Arhiv za mesec Avgust, 2008

Odklopljen

Zjutraj je začelo crkavati, ko sem ravno spravil leno rit k blogu. Ko sem prvič resetiral modem, sem ostal priklopljen slabo urico, dokler se ni spet zataknilo. S ponovnim štartom modema sem dobil že manj, kake pol urice priklopa. Potem petnajst minut in potem vse manj, dokler ni zveza padla še preden sem iz garaže, kjer je omarica, prišel po stopnicah do računalnika v delovni sobi. Jezilo me je, ker sem se ravno spravil pisat po daljšem premoru in ker sem ravno hotel nekaj porihtati na bančnem računu preko Klika. Seveda sem bil zelo tečen, ko sem klical na T-2, naslednjega dne so poslali enega mladeniča na meritve, ki je priklopil nek aparat na žice in potem stvar porihtal. Post festum je nekaj razlagal, da je bila povezava preobremenjena in da se je vse skupaj zamašilo. Nisem mu vsega verjel, ker sem imel občutek, da se z mano pogovarja o telekomunikacijah kot z otrokom, ki mu je treba razlagati, zakaj elektrika ne steče iz vtičnice po tleh.

Nisem zameril in nisem bezal, le preokrenil sem debato na temo oddaljenosti hiše od centrale in zakaj mi ne morejo bolj odpreti pipice za upload, nujno rabim širšo. Da je to taka tehnologija, je rekel, in da več kot enega megabita ne bom dobil. Kable da imam sicer zelo dobre, glede na razdaljo je bil z meritvami zelo zadovoljen. Osem megabitov v eno in enega v drugo smer, naj bom kar zadovoljen. Jaz bi raje recimo štiri megabite gor in štiri dol, rečem. Ne, to je taka tehnologija, ponovi.

Kar pomeni, da so me priklopili preko ADSL in ne VDSL povezave in nič povedali. To me malo jezi, ker o ADSL-ju na njihovi spletni strani ni ne duha ne sluha. Nekako se mi zdi, da mi pripada popust.

Popoldne sem moral nazaj v Ljubljano in bom nekaj dni zaseden, v ponedeljek grem pa bezat na SiOL, če so oni kaj bolje opremljeni na primorskem koncu.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Radio

Kupil1 sem nov radio, Tivoli Audio Model Two:

tivoli-two.jpg

Zvok je žlahten, sprejemnik je legendarno eden najboljših na svetu (odlično lovi in ločuje šibkejše postaje), dizajn pa je retro svetoven v svoji preproščini — tivoli ima samo tri knofe, za glasnost, frekvenco in vklop. Povem vam, naveličal sem se že vsega živega hifija, na Vrhovcih imam en hud šestkanalnik za domač kino, zvok je hud, a živci trpijo, ko moram vsakič, predem se spravim gledat kak DVD, pregledat nastavitve, če ni kdo od sosedovih otrok spet premaknil knof in bom šele sredi filma opazil, da imam izklopljen subwoofer. Ali da gori lučka “mono”.

Morda je že iz prejšnjega zapisa razvidno, da sem ljubitelj enostavnosti in robustnosti v industrijskem dizajnu.2 Tivoli mi sede, ker nima niti knofov za ton ali balans, majke mi, jih niti ne rabi. Zvok je tovarniško naštiman u nulo in je menda najboljši na svetu med namiznimi sprejemniki. Verjamem, ker se ga res prijetno sliši po sobi.

O nakupu tivolija sem prvič razmišljal pred kakimi tremi ali štirimi leti, ko sem na servisnih policah pri podjetju Epl zagledal sprejemnik Tivoli Audio iPAL, ki ga je nekdo prinesel v manjše popravilo. Moral sem si ga od bliže ogledati in pretipati in mi je bil všeč občutek, kako se obrača véliki gumb za nastavljanje postaj — toliko, da sem šel istega dne na splet gledat, kaj za en hudič je ta tivoli. Zvedel sem, da je zadaj cela zgodba, da ima prste zraven legendarni Henry Kloss, in da boljšega sprejemnika za ta denar ni.

Potem sem nekje v Trstu videl nekaj podobnega in cenejšega in kupil, ampak mi je bilo kmalu žal. Dolmen Radio je na prvi pogled iz istega štosa, a ga kmalu izdata nepotrebni gumb za barvo tona (jaz ga nikoli ne premikam, ker nič ne pomaga) in digitalni prikaz frekvence. Sprejem je beden, baterija izdihne po pol ure, zvoka pa sploh nima, ker kar iz njega pride, ni noben zvok ampak škrip. Najbolj je uporaben ugasnjen, ker se še kar atraktivno zlije s pohištvom, če ga znaš plasirati na primerno polico.

dolmen.jpg

Tako sem si še vedno ogledoval tivolija na tisti polici, ko sem se kaj mudil pri Eplu in ga zadnjič spet prijel v roke in pobaral šefe, če misli lastnik kdaj priti ponj. Da ga je škoda, da se takole prah nabira na njem in da ga bo napadla plesen. Oči sem imel najbrž kot otrok v lunaparku, smejali so se mi in rekli, naj ga kar vzamem. Kaj sem hotel drugega, kot da ga hitro pograbim, hvala tisočkrat sem še zinil in sem bil že zunaj, blažen od človeške dobrote. Če bi se kaj dosti obiral, bi od hvaležnosti še kakega maca kupil, sem mehkega srca in se raztopim, ko mi kdo kaj šenka. Hvala še enkrat!3

Na hrbtu mu manjka pokrovček za akumulator, zaenkrat sem ga preprosto zadaj prelepil s črnim trakom, enkrat te dni se spravim in iz plastike naredim nov pokrov.

ipal.jpg

Na vikendu ga prenašam iz sobe na teraso in nazaj, ali pa ko se lotim žgati na žaru. Na tla je že padel, katastrofe ni bilo. Čeprav se ga lepše sliši s police ali omare, tudi takole na prostem dobro služi.

Spominjam se fotra, ki je v sedemdesetih enako nosil sem in tja svoj srednjevalovni tranzistor in ob nedeljah poslušal fuzbal tekme, ko se je fuzbal tekme še splačalo poslušati. Tisti radio se mi je globoko vtisnil v spomin, ker me je spremljal skozi vso osnovno šolo. Stenske ure nismo imeli, (ne zaradi revščine, le prave potrebe ni bilo, nihče je pač ni pogrešal) in ko sem začel hoditi v šolo, je bil vsako jutro prižgan in naštiman na Val 202 — vsakih nekaj minut so imeli navado povedati uro, če to še počno, pri najboljši volji ne vem, ker že leta nisem bil pri zavesti med sedmo in osmo zjutraj.

Imel je leseno ohišje, ki se je odprlo z enim velikim vijakom na kovanec, noter dve ploščati bateriji, ki sta držali mesece in zlat napis firme: Ingelen. Ko sem ga našel na mreži, se mi je milo storilo od spominov, tule je fotka, izposojena od enega Španca, ki bi se ga rad znebil. Zelo me je mikalo in sem skoraj izvlekel kartico.

7680756063.jpg

Za konec pa še vprašanje, ali kaj poslušate radio? In še eno, ali gredo tudi vam na jetra te nove klonirane komercialne postaje z muziko iz osemdesetih in neduhovitimi špikerji?

-Jonas

  1. V izogib ponovnemu razpravljanju o moji podkupljivosti ponavljam: kadar mi kdo kakšno stvar šenka z željo, da zadevo predstavim na blogu, vsak tak zapis označim s kategorijo Sponzorji in v besedilu jasno povem, da je reč šenkana. Kadar pa izrecno zapišem, da sem kaj kupil, takrat o tem pišem iz čistega veselja in radosti nad novim gedžetom.
  2. Zippo, Maglite, Opinel, Parker, Apple, …
  3. Mimogrede, pri Eplu radijev ne prodajajo, podarili mi ga niso za reklamo, ampak ker jim je delal na policah dren. In ja, če se slučajno pojavi originalni lastnik, ga seveda dam nazaj, a držim pesti. Če ga ni pogrešal teh nekaj let, je gotovo že kupil drugega ali pa umrl, kaj pravite?
  • Share/Bookmark

Flip Mino

Všeč mi je, ker je simpl. Pritisneš na velik rdeč gumb in snema in to ne slabo. Vtakneš ga v USB in naložiš, nobenega kabla, nobenih kartic. Rad imam simpl stvari.

mino-1.jpg

Flipov koncept videokamere se je čez lužo lepo prijel, kaj se ne bi, saj je po svoje revolucionaren. Medtem ko ta veliki plejerji Nikon in Canon in druščina z vsakim novim fotoaparatom bolj in bolj komplicirajo z megapiksli, knofi in menuji, zaradi konkurence pač,1 je ta ideja preproščine najbrž morala uspeti. Je priročen, robusten in trotlziher, več na njihovi strani, predstavitveni video pove pravzaprav vse.

Flip je namenjen videu in videu ounli, fotk ne slika. Snema z ločljivostjo 640 x 480 pik in s sodobnim in učinkovitim mpeg4 kodekom. Kot da bi bil mišljen za YouTube. Hm. Me zanima.

… sem si rekel, in ker ga v Evropi še vedno ni nikjer, sem nažical kolega blogerja, (hvala Jaka!,) da mi ga je poslal iz Amerike. Carine začuda ni bilo treba plačati, in ker je njihova ekonomija v zadnjih izdihljajih, jim valuta tako slabo stoji, da je bil ves strošek s poštnino vred le 112 evrov za najnovejši in najmanjši model, Mino. Razpakiral sem ga na zapuščenih tračnicah izpred viške carinske pošte med čakanjem na carinski postopek za en drug gedžet, ki ga predstavim prihodnjič. Vem, že zadnjič sem obljubil poročilo o svojem novem radiju, pa mi ni zneslo zaradi plaže in lenobe. Saj bom, kmalu. Ne zamerit.

mino-2.jpg

mino-3.jpg

Preizkusil sem ga kar tam pred pošto, ga obrnil okoli sebe in posnel nekaj tiste industrijske revščine z Viča. Doma sem ga vtaknil USB in kar poslal na YouTube. Tako priklopljen se flip obnaša kot podatkovni ključek z 8 Gb prostora in na njem je priložen ves potreben softver za inštalacijo kodeka, montažo in prenos posnetkov v oblake. Za silo je tako človek preskrbljen z vsem potrebnim, kamorkoli pride, (deluje na macu in PC-ju,) jaz pa bom raje posnetke nosil v program iMovie in jih tam obdeloval, razlika v kvaliteti po prenosu na YouTube je namreč kar očitna. Zvok je, recimo, v temle prvem poskusu katastrofalen:

YouTube slika preogleda

Zelo razočaran sem poskusil še enkrat, tokrat sem posnetek naložil v iMovie in ga od tam spet poslal na YouTube. Tole je že boljše, kvaliteten déjà vu:

YouTube slika preogleda

Zadovoljen še vedno nisem bil, ker nisem imel prave primerjave in sem šel snemat še en test na domačo teraso, tokrat tudi s starim dobrim in vsaj trikrat dražjim Ixusom. Postavil sem ju bok ob bok na pralni stroj iz ene druge zgodbe, posnetek obeh je pa kar zgovoren, poglejte, če vas zanima razlika, Canon za odtenek zmaga, nič čudnega.2

mino-vs-ixus.jpg

Z nakupom sem zelo zadovoljen, po enega priporočam vsakemu sloblogerju, ker je poceni in ga lahko uporablja vsak otrok. Preverjeno!:

YouTube slika preogleda

-Jonas

  1. Žiletka z dvanajstimi rezili ni daleč.
  2. Ixus seveda slika tudi odlične fotke in mu je video bolj postranska zadeva. Flip ne fotka, walda, da je cenejši.
  • Share/Bookmark