Jonas – Zapisi

Na hitro poročam, da so me T-2-jevci priklopili na mrežo tudi v počitniški hišici na obali. O veselje, o radost!

Seveda sem zdaj več tam, kot doma, zato sem tudi zadnje čase tako poredko objavljal (ker sem šel le enkrat na teden v Ljubljano pregledat pošto in pobrskat po mreži).

Ožbi je tudi tu, morda jutri objavim kakšno fotko, kako mu je vroče. Obdobje neviht je minilo in sonce žge. Spodaj v mladinskem letovišču nažigajo muziko, imajo večerno žurko, jaz pa pripombe na glasbeni izbor. Čuki in Lendero, kaj čmo, na žurki ni nikogar čez trinajst.

Domačini so se me počasi navadili in ne gledajo več tako grdo. Zadnjič sem se celo nekaj menil z ženico, ki skrbi za sosednji sadovnjak. Je moja edina soseda (čez ves hrib gre zeleni pas in se ne sme nič več graditi) in sem se zelo potrudil s pogovorom, “ja, gospa, … a ne?, gospa, … “a res?, gospa, …” tako kot se spodobi. Saj, če bi kaj sikala, bi jo hitro poslal v maternalno špranjo, a je bila prav prijazna, tako da niti nisem imel priložnosti pokazati vsega, kar znam.

Radijskih postaj je preveč in se nič ne ulovi. V hiši jih je težko naštimati na frekvenco, ker se postaje gnetejo in ena drugo izrivajo iz etra — eno samo šumenje- Če se pa voziš z avtom okoli Portoroža, je pa sploh bolje, če kar vklopiš CD; na radiju ti še malo prej kristalno čista muzika začne hreščati, ko se zapelješ deset metrov naprej.

Trde razmere zahtevajo drastične ukrepe, zato sem od doma prinesel najboljši radijski sprejemnik za takšne zajebane razmere. Ta frekvenco zagrabi in je ne izpusti, za povrh ima pa še prav žlahten zvok.¹ O njem prihodnjič, ga moram prej malo pofotkat.

-Jonas

1. Kdo ugane? ↩

Mnenja (39)

Ožbi je nemški ovčar, takole sva se peljala domov:

Počasi sva vozila, za vsak slučaj, če bi bil kaj nemiren. Pa ni bil, čohljal sem ga po glavi in je bil kar zadovoljen. Skrbi me, kako se bo razumel z našimi štirimi mački, po vrsti jim je ime Vinko, Božidar, Polde in Nala.¹

Prvi dan je minil tozadevno mirno, mački so držali distanco in opazovali. Zadovoljen ni bil videti nobeden.

Ožbija sem šel sem iskat v Belo krajino, obiskal še mamo v domu in v Metliki še fotografiral stari trg pri cerkvi. Samo zato, ker ni bilo nikogar, drugače ne slikam turističnih fotk. Prazna ulica je pa vedno zanimiva in vabi k fotografiranju.

Šel sem še obiskat še bratranca, ki ima hišo nad Semičem in pred njo tale čudovit razgled:

Fotografijo sem zlepil iz dveh, zato tak panoramski format. Zapeljal sem se tudi po mestu in obujal spomine. Tule sva recimo z mamo hodila obiskovat teto Francko:

Zdaj je hiša zapuščena, občutek je pa čuden, ko jo gledam. Podrtij sem že dosti videl, v tej sem pa včasih spal. Kako lahko hiša kar zastane in takole crkne? Kaj je nihče ne rabi?

-Jonas

1. Nekonsistence v poimenovanju je kriva moja neodločnost pri zadnjem imenu, omahoval sem med Špelo in Petro, pa me je prehitela Zoja in Nalo sama krstila. ↩

Mnenja (69)

Najprej sem sesul svoj iPhone. Na vikendu sem se ob bazenu menil po telefonu, ga potem vtaknil v prsni žep Bellagio halje (spomin na zlate kartaške čase), nanj pozabil in haljo odložil čez ograjo. Telefonček je seveda zdrsnil iz žepa štiri metre globoko direkt na beton pod stopnicami. Topo je počilo in zabolelo, na prvi pogled mu ni bilo nič in sem bil za trenutek potolažen, ko se je ekran vseeno prižgal. Ukazov pa ni več ubogal in ob strani je okvir za milimeter odstopil. Mogoče se je le kabel za ekran razrahljal, sem upal in res sva se ga z Dejanom iz firme Epl naslednjega dne lotila odpirat, uradnega servisa za iPhone sicer nimajo,¹ a sem vedel, da ga bo mikalo pogledat, kako je zložen, in da ima vsaj izkušnje s popravilom iPodov. Nič niso pomagale, tudi navodila z YouTuba ne, nekaj se je moralo zaskočiti, komaj sva ga odprla in ne brez sledov vloma:

Nisem se dosti sekiral za estetiko, da bi vsaj oživel, po urici šraufanja in predrkavanja kontaktov sva ga sestavila nazaj, brez uspeha. Prižgal se je, ubogal pa ne, tudi če sem bolj močno praskal po na dotik (ne)občutljivem ekranu. Razstavila sva ga še enkrat, še malo pomigala po vezju, nič. Tokrat se tudi zbudil več ni. Eh, adijo 400 evrov, cena za nakup brez garancije in servisa. Žal mi ni, tako je uporaben, da ga kupim še enkrat z zaobljubo, da bom še skrbneje pazil nanj. Bom pa še malo počakal na novega, 3G, nekaj se šušlja, da bo kmalu tudi uradno v Sloveniji in bodo ergo imeli tudi servis. Če čez mesec dni ne bo nič novega, si ga nabavim čez lužo, shekam in si ga magari obesim na štrik, da mi kam ne pade. Do takrat bo zalegel stari dobri SE K800i, čeprav le za telefoniranje. Nad urejanjem sestankov in drugimi funkcijami na mobitelčkih sem že zdavnaj obupal, nima smisla. Apple je edini blizu, kako bi morale stvari na mobilnikih delovati, brez jebenih menijev in neskončnega brskanja po njih.

Potem sem sesul pralni stroj. Telefonov sem v življenju dosti razbil. Polomil, utopil, pohodil — telefoni so krhke zadeve. Pralni stroji pa ne! Na pralni stroj naj bi se človek zanesel. Pralni stroj te spremlja. Moje gate sta prala dva, prvega je fotr kupil na kredit, znamke Zoppas, ki je še danes živa, čeprav ne več znana. Dvakrat ali trikrat smo ga dali popraviti in je zdržal več kot dvajset let. Zamenjal sem ga sredi devetdesetih, ne ker bi crknil, ampak ker je bil star. Aleluja, svaka čast!

Ob nakupu novega so mi svetovali znamko Zerowatt, da je prav tako dobra firma, poslušal sem. V dvanajstih letih ga je le enkrat obiskal serviser, ni slabo. Predvčerajšnjim pa mi je ostal v roki ročaj za odpiranje bobna in potem še stekleni pokrov, ko sem nekako hotel ven izbezati perilo, da ne zgnije.

Firma je medtem že propadla, a serviser pravi, da ve, kje najti rezervni pokrov, a ne prej kot čez štirinajst dni. Poceni tudi ne bo, sumim. Ker na vikendu tudi potrebujem enega, sem šel takoj v nakup, da ne bodo gate smrdele, ko bo stari popravljen, ga pa odpeljem na morje. V BTC-ju sem našel ravno pravega, znamke Candy, model GO 4 1264 D. Izbral sem ga zaradi dobrega razmerja med zmogljivostjo in majhnostjo, čeprav ima v globino le 44 centimov, pogoltne kar 6 kg perila. Cena? 499 €.

Zmenil sem se, da mi ga dostavijo jutri, v četrtek in namontirajo. Nakup me je malo potolažil in sem zadovoljen peljal domov. Na obvoznici se je zadovoljstvo razblinilo, ko me je kihanje avtomobila znova spomnilo na praznino rezervoarja, ki sem jo zjutraj sicer opazil, a odgnal z mislimi, do mesta bom že prišel. In tudi sem. Potem pa pozabil in takole obstal v senci enega od nadvozov na obvoznici:

Seveda sem se iz avta takoj umaknil na breg pod podvozom, če bi slučajno kdo pičil v mirujoč avto. Slikal sem ga z eriksonom in z njim tudi poklical domov po pomoč, če to kaj pove (najbrž nič). Na varnostni trikotnik sem se spomnil kasneje, nesreče ni bilo, čez dobrih dvajset minut sem bil spet v akciji.

Danes mi je pa crknil Canonov tiskalnik, tisti, ki zna risat po DVD-jih. Aargh!, nujno rabim novega, adijo dvesto ojrov. Ta teden me res tolče po žepu in živcih.

-Jonas

1. Ker pri nas uradno ni naprodaj. ↩

Mnenja (89)

Lep večer je bil in sem se namenil do mesta. Takoj za ovinkom, še v naši ulici, je stal policijski avto in nekaj sosedov, zraven pa policistka z beležko. Uniforme me rajcajo in sem se ji na vse zobe smejal, ko sem peljal mimo, s palcem pa vlekel varnostni pas, punca, nič mi ne moreš, mežik, mežik. Sosede sem na glas pozdravil in jih malo pohecal, češ da jih je lepo videti enkrat na deset let v družbi skupaj, le kimali so nazaj, jaz sem se pa odpeljal, ne da bi kaj dosti razmišljal, zakaj se vsi tako resno držijo.

Danes pa izvem, da se je sosed obesil na štrik in da so ga policaji prišli snet in zapisat. Nekaj let je bil starejši od mene, toliko, da smo se kot otroci še igrali skupaj na ulici. Ko sem šel na faks, ga potem dolgo nisem videl, redko sem hodil domov, on se je pa tudi bolj noter držal in sčasoma le še zjutraj hodil s prazno flašo v trgovino. Živel je sam, dvakrat ali trikrat sva se srečala, nazadnje, lansko leto, me ni več prepoznal. Posušen, sključen, motnih misli — počasi, zelo počasi je v natikačih in s flašo drsal proti trgovini. Do dna ga je izpila.

Kadar sva šla z Zojo na sprehod, sem ji pripovedoval, da v tisti hiši živi en zelo žalosten gospod. Gospod, ki od žalosti nič ne jé, ampak samo pije. Danes sva šla spet mimo in sem ji povedal, da je tisti gospod včeraj umrl.

“Žalosten je bil, ker je bil sam,” je rekla.

Potem sva molčala do doma.

-Jonas

Mnenja (80)