Adijo, sosed

Lep večer je bil in sem se namenil do mesta. Takoj za ovinkom, še v naši ulici, je stal policijski avto in nekaj sosedov, zraven pa policistka z beležko. Uniforme me rajcajo in sem se ji na vse zobe smejal, ko sem peljal mimo, s palcem pa vlekel varnostni pas, punca, nič mi ne moreš, mežik, mežik. Sosede sem na glas pozdravil in jih malo pohecal, češ da jih je lepo videti enkrat na deset let v družbi skupaj, le kimali so nazaj, jaz sem se pa odpeljal, ne da bi kaj dosti razmišljal, zakaj se vsi tako resno držijo.

Danes pa izvem, da se je sosed obesil na štrik in da so ga policaji prišli snet in zapisat. Nekaj let je bil starejši od mene, toliko, da smo se kot otroci še igrali skupaj na ulici. Ko sem šel na faks, ga potem dolgo nisem videl, redko sem hodil domov, on se je pa tudi bolj noter držal in sčasoma le še zjutraj hodil s prazno flašo v trgovino. Živel je sam, dvakrat ali trikrat sva se srečala, nazadnje, lansko leto, me ni več prepoznal. Posušen, sključen, motnih misli — počasi, zelo počasi je v natikačih in s flašo drsal proti trgovini. Do dna ga je izpila.

Kadar sva šla z Zojo na sprehod, sem ji pripovedoval, da v tisti hiši živi en zelo žalosten gospod. Gospod, ki od žalosti nič ne jé, ampak samo pije. Danes sva šla spet mimo in sem ji povedal, da je tisti gospod včeraj umrl.

“Žalosten je bil, ker je bil sam,” je rekla.

Potem sva molčala do doma.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Mnenja

  1. Blazz, - 4.7.08 | 01:07

    Nwdolgo nazaj (prejšnji teden en dan) se je obesil sosed moje stare mame…na terasi…zjutraj ga je našel tretji sosed, ker se ga je videlo s ceste… Žalostno.

  2. Katja, - 4.7.08 | 01:13

    Človek najprej posluša grozno novico iz Sevnice, potem prebere ta tvoj zapis in se spomni na vse podobne primere, ki jih v Sloveniji kar mrgoli, se vpraša zakaj in ugotovi, da so vsi njegovi življenjski problemi, ki so bili še eno uro nazaj grozno veliki, postali neopazno majhni…

    Iz žalostnih misli me na srečo iztrga Marko Zorko s citatom Boba Finka v knjigi mrtvih – “Life is too important to take it seriously”. Jaz sem še tu.

  3. danijel24, - 4.7.08 | 02:10

    samo nimaš kaj naredit! Moj prijatelj je naredil isto, potem ko se je komajteden dni spet družil z nami, ker prej se je za kake 2 meseca zaprl vase!! Čeprav moje mnjenje glede samomorilcev je sledeče:zame so navadne reve, ker bežijo pred realnostjo!je, pa res, da v depri, v kakršno zapadejo, je težko racionalno razmišljati!! naj pa vsaj tam uživa, če že tukaj ni……..

  4. DjJuvan, - 4.7.08 | 07:42

    Da narediš samomor, moraš imeti tudi pogum. Pogum, da izgubiš še tisto zadnjo stvar, ki jo ima vsak – življenje. Pa ti pomisli, kaj bi bilo, če bi naredil samomor? Koliko bljižnjih bi prizadel, koliko prijateljev… itd. Sploh imaš srce, da kaj takega narediš ostalim?

  5. lisica, - 4.7.08 | 09:28

    … groza… srečevala sem ga vsak dan, zjutraj, popoldan, zvečer. Stalnica na cesti. Vedno sključen, vedno s prazno steklenico. In nikoli ga nisem upala pogledat naravnost v oči. Bala sem se ga. Bala, kot da bo iz oči skočila pošast in me požrla, če mu bom rekla živjo. Zato sem vedno pogledala mimo. In zdaj ga ni več. Ne včeraj zvečer, ne danes zjutraj. Čudni občutki, res čudni. Lepo si razložil Zoji.

  6. Tadej, - 4.7.08 | 09:36

    Danijel, ti si cepec. Reve? Za samomor mora imeti človek veliko stisko in po moje tudi veliko poguma. Da se ti ne bo zareklo s takimi idiotskimi izjavami, ker se lahko to vsakemu zgodi. Ampak tebi se najbrž ne bo, ker si reva. Če razumeš, kaj sem s tem hotel reči.

    Djjuvan@: bližnji (sorodniki, prijatelji, družba na splošno, tudi SOSEDI!!) se pa naj zamislijo, kaj so samomorilcu naredili oziroma niso, da bi bil bolj srečen. Tako, da je prizadetost na obeh straneh.

  7. Katja, - 4.7.08 | 09:43

    Mi lahko prosim razložite, kako je prizadet nekdo, ki je umrl?? Kakšen pogum neki? Pogum rabiš, da se spraviš iz dna, da iz sebe nekaj narediš, da se spopadeš s težavami. Vedno, ampak res vedno imaš na izbiro tudi drugo možnost. Pač nehaš kalvarijo in se ubiješ. Za to ne rabiš poguma. Stisko ja, poguma pa ne. In ne, nikakor se ne more vsakemu zgodit. Vsakega lahko povozi avto, ne more pa vsak prit do samomora. Zgleda sem tudi jaz reva.

  8. Tadej, - 4.7.08 | 09:54

    Katja, imaš srečo in nobenega pojma, zakaj.

  9. DjJuvan, - 4.7.08 | 10:22

    @Katja, izgleda, da še nisi imela stiske… blagor se takim. Ne govori neumnosti, če tega ne izkusiš sam.

  10. Katja, - 4.7.08 | 10:44

    Najbrž imam res srečo. Vzgojili so me v zavedanje, da je življenje niz možnosti, med katerimi se odločamo sami in moramo za svoje odločitve tudi prevzeti odgovornost. Edina stvar, o kateri se ne moramo odločati, je rojstvo. In tudi po smrti se ne moremo več. Res je, ni tako zelo enostavno – o naboru možnosti običajno ne odločamo sami. Res je pa tudi, da nekaterih stvari ne bom nikoli razumela.

  11. Muki, - 4.7.08 | 11:34

    Škoda ker ga nisi bolj podrobno opisal. Zanimivo bi bilo izvedeti še kaj več. Pijanci znajo biti v določenem oziru dejansko zelo zanimivi, tako živi kot mrtvi. Vsaj meni.

  12. Bo, - 4.7.08 | 12:36

    Pijača je huda stvar, “pijanec pa se obrne, ko se v grob zvrne,” gre pregovor, ki za marsikoga drži, bi rekel; so stvari, ki so močnejše od nekaterih, zato ne vem, če je prav reči samo pogum in pa možnosti. Možnosti ponuja vsak trenutek, pravih nekateri enostavno ne vidijo in ne morejo vleči. Za to pa so si v večji meri krivi sami in pa njihovi bližnji, najbrž predvsem v otroštvu, težko verjamem v kako genetsko predispozicijo.

  13. Helidium, - 4.7.08 | 13:00

    Katja, svaka cast, se mi zdi da bi vec ljudi moralo razmisljati na tak nacin! ;)

  14. Alex van der Volk, - 4.7.08 | 14:16

    Žalostna zgodba, a žal samo še ena v nizu tega prekletega alkohola, ki je enainsedemdesetkrat večje zlo od vsake trave pa ga nihče ne preganja. Drugače pa ti svetujem, da se ne zajebavaš, če vidiš policaje, ne zato ker bi ti dejansko lahko “kaj mogli”, ampak zato ker nikoli ne veš kaj se je na prizorišču zgodilo. To je nekaj takšnega kot če bi na križišču pešca povozil avto, jaz pa bi se peljal mimo z odprtim oknom, medtem ko bi iz avta naglas nabijala pesem “stay alive” in pomahal vsem prisotnim

  15. miha, - 4.7.08 | 14:28

    Baje da se zato obesijo, ker je zgoraj še več alkohola. Ja ja, pol se pa vprašaš…

  16. DjJuvan, - 4.7.08 | 14:40

    @miha, da človeka prepričaš o nečem več po smrti, sploh ni tako “tuje”. V tejle epizodi “Shigofumi” serije se mladenič ubije iz preproste “ideje” – kakšen je filing ko skočiš. 3.ep part1: http://www.youtube.com/watch?v=qHGcPJ-1NLU 3.ep part2: http://www.youtube.com/watch?v=WwHrkJFH0ls 3.ep part3: http://www.youtube.com/watch?v=fsBTZ-Jf-U8

    Splača se pogledat…

  17. ludvik, - 4.7.08 | 20:43

    Te vrstice si napisal tako enostavno-pretresljivo-poetično, da bi jih lahko razširil v črtico, ki bi jo slovenski mladini in tudi ostalemu občestvu lahko svetovali kot nujno branje. V terh, štirih stavkih se namreč zrcali vzrok, potek in najbrž tudi rešitev prenekatere navidez nerešljive zgodbe. Slovenske zgodbe. Osamljenost, mogoče malce drugačnosti, že prirojena introvertiranost in dokočen beg po pomoč h Kralju alkoholu (J. London). Na drugi strani pa radovednost, včasih tudi malce hudomušne predrznosti in seveda tako prepotrebna družina, pa naj bo takšna ali drugačna. Moški, ki imamo to srečo, da imamo otroke in smo radovedni, ej, nam je ogromno podarjenega. Trenutki, ki jih preživimo s hčerami in sinovi so kot majhna doza močnega zdravila. No ne rečem , tudi z ženami, ampak vseeno…

    In zato sta tako močna, prav zadnja stavka zapisa, kot v kakšni pesmi Daneta Zajca…

  18. lepainpametna, - 4.7.08 | 22:29

    Naj mu bo lepše tam, kjer je sedaj.

  19. capone, - 5.7.08 | 11:29

    Tako je napisal ludvik in zanimivo, da sem sam ob branju tega zapisa prišel do podobnih misli. Vsekakor zadene v dušo.

    “Te vrstice si napisal tako enostavno-pretresljivo-poetično, da bi jih lahko razširil v črtico, ki bi jo slovenski mladini in tudi ostalemu občestvu lahko svetovali kot nujno branje.”

  20. jonas, - 5.7.08 | 12:27

    Hvala lepa za prijazne besede.

    da bi jih lahko razširil

    Raje sem se odločil za krajšanje in izrezal nekaj stavkov.

  21. nevenka, - 5.7.08 | 12:43

    Pa se človek vseeno vpraša, kje je nekdo skrenil s tiste poti, ki bi ga peljala vsaj v vsakdan navadnega, čeprav nevidnega človeka, in mu zapečatila usodo s tem, da mu je dala pogum, da se sooči s popolnim, brezčutnim brezupom. Takrat človek ne zapušča nikogar in ne izgublja ničesar, ker se je vse to že zgodilo. Potem samo nehaš živeti. Tako je to.

  22. Tomaž, - 5.7.08 | 12:56

    Pravijo (in tudi mislim, da je tako), da človek hitro pride v tako situacijo. Kakšna nesrečna ljubezen, težave v službi,…

  23. k4nm4n, - 5.7.08 | 14:12

    Sam sem že bil v taki situaciji kot ta gospod in lahko povem, da te tovrstna samota v katero sam zabredeš pripelje do trenutka, ko si rečeš, sedaj pa je tega dovolj in nima nič s pogumom, ker itak nimaš več kaj izgubiti. Ne strinjam se, da je kriva bilo kakšna substanca, ker to je le sredstvo za lajšanje bolečin in zamik trenutka, ko si rečeš dovolj. Sam sem najprej zbral pot smrti in se po parih urah zbudil in šele na to zbral drugo pot, ker mi je prva dala moč, da korenito spremenim svoj lajf. Ja, vedno je vmes potreba po stiku s soljudmi.

  24. t, - 5.7.08 | 14:20

    fak, fak, fak. tale mlaj je naredil za znort velik kup pi.darij.

  25. Bo, - 5.7.08 | 19:17

    Prav dobro napisano, berem še enkrat in me gane vsebini navkljub.

  26. Aschmodei, - 5.7.08 | 19:33

    Oh … Tega človeka sem neprestano videval, tako na Vrhovcih kot v centru Ljubljane, velikokrat sva se spogledala … Nazadnje sem ga videl še kakšne dva tedna nazaj. Mi pa sicer ni predstavljal neke pošasti, kot komentirajo zgoraj. Žalostno …

  27. nora, - 5.7.08 | 19:45

    Otrokom je vse samoumevno, mi pa radi kompliciramo…naj si odpočije…

  28. Ana, - 5.7.08 | 23:15

    Samota, ko vsi hodijo mimo tebe, te morda celo opazijo, a gredo svojo pot. Počasi se zavleče vate tako globoko, da… jo ali vzljubiš, ali pa jo pokončaš. Počasi, z alkoholom ali hitro s štrikom. All the lonely people, where do they all belong?

  29. Jave, - 6.7.08 | 00:03

    Dolgo, zelo dolgo sva se imela rada. Pa mu je alkohol postajal pomembnejši in zapustila sem ga, z zlato hčerkico, prvim in edinim najinim otrokom. Tudi hčerkica ga ni spremenila. Letos je storil enako smrt kot gospod, ki ni nič jedel. Samo pil je. Jaz sem še tu, vendar strašno žalostna in jezna na njega, ki mi je dal srečo in jo tudi vzel. Jezna tudi na vse inštitucije, ki obstajajo v imenu sociale in sodstva, pa ne znajo pomagati – vsi trobijo – alkoholik se mora sam odločiti- kako se naj odloči, če pa ima možgane, ki ne znajo več samostojno razmišljati.

  30. Človek, - 6.7.08 | 12:14

    Huh…

  31. Inox, - 6.7.08 | 17:05

    Bad timing to be funny I guess :/

  32. Cencamarina, - 6.7.08 | 17:36

    Sem zadnjič listala po eni najbolj debilnih slovenskih revij – Cosmopolitanu, kjer nek omejeni fantina daje nasvete ljudem, ki na revijo pošljejo svoja vprašanja o vsem mogočem. Med ta pisma tu in tam zatava kakšno resno vprašanje o življenju, ki bi zahtevalo odgovor resne osebe ali strokovnjaka, ki ve, kaj govori. Na žalost nekdo, ki je tako neumen, da pošlje resno vprašanje v Cosmopolitan, tudi zasluži neumen odgovor. Me je pa posebej razpi*dil eden od odgovorov tega svetovalca. Ko smo ravno pri samomorih.

    Pisalo je neko dekle, ki je obupano zaradi samomora svojega fanta. Njegovi starši naj bi jo krivili za njegovo smrt, saj ji je prej večkrat povedal, da se bo ubil, če ga bo zapustila. Kakorkoli obrneš, precej resna težava, vredna psihološke obravnave. Je pa svetovalni primat odgovoril, da je bil ta njen bivši (posplošujem, ker si nisem zapomnila vsega) ena navadna budala brez jajc, ker lahko samo idiot, ki te nima zares rad, grozi s samomorom, še posebej velika reva pa moraš biti, da samomor sploh storiš in s tem tako zelo prizadaneš vse okrog sebe.

    Strinjam se, da se punca ne bi smela počutiti krivo. In strinjam se, da je to bolna oblika ljubezni, kjer prikleneš nekoga nase z grožnjo samomora. Vendar pa označevanje samomorilcev za navadne šleve, reve, bedake in kajjazvemšekaj, kar se je lepo tudi tukaj v komentarjih videlo, je tipično slovensko stigmatizirajoče nepoznavanje problematike samomora. In depresije. In duševnih motenj na splošno. Na žalost je tako. Slovenija ima ogromno samomorov na leto, ima pa tudi izredno slabo javno poznavanje te problematike, zato je stvar še bolj stigmatizirana.

    Ko pride človek do stopnje, v kateri razmišlja o samomoru ali je tako obupan, da ga stori, enostavno NE VIDI druge možnosti. Gre za simptom depresije, za bolezensko stanje in ne za šibkost duha ali karakterja. SIMPTOM. Včasih take simptome celo sprožijo določena zdravila, kar daje slutiti, da gre za neko funkcijo v možganih, zaradi katere človek dobi samomorilna nagnjenja (recimo Roaccutane tablete proti mozoljem so znane po tem, v nekaterih državah so tudi prepovedane). Dajte že enkrat spregledati razliko med temi rečmi. Da si pahnjen do roba, ko si želiš storiti samomor, preideš vse možne faze obupa, potrtosti, strahu in vsega ostalega. Gre za bolezen in ne za zdravo, normalno stanje, ko človek žalostne reči lahko preprosto odmisli. Tako razmišljajo zdravi. Ko imaš depresijo, je drugače. To pa zna povedati vsak, ki je prišel do roba. Nekateri ljudje z depresijo se dobro izvlečejo in normalno funkcionirajo. Ni pa pri vseh tako. Zato še niso debili, idioti, šleve in reve. Pomislite malo. V depresiji se lahko znajde kdorkoli, tudi vaši bližnji, ali vi. O tem je večkrat odkrito spregovoril pokojni dr. Marušič, ampak očitno se določena znanja od ljudi odbijajo kot žoge. Se opravičujem za tako dolg komentar. Morda pa bo kdo le drugače pričel gledati na te žalostne stvari. Ni potrebno spodbujati, treba je le razumeti in ne obtoževati.

  33. nevenka, - 6.7.08 | 17:51

    Cencamarina, ti si prebrala pa samo par komentarjev ane. Nadrla si pa vse blogerje.

    O tem, da pa družba, torej ljudje izločijo ljudi, ki imajo težave, da ostanejo sami, o tem pa nisi ničesar zapisala. Da je z družbo v kateri je veliko socialnih bolezni nekaj narobe te pa nič ne skrbi. Da človek samo pokima in reče, ja to je pa res hudo, ko je nekdo že mrtev, to je najbrž normalna reakcija. Saj posameznik, tudi, če je dobrega srca in ne pogleda stran, sam težko pomaga človeku, ki ga je življenje pripeljalo na rob in ga pahnilo v stanje, ko ne more več skrbeti zase. A humana družba bi vseeno morala vsaj poskušati pomagati. Tako se vsaj meni zdi. In naša je še daleč od tega.

  34. Dajana, - 6.7.08 | 18:07

    Problem je v tem, da pri nas ni inštance, ki bi ti v takem primeru pomagala. Samomorilec potrebuje predvsem nekoga, da bi ga poslušal. Povedat bi mu moral o svojih nakopičenih problemih. In ker tega ni nikoli počel, se problemi samo kopičijo, rešuje jih za alkoholom ali drogo ali kakršnokoli drugo odvisnostjo in na koncu se enkrat odloči in se fenta. Škoda. Žal mi je vsakega človeka.:( Ko se bo v Sloveniji rešil ta problem, bo veliko lažje.

  35. julijas, - 6.7.08 | 18:26

    Nevenka, nisem nadrla vseh blogerjev, letelo je na ljudi, ki so ali pa so nameravali vpisati še kakšen komentar na temo “reve se pač ubijejo”. Sem pa prebrala vse komentarje in me veseli, da nekateri razmišljajo drugače. Mogoče bi jih morala pohvaliti, namesto da se začnem takoj usajati, ampak določene stvari pritisnejo na moje gumbe, tako da se opravičujem.

    Sicer pa zelo dobro vem, o čem govoriš in hvala bogu, da pri nas obstajajo tudi društva in organizacije, ki ljudem v stiski pomagajo. Res je, da se v večini primerov nimajo kam obrniti, ker so precej izolirani in imajo slabo socialno mrežo (posebej taki, ki se poleg depresije borijo z odvisnostmi). Na srečo je danes vsaj nekaj več možnosti za ljudi v stiski – pojdi na stran Društva DAM, boš videla, koliko ljudi v stiski in tudi takih, ki se borijo s samomorilnimi mislimi tam najde lepo besedo. Tega včasih ni bilo. Po pravici povem, da ne vidim neke rešitve za današnjo družbo, kako naj bi pomagala ljudem s takimi težavami. Na silo ne moreš nikomur pomagati, kdor pa pomaga, mora biti iz jeklene mase sestavljen, ker takšna pomoč popije ogromno energije. Zato je prav, da se nudi pomoč institucionalno in da za to skrbijo usposobljeni strokovnjaki ali prostovoljci. Pri ljudeh, ki razmišljajo o samomoru je še dodatna težava, da se zavedajo, kakšno breme so za družbo in se posledično sami umikajo in zavračajo pomoč (ne vsi in ne vsi na enak način). Če bi vedeli, kako rešiti ta problem, bi ga najbrž že rešili, ampak žal gre za precej zapletene reči. Stigmatizacija pa v vsakem primeru ne pomaga in ni kriv ne posameznik, v celoti pa tudi ne družba, da se ljudi v stiski izolira. Jaz vem, da je najlažje po smrti reči “ja, to je res hudo”, ampak raje to, kot pa da pokojnega označi za revo. To je bil moj point.

  36. julijas, - 6.7.08 | 18:28

    Pardon, zamenjala sem uporabniško ime.

  37. Bo, - 6.7.08 | 20:44

    @julijas, opravičuješ se za dolg komentar, po moje pa si povedala same kvalitetne stvari, povsem se strinjam s teboj, da je najhujša depresija, “prignanje” do roba nekaj, kar je močnejše od človeka. Spomnim se tudi izjave dr. Marušiča, da bi lahko (on) sam v kratkem času razvil tako hudo depresijo, da bi povsem odpovedal kot delavec, mož in oče. Zato menim, da so to res hude in za nekoga zdravega ali največ nihajočega med potrtostjo in lepimi dnevi nedojemljive stvari. Kar se komu zdi samoumevno, da ima, ker je trdo garal za to in mu zdaj zapolnjuje življenje in žene naprej, lahko neka sila (recimo vojna) že naslednji dan vzame in potem se mu lahko svet podre, ne da bi to lahko prej sploh sanjal.

  38. nevenka, - 6.7.08 | 21:12

    Ko nekdo zapade v depresijo, je pomoč že zelo zamudila.

  39. Kristjan, - 7.7.08 | 11:21

    Sm že mislu da je Sosed(.blog.siol.net) umru al pa da sta se skregala… al pa kar je še najhujše… nehal pisat blog :D

  40. pet-in-g-seks, - 7.7.08 | 14:02

    jonas, moral boš knjigo črtic napisat …

  41. Kolenkišta, - 7.7.08 | 14:21

    V Sloveniji vsako leto na cestah umre okoli 200 ljudi. Samomor jih stori več kot trikrat toliko. O prometnih nesrečah beremo in slišimo vsak dan, debate o preventivi, zakonih o varnosti so stvar vsakdana. O samomorih prebereš tu pa tam kaj. V 15 letih se ni na tem področju naredilo nič. Kot da bi se slepili, da nimamo tega problema. Problema, ki se ga da rešiti. Seveda to ni enostavno. Samomor je kompleksna stvar, odločitev o samomoru ni racionalna (tistih, ki mislijo resno, najstniki, ki si režejo žile so druga stvar), v bistvu sploh ni odločitev, ampak posledica neskončne, namišljene stiske. V veliko primerih samomorilni ljudje potem, ko zaživijo nekaj let popolnoma normalnega življenja in opustijo terapijo, s samomorom poskusijo ponovno Ob moji izkušnji s samomorom mi je neka psihiatrinja povedala nekaj zgodb o samomorilcih iz klinike. O bolnikih, ki so vsak skušali vsak moment končati svojo stisko, z brisačo na radiatorju, z vrvico na kotličku WCja. Samomorilca lahko varuješ pred samim sabo, ga opazuješ, a ti na koncu pobegne. Tega normalen, zdrav človek ne more nikoli razumeti. Pogum, strah pred soočenjem s problemi nimata s tem nobene veze. O tem lahko razmišlja samo zdrav razum.

  42. Dajana, - 7.7.08 | 17:19

    Tukaj moj post o samomorilcih, če koga zanima: http://www.dajana.si/okoli-615/

    Jonas: dva moja sošolca iz Šube sta se fentala. Koliko iz paralelke… Vsaj pet znancev. :( Če se spomnim nanje, me zaboli srce. :( Če se spomnim na Pavčkovega sina, pa na Kardeljevega sina… veliko ljudi naših intelektualcev je naredilo samomor. Slovenska specialiteta? Upam, da ne več dolgo!

  43. Maxika, - 8.7.08 | 07:58

    Vsi smo o samomorih, depresijah in reševanju težav s pijačo že veliko prebrali, slišali, mogoče celo doživeli…

    Vprašanje je, kaj sem jaz, ti, on naredil, ko je v svoji družini, bloku, službi opazil, da se z nekom nekaj dogaja, da drsi navzdol. Ali sem/si podal roko: prisluhnil, predlagal, pomagal… ali pa sem/si se raje brigal zase in se obrnil na drugo stran češ “saj bo že nekdo drugi nekaj naredil”.

    Ali ne bi začeli že danes, in namenili eno lepo besedo tisti opešani tetici, ki tanca v trgovino z mrkim obrazom, ji mogoče pomagali odnesti špecerijo do doma, ali potrepljati po hrbtu bivšega kolega in mu ponuditi pomoč zdaj, ko je ostal brez službe in familije…?

    Ker obupani so čisto blizu, zraven nas.

    Razen če se bojimo/bojite, da nas/vas potegnejo zraven… Imamo res toliko problemov sami s seboj…?

  44. Slycer, - 8.7.08 | 13:48

    Jonas, a je to bil to slucajno tisti moski ki je dneve in dneve hodil po Cesti na Brdo? Ce se ne motim, vedno z neko vrecko.

  45. Mako, - 8.7.08 | 18:09

    Slycer, ne to ni isti, tisti ko ti misliš se še šeta od brda do centra lj vsak dan najmanj po dvakrat.

    Jonas, kokr jst vem je biu ta sosed ene par let mlajši od tebe, ne starejši kot si zgoraj napisal.

    Drugače pa lepo napisano in RIP.

  46. barbiblond, - 8.7.08 | 18:20

    Kar ne ubije, okrepi. Na žalost smo zaradi 1000 razlogov vedno bolj švohotni. In vedno več je mrtvih.

  47. eden, - 8.7.08 | 18:38

    Sprva sem mel občutek, da so Slovenci nori, hladni in nesramni in da zato delajo samomore. Seveda ni res…preveč občutljivi so…to je vsa poanta. LP!

    Jonas, to me je streslo:’Kadar sva šla z Zojo na sprehod, sem ji pripovedoval, da v tisti hiši živi en zelo žalosten gospod. Gospod, ki od žalosti nič ne jé, ampak samo pije. Danes sva šla spet mimo in sem ji povedal, da je tisti gospod včeraj umrl.

    “Žalosten je bil, ker je bil sam,” je rekla.’

    Res pozitivno presenečen. Bravo!

  48. eden, - 8.7.08 | 18:40

    Še ena izredno lepa pesem na to temo:

    http://www.youtube.com/watch?v=ID_B7Nq87CY

    LP

  49. JohnnyBlue, - 8.7.08 | 19:46

    Lepo napisano.

    Kar pa se komentarjev v maniri “pro et contra” tiče: najbrž je vsakomur, ki mu je kaj jasno, jasno, da se o tem ne da kaj prav pametnega povedati… nismo prvi, ki bi hoteli poskušati… lahko sicer napišeš kaj iskrenega, kaj lepega, kar je Jonasu tukaj uspelo,in to ni slabo; potrditev, da je človek še sposoben sočutja, njegovi samopodobi dobro dene… in hvalabogu, da je tako…

    …pa ne tega razumeti kot cinizem…

    ..ampak “jesmo li sretniji, jel smo pametniji”…? Če se pričkamo o tem ali je strahopetnost ali pogum tisti, ki človeka požene čez rob? Včasih so rekli: če človeka ni strah, ne rabi poguma… in malo pozno je, da bi soseda o tem vprašali…

    Kaj hočem reči: mila sodba o drugih ljudeh je prvi znak odraslosti… oz. kot je približno rekel tisti Selimovićev derviš: “Kaj je pravica, je res težko reči, lahko pa rečemo, da je pravica nasprotje krivice, krivica pa je zlahka določna….. vsakomur pa se zdi krivica, storjena njemu, najhujša: in če se mu tako zdi, potem tako tudi je, kajti ni mogoče misliti s tujo glavo…

  50. JohnnyBlue, - 8.7.08 | 19:52

    …v hiši številka 203..

  51. Sašo, - 8.7.08 | 20:28

    Jonas?Imava istega soseda morm priznat da si lepo povedu to zgodbico…Tisto sredo sm lih nov avto domov prpelu cist vesel pa smo ga mal zapil…Pol pa zveš da se ti sosed ubesi pa gre veselje u maloro…Mislm da se je rešu hudega…

  52. abaris, - 8.7.08 | 21:29

    O matr, Jonas. Ravno sem jedel večerjo, ko sem kliknil na današnji Futer dneva.

    Kljub temu lahko sporočim, da video ni pregnal mojega apetita :)

  53. Uri, - 9.7.08 | 01:03

    Toliko čustev v tako malo stavkih. Fantastična zgodba, Jonas – odlično! Ob vsem pa me je vsekakor najbolj očarala deklica. V šusu.

  54. neigung, - 9.7.08 | 21:28

    Iz moje strani, glede na to da se poznata od malih nog lahko izrečem le sožalje

  55. Tadej, - 10.7.08 | 12:02

    Izjava za crknit! Bistvo in presenečenje naenkrat.

  56. Tibor Jablonsky, - 10.7.08 | 22:06

    Haaa, sam si en baksuz, res ej…

    Meni ponavadi tudi uspe duhovičit ravno takrat ko je najmanj primerno…sam tvoja je bila res kruta…. kdaj razmišljaš o tem, kako jih usekaš ob nepravih trenutkih?

  57. neigung, - 10.7.08 | 22:12

    sej ni hotu duhovičit….tamala ga je presenetla…tko k ostale….jao…baksuz….bed je good

  58. wajtkrajn, - 11.7.08 | 00:05

    popizdil bom! sicer zlo neumestno vprašanje, vendar nujno rabm pomoč in vem da jonas obožuje Apple :) zakaj zludja ne morem downloadat app-ov iz iTunes?? vem da rabm račun in to….sicer zdj neki berem d ne več…..linka seveda niso dal….:(

    upam da me je kdo sploh razumu :/

  59. wajtkrajn, - 11.7.08 | 00:07

    *Jonas :)

  60. neigung, - 11.7.08 | 12:52

    res…zelo vmesna za to temo!

  61. Tomi, - 11.7.08 | 23:13

    Jaz sem tudi najprej pomislil na onega, ki se sprehaja po Cesti na Brdo, ker ga sedaj nisem videl že okoli 14 dni.

    Samo je pa zadnje čase precej policije v naših koncih, recimo, ko ona mularija sesula avtobusno postajo kar tako.

  62. Vida, - 12.7.08 | 15:26

    Jonas. Nima veliko malih deklic takšnih očkotov kot si ti. Otroku daješ sebe in svoj čas, veliko svojega časa, imam občutek, vendar je ne dušiš in ne omejuješ. Rezultati se že počasi kažejo. Čestitam.

  63. Leni, - 14.7.08 | 14:25

    “Če bi vedela, kar vem danes,” še vedno pomislim, ko se spomnim na pokojnega moža, ki je izbral slovensko smrt, četudi ni bil alkoholik, le preobčutljiv za izzive svojega časa in prepričan, da mu medicina ne bližnji ne moremo pregnati strašnih misli, ki mu blodijo po glavi. Marušiča ni več, Onja Tekavčič-Grad zna pregnati takšne misli, mnogim je že pomagala. Depresija je bolezen kot rak, prej se odločiš za zdravljenje, več možnosti imaš, da jo preženeš. Občutek krivde pri bližnjih pa ostaja kot tudi bojazen, da bo še kdo od bližnjih izbral to pot.

  64. peter, - 15.7.08 | 10:54

    jebemti, vsak ima pravico (oditi) umreti. samomor je na nek način naravna selekcija.

  65. Mirjana, - 15.7.08 | 11:22

    Potem sva molčala do doma.

    Molčimo še mi. Preberimo, in molčimo.

  66. Polona, - 16.8.08 | 10:56

    Umreš, ko se izprazniš. Izprazniš se, ko si dal vse. Prazen si, ker nisi nič dobil. Občutiš krivico. In umreš. Želel si le pravico. Dobil krivico. Prizadet si, ker si umrl, ne da bi razumel.

  67. Polona, - 16.8.08 | 19:54

    Stvari se dogajao, ne, ker hočemo, pač se. Če sem te prizadela, oprosti.

  68. Polona, - 16.8.08 | 20:44

    Tole pa poklanjam tebi. Lahko izbrišeš. Ampak, rada bi, da veš, da ničesar nočem od tebe. Vesela sem, da si. Moj svet je bil vedno razburkan zaradi tebe. Občudovala sem te, sovražila, ljubila in zdaj je ostalo le še to, da ti poklonim darilo. Rad imaš preproste stvari, vesele, drobne. Take, kot je tvoja Zoja. Vse, kar imaš ti, imam tudi jaz. Zato je vse prav.

    Morda le še nisi slišal preproste pesmi o ljubezni.

    Nežno dregetanje, nasmeh na obrazu, metuljčki v trebuhu, iskrice v očeh.

    Tema v glavi, sproščeno telo, napetost v trebuhu, vročina.

    Malo dima, da jo umiriš.

    Potem počasi tako naprej, dokler ne padeš v vakum.

    In znova in znova …

    Ker ljubezen je večna.

  69. Nick, - 16.8.08 | 21:12

    Seveda je večna. Dokler traja

  70. Nick, - 16.8.08 | 21:12

    Seveda je večna. Dokler traja.

  71. Nick, - 16.8.08 | 21:13

    Seveda je večna. Dokler traja …

  72. Polona, - 16.8.08 | 21:34

    Samo gibanje je. Nežni perpetum mobile.

    Od tebe je odvisno, če traja. Najbrž si ti eden tistih požeruhov, ki je spregledal zgoraj, ko sem rekla MALO. No, če se ti zaleti, vsaj ne krivi drugih!

  73. nevenka, - 16.8.08 | 21:44

    Si pa našla blog za psihiranje.

  74. Polona, - 16.8.08 | 22:09

    No, draga nevenka, res je, psihiram. Sem tudi nora. Preberi si, kaj mi se mi je zdaj napisalo.

    Ne vem, sem pa vedno upala. Želela sem in tudi slutila. Vendar sem se tudi odrekla.

    Vseeno? Vse eno. No, ne vem.

    Je pa s tem tako:

    Ko ne veš, kaj bi, je najboljše seno. Zgodi se tako:

    Ko pomisliš, da je vseeno, se ti malo kolcne. Pri tem pade ven en E. Ostane vseno. v seno. Potem pa že izveš, kako naprej.

    Če se ti zdi, da sem nora, imaš prav. Tudi jaz ne vem, če je norost res modrost. Vendar je vseeno. Meni ni žal.Brez norosti pa ni sreče. To vem.

    Kaj ne iščeš tega tudi ti?

  75. Polona, - 16.8.08 | 22:45

    Nevenka, danes ob 23.17 je lunin mrk. Povezan je s čutenjem. Misli si, kar hočeš, ko to pišem, čutim, da te imam rada. Čas je, da zaključimo konflikte. Jutri je nov dan. Jaz grem na piknik. Samo uživala bom in opazovala.

    Verjemi, želim ti najboljše. In tudi verjamem, da boš zmogla. Kajti poznam trnove poti, bila sem žalostna, užaljena, zbegana, … No, zdi se mi, da sem bila vse. In zdi se mi, da smo vsi na istem.

    Odmakni se. Počivaj. Jutri je nov dan. Lahko boš spet nora, bolje, samo premaknjena. Saj sama čutiš, da je vse samo gibanje.

    No, zdaj pa bom zazibala v sanje. Sanje.

    Jutri je vendar nov dan.

    Lahko noč.

  76. Polona, - 16.8.08 | 23:20

    Ni strahu.Če je,ga lahko premagamo. Če je, ga lahko sprejmemo in zmagamo. Konec koncev je pa vseeno. Saj nas čaka vse isto. Smrt.

    Jaz sem jo danes videla. Ni lepa, ni strašna, ni nežna. Smrt je privid. Je le največja iluzija. Je nič. Ni niti rešitev, ki si jo želimo. Je le kot megla. In odide.

    Ostane le življenje. Pa tudi to le kot privid, če ga ne izberemo. Iluzija, če ga ne ustvarimo.

    Saj enkrat bom tudi jaz nehala. Moram pisati, tako se umirjam. Moram dati vse stran, ker vse prihaja in me je včasih strah, da je preveč. Saj pravim, da smo vsi na istem. V resnici smo vsi sami. Vsak je sam. Meni je pravzaprav prav. Kot, da bi lahko izbirala.

    Zdaj sem malo žalostna. Pa ni treba. Kajti imam svobodo odločanja. Imam moč odločanja. Znam se odločati. Vse je zgolj v tem, da se odločim prav. Hegel je rekel: Tako je. V cerkvi pravijo amen. Jaz pa skomignem z rameni.

  77. Polona, - 18.8.08 | 10:26

    In še za konec:

    Ko razumeš sebe, ko pretrgaš notranje vezi, si svoboden na tem svetu. Si pa tudi sam. Pa utrujen, ker je bila bitka naporna. Padeš v vakuum. Postaneš zadnjič žalost. Takrat me je zvilo v joku.

    Pa so počasi prihajali nazaj, moji večni sopotniki. Einstein, Čehov, Hegel, Nejc, Elvis, Leonardo, moja Justina, Merlyin, Beatli, Angelika, Vinetou, Penelopa,… In potem moja mama, moj oče, pa še en oče,…

    Vsi, ki sem jih spustila, so prišli nazaj.

    Pride spet gibanje. Spet bom brala, iskala, segala v neskončnost.

    Zdaj vem, da JE vseeno.

    Ostaja en E preveč. Vendar zdaj vem, da lahko. Vzamem radirko, ga zbrišem in grem – v seno. Tam pa me čaka objem.

    Pogledam v oči in vidim…

    …ljubezen. Ta pa je, kot sem že napisala,

    Tema v glavi, sproščeno telo, napetost v trebuhu, vročina

    Malo dima, da jo umiriš.

    potem počasi tako naprej. in znova, in znova,..

    Dokler ne padeš v vakuum…

    Ker ljubezen je večna

    Srečno tudi vam.

  78. Polona, - 19.8.08 | 22:11

    Nick, ali ti veš, kaj vse veš? Ti povem, kaj sem izvedela od tebe.

    Ko si posegel v moje sanjarije s svojimi:

    Dokler traja Dokler traja. Dokler traja…

    si s pikami narisal pol Gallusove krivulje. To bi bilo idealno preživljanje življenja. Ko se povzpneš na vrh, se moraš obrniti in sestopiti po isti strani, če ne te lahko potegne na drugo stran in zdrsneš. Mi prepogosto to pozabimo,zagledamo bleščeče sonce, ki je blizu kot še nikoli, in nas zaslepi. Pademo, vendar se obrnemo in plezamo na novo krivuljo. Včasih pa nazaj na isti vrh. Sčasoma se naučimo, medtem pa gor in dol… Spet gibanje.

    Zdelo se mi je, da si treščil kot hudič v moje sanje. Pri tem si eno svojih šestic izgubil in napovedal čas dvojnosti. Čas, ko bo odnosom vladala dvojnost Dvojčkov, se pravi, bomo veliko več komunicirali…Povedal si tudi, da smo prestopili v peto dimenzijo, ravno nekje v trenutku, ko se je vse tole dogajalo. Vstopili smo iz četrte dimenzije, ko je potekala borba med moškim in ženskim pricipom, kar si lahko dokažeš z povezovanjem logičnega kvadrata s situacijami, v katerih se nahajaš. Peti dimenziji simbolično vlada trostrana piramida. Nastane, ko iz štirih osnovnih pojmov v logičnem kvadratu najšibkejši popusti in omahne, sile se prerazporedijo v piramido. Da se s plusi in minusi razumeti gibanje. Seveda pa lahko zmaga najmočnejši in vse se zgodi navzgor. Dvojnost, dve nasprotni piramidi, linija premice, ki zaradi privlačnosti polov krči v svojo sredino, napetost narašča, trešči skupaj in jo odnese v novi dimenziji. Ali pa se raztrešči v vse dimenzije.Kar (piramide)ponuja predpostavko, da so nekoč to že vedeli, ali pa, da je to že drugi krog iste zgodbe, ali da se vse večno ziblje sem ter tja. Ter, da se čas res krči in širi, kot bi se gibal po Gallusovi krivulji… Slediš? Jaz ne morem več.

    Za vse tiste, ki me boste napadli, da blodim, bi svetovala, da si čas, ko stvari stojijo, ko trpite in ni videti izhoda, ali, kot bi rekel moj šef, zlorabljate svojo animo, kar vam škodi, napolnite z branjem. Moj hobi je združevanje dimenzij. Združujem jih na matematični osnovi, ker imam pač najraje preprosto matematiko. + in – dasta 0. To je vse, kar je treba vedeti za začetek. Čisto lahko je, le zanimati te mora.Pa veliko lažje živiš, saj si končno dokažeš, da je upanje, da čudeži obstajao, resnično.

  79. Polona, - 20.8.08 | 10:39

    Jonas, zavedam se, da zdaj že zlorabljam tvoj blog. Saj morda tega tukaj nihče več ne bere, ker so nove teme. Vendar je tale blog center najkvalitetnejših živih ljudi. Ljudi z zlorabljeno, vendar živo animo. Mnogim je duša že umrla, samo po svetu še hodijo. Meni pa je ostalo vprašanje. Odgovor ali pa razumevanje vprašanja se skriva v filozofskih knjigah. Jaz pa raje zastavljam prava vprašanja pravim ljudem. No, in taki so tukaj. Čisto resno me zanima odgovor na vprašanje:

    Kaj je razlika med raco.

    Lahko ti vprašaš namesto mene?

    Če boš, hvala.

  80. Nick, - 20.8.08 | 11:14

    Polona, na ezoteriko se ne razumem, zato bom rekel samo: zanimivo.

    Pa še: lepo si napisala, da sem treščil kot hudič v tvoje sanje :)) Ni pa to bil moj namen, da bi koga mora tlačila zaradi mene.

Na voljo je Markdown za oblikovanje besedila.

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !