Najprej sem sesul svoj iPhone. Na vikendu sem se ob bazenu menil po telefonu, ga potem vtaknil v prsni žep Bellagio halje (spomin na zlate kartaške čase), nanj pozabil in haljo odložil čez ograjo. Telefonček je seveda zdrsnil iz žepa štiri metre globoko direkt na beton pod stopnicami. Topo je počilo in zabolelo, na prvi pogled mu ni bilo nič in sem bil za trenutek potolažen, ko se je ekran vseeno prižgal. Ukazov pa ni več ubogal in ob strani je okvir za milimeter odstopil. Mogoče se je le kabel za ekran razrahljal, sem upal in res sva se ga z Dejanom iz firme Epl naslednjega dne lotila odpirat, uradnega servisa za iPhone sicer nimajo, a sem vedel, da ga bo mikalo pogledat, kako je zložen, in da ima vsaj izkušnje s popravilom iPodov. Nič niso pomagale, tudi navodila z YouTuba ne, nekaj se je moralo zaskočiti, komaj sva ga odprla in ne brez sledov vloma:

Nisem se dosti sekiral za estetiko, da bi vsaj oživel, po urici šraufanja in predrkavanja kontaktov sva ga sestavila nazaj, brez uspeha. Prižgal se je, ubogal pa ne, tudi če sem bolj močno praskal po na dotik (ne)občutljivem ekranu. Razstavila sva ga še enkrat, še malo pomigala po vezju, nič. Tokrat se tudi zbudil več ni. Eh, adijo 400 evrov, cena za nakup brez garancije in servisa. Žal mi ni, tako je uporaben, da ga kupim še enkrat z zaobljubo, da bom še skrbneje pazil nanj. Bom pa še malo počakal na novega, 3G, nekaj se šušlja, da bo kmalu tudi uradno v Sloveniji in bodo ergo imeli tudi servis. Če čez mesec dni ne bo nič novega, si ga nabavim čez lužo, shekam in si ga magari obesim na štrik, da mi kam ne pade. Do takrat bo zalegel stari dobri SE K800i, čeprav le za telefoniranje. Nad urejanjem sestankov in drugimi funkcijami na mobitelčkih sem že zdavnaj obupal, nima smisla. Apple je edini blizu, kako bi morale stvari na mobilnikih delovati, brez jebenih menijev in neskončnega brskanja po njih.
Potem sem sesul pralni stroj. Telefonov sem v življenju dosti razbil. Polomil, utopil, pohodil — telefoni so krhke zadeve. Pralni stroji pa ne! Na pralni stroj naj bi se človek zanesel. Pralni stroj te spremlja. Moje gate sta prala dva, prvega je fotr kupil na kredit, znamke Zoppas, ki je še danes živa, čeprav ne več znana. Dvakrat ali trikrat smo ga dali popraviti in je zdržal več kot dvajset let. Zamenjal sem ga sredi devetdesetih, ne ker bi crknil, ampak ker je bil star. Aleluja, svaka čast!
Ob nakupu novega so mi svetovali znamko Zerowatt, da je prav tako dobra firma, poslušal sem. V dvanajstih letih ga je le enkrat obiskal serviser, ni slabo. Predvčerajšnjim pa mi je ostal v roki ročaj za odpiranje bobna in potem še stekleni pokrov, ko sem nekako hotel ven izbezati perilo, da ne zgnije.

Firma je medtem že propadla, a serviser pravi, da ve, kje najti rezervni pokrov, a ne prej kot čez štirinajst dni. Poceni tudi ne bo, sumim. Ker na vikendu tudi potrebujem enega, sem šel takoj v nakup, da ne bodo gate smrdele, ko bo stari popravljen, ga pa odpeljem na morje. V BTC-ju sem našel ravno pravega, znamke Candy, model GO 4 1264 D. Izbral sem ga zaradi dobrega razmerja med zmogljivostjo in majhnostjo, čeprav ima v globino le 44 centimov, pogoltne kar 6 kg perila. Cena? 499 €.
Zmenil sem se, da mi ga dostavijo jutri, v četrtek in namontirajo. Nakup me je malo potolažil in sem zadovoljen peljal domov. Na obvoznici se je zadovoljstvo razblinilo, ko me je kihanje avtomobila znova spomnilo na praznino rezervoarja, ki sem jo zjutraj sicer opazil, a odgnal z mislimi, do mesta bom že prišel. In tudi sem. Potem pa pozabil in takole obstal v senci enega od nadvozov na obvoznici:

Seveda sem se iz avta takoj umaknil na breg pod podvozom, če bi slučajno kdo pičil v mirujoč avto. Slikal sem ga z eriksonom in z njim tudi poklical domov po pomoč, če to kaj pove (najbrž nič). Na varnostni trikotnik sem se spomnil kasneje, nesreče ni bilo, čez dobrih dvajset minut sem bil spet v akciji.
Danes mi je pa crknil Canonov tiskalnik, tisti, ki zna risat po DVD-jih. Aargh!, nujno rabim novega, adijo dvesto ojrov. Ta teden me res tolče po žepu in živcih.
-Jonas