam zmogel prihodnjič prirezati vsaj polovice trave v sadovnjaku, za drugo polovico bom pa že s pijačo in jedačo podkupil kakšnega frenda, da pride pomagat. In če me bodo še kdaj mizarji drkali, si kupim žago in žeblje in ne jebem več nobenega. Z orodjem nisem spreten, a se bom že naučil, barabe. Naj raje vse stoji postrani, kot da od besa itak vse polomim.

-Jonas

Mnenja (63)

Ko sva se ponoči vračala iz Bele krajine, sva se z Magnificom kdove zakaj vso pot menila o starših. Eh, kaj se sprenevedam, prav dobro vem, zakaj. Ker me je spet pekla vest, da že mesece nisem šel obiskat mame v dom v Metliki in sem potem načel pogovor o starših, kot da me bo to nekako opravičilo. On je pripovedoval, kako so ga pri osemnajstih kar postavili na lastne noge, na, hôdi, in ga hitro naučili, kako biti samostojen, jaz sem tožil, kako me niso razumeli in bolj malo podpirali v izbiri življenske poti. Da mi je mama nazadnje rekla, ko je bila še pri sebi, da naj si za božjo voljo zrihtam kje kakšno službo v kakšni knjižnici, ker drugega iz mene tako ne bo nič …

Zjutraj sem pa našel v kameri tale posnetek z zadnjega koncerta Nietov v Križankah, pozabil sem že skoraj nanj. Posnel sem ga, vidim, prav zanjo, mogoče jo prepriča, da le nisem taka zguba, in da se najdejo ljudje, ki mi radi zaploskajo.

Zaplet z omaro iz prejšnjega zapisa smo razrešili, mojstri so se opravičili za napako v izračunu (računali so višino do stropa, v resnici je pol nižja), končne cifre pa še nimam, namreč zavrnil sem tudi popravljeni račun, ker je bila postavka za montažo in prevoz še vedno smešnih 477 evrov. Zdaj pišejo tretjega, ta bo menda končno človeški. Če ne, pa zopet poročam in morda zažgem tiste jebene dile pred kamero.

Očitke iz komentarjev o svoji neumnosti (“Drugič zahtevaj predračun, cepec!”) ponižno sprejemam, v opravičilo naj razložim, da je bila omara le dodaten del obsežnejšega pohištvenega projekta, za katerega sem seveda zahteval, dobil in odobril predračun. Za dodatno omarico smo se zmenili kasneje in na hitro. Ker smo dotlej imenitno sodelovali, si nisem mislil, da me bodo tako zaklali ob prvi nedorečeni priložnosti.

In glej ga zlomka, napako sem ponovil še enkrat, pri vrtnarjih, nekaj dni kasneje, ista zgodba. Naredili so mi predračun za temeljito ureditev okolice, zadevo solidno opravili in sem z veseljem plačal in smo bili vsi veseli in zadovoljni s poslom. Potem smo se pa začeli dogovarjati za drugo rundo (zasaditi še dva ducata sadnih dreves in cipres in grmov), spet sem prosil za predračun in so ga obljubili v nekaj dneh. Oh, še preden pa zapičimo lopate in karkoli naredimo, bo pa treba pokositi, so rekli, drugače se nič ne da delat. Da je malenkost, da bomo obračunali na koncu.

Ja, uganili ste, spet sem metal stvari v steno. In ne sprašujte, koliko naj bi koštala košnja. Ne povem, ker zardevam. Tisto z omaro je bil otroški vrtec, tile vrtnarji so, ocenjujem, dva in polkrat hujši prevaranti. Ne dam, sem videl tista dva študenta pri delu. Zmogla sta urico, potem pavzo, še eno urico košnje in potem sta šla utrujena domov. In tako deset dni (najbrž, druge dni sem bil v Ljubljani in nisem videl), razen v nedeljo. Oči se mi stemnijo, ko se spomnim. Druge runde urejanja okolice seveda ne bo, smo končali s sodelovanjem, hvala lepa.

V dobro voljo me je spravila šele hči z avtorsko izvedbo dveh pesmi z radija.

Glasu še nima, ideje pa.

-Jonas

Mnenja (50)