Arhiv za mesec September, 2008

Nekaj iPhone nasvetov

Že tretjič ta teden me je nekdo vprašal za isti nasvet v zvezi z Applovim telefonom, kako ga nastaviti, da bo ob sprejemu SMS sporočila izpisal ime in priimek pisca in ne le njegovo številko. Ker iPhone pri nas uradno še ni naprodaj,1 se s slovenskim formatom telefonskih številk zaenkrat še ne znajde najbolje.

Napako je mogoče odpraviti s posebnim programčkom, a je postopek namestitve hudo kompliciran in ga odsvetujem. Jaz sem težavo raje rešil takole (ime in priimek sem nekoliko spremenil, da bi zaščitil gospodičnino anonimnost):

pita-zhemlyeetsch.png

K vsakemu priimku v adresarju, s katerim si izmenjavam kratka sporočila, pripišem mobilno številko v obeh oblikah, (devetmestni IN mednarodni s prefiksom +386 in brez nule,) tako da telefon vedno prepozna, kdo je na drugi strani. Rešitev ni idealna, je pa po svoje elegantna, čez kak mesec ali dva bodo s popravki zagato tako ali tako poštimali pri Applu. Zakaj sem v to prepričan? Ker je v trgovini iTunes že vse pripravljeno za slovenski vstop v njihovo družino, zdaj, zdaj se bo telefonček pojavil tudi v ljubljanskih izložbah:2

slo-ready.png

Glasbe zaenkrat še ni mogoče kupovati, le softver za iPhone in iPod. Z glasbo je problem, ker založbe ne popuščajo in se morajo pri Applu še vedno za pravice digitalnega razpečevanja meniti z vsako državo posebej, s Slovenci se je pa očitno najtežje. Tudi to se bo sčasoma uredilo, menda nam je bila ob vstopu v ES zagotovljena Evropa brez kakršnih koli meja in razlik, tudi na internetu. O tem se nekaj že menijo.

Ob zadnjih popravkih operacijskega sistema (2.1) sem se razveselil hrvaške tipkovnice, z njo lahko končno dosežem vse naše šumnike in sičnike, tako da se mi na twitterju ni treba meniti z govorno napako, tako kot (bivšemu) ministru za razvoj.

cro-tipkovnica.png

Da sem prvega uničil, že veste, pozabil pa sem vmes poročati, da sem v Trstu kmalu nabavil novega (3G & GPS!) in ga oblekel v gumijasto srajčko. Ni prav lepa, se mi pa zdi, da bi mi takrat prihranila kup cekinov, če ne bi vihal nosu nad tovrstnimi dodatki. Izučilo me je, svetujem!

iphone-v-gumi.jpg

Kako deluje GPS, me redno sprašujejo lastniki prvih modelov (ki GPS-a nimajo). Odlično, odgovorim. Celo fotke vgrajenega aparata zdaj dobijo digitalno štempiljko lokacije, ki se je ta zavé hitreje kot moj stari specializirani garmin. Takole me z modro piko najde na googlovih zemljevidih:

gps-deluje.jpg

Še nasvet za ljubitelje igric: v trgovini iTunes je zastonjskih igric na tone, cekine se po mojem skromnem mnenju splača zapraviti le za dve. Prva se imenuje Spore Origins (7,39 €) in je zaradi originalne ideje in sofisticiranega programiranja pravi hit zadnjega meseca. Začneš kot enoceličar in se držiš preprostega pravila – pojej vse, kar je manjše od tebe in beži od vsega, kar je večje. Na prvi sličici se mi nek spermij skuša izmuzniti za hrbtom, (a mu ne bo uspelo,) na drugi je Zoja, zatopljena v špil:

spore-scrsht.png

spore.jpg

Druga se imenuje Line Rider iRide in bi jo moral imeti vsak slovenski lastnik iPhona. 2,39 evra riskiram že iz principa, ker je njen avtor, briljantni Boštjan Čadež, naše gore list. Črtnega jezdeca v brskalniku še nikoli niste pognali? Takoj na uradno stran!

iphone-line-rider.PNG

-Jonas

  1. Lahko ga kupite v Trstu, zahtevajte odklenjeno različico, ki bo delovala tudi na naših omrežjih.
  2. Lahko pa se tudi grdo motim in gre morda le za podporo novim iPodom? Ti so pri nas v prosti prodaji.
  • Share/Bookmark

Počitnic je konec II.

Naj nadaljujem, kjer sem se grobo prekinil, z izbranimi fotografijami letošnjega poletja.

Najprej dogodivščine. Neko soboto nas je zbudil gromozanski hrup s ceste pod bregom, s starimi avtomobili so imeli zaprto cesto in zaresno dirko. Šli smo pogledat od blizu in jih je bilo veselje gledati, kako grizejo v hrib – eni z lahkoto, drugi opletaje po ovinkih. Tale zeleni porsche je bil eden hitrejših, s prijetno globokim surround zvokom.

dirka.jpg

Med zloglasnim neurjem je bilo tudi na primorskem koncu kar hudo, zlepa ne bom pozabil tistega večera. Veter je bil tako močan in nenaden, da nisem niti utegnil, niti si upal na teraso pospravljat tistih nekaj stolov in ležalnikov, naslednjega dne so bili fuč, dvorišče pa v razsulu. Ponoči je žvižgalo, treskalo in grmelo, strehe pa nam vseeno ni odkrilo. Še največ škode je bilo v sadovnjaku, kak ducat polomljenih vej, nič hujšega.

Zjutraj, zjutraj se je pa naredil tak prekrasen dan, da bi si ga človek v žepe natlačil, oblake je razpihalo vse do Triglava in se ga je lepo videlo skozi rešpetlin. Z malo leico sem ga škljocnil kljub svojemu odporu do fotografiranja jebenih pejsažev.

triglav.jpg

V te namene sem v Trstu kupil nov daljnogled, še prej sem pobrskal po mreži, za kaj pri oznakah in specifikacijah gre, da me ne bi trgovci spet kaj nategovali. Po mučnem prestopanju v specializirani trgovini s preveliko izbiro sem se nazadnje odločil za Eschenbach Trophy AS/P 8 x 56 B. Recite mi, da sem dobro kupil.1

eschenbach.jpg

reschpetlin.jpg

Z drugimi izleti kot čez mejo se letos ne moremo pohvaliti, držali smo se bolj doma, iz čistega užitka ob sveži fasadi. Z Zojo in psom smo zmogli kvečjemu občasen sprehod do Portoroža ali Pirana in enkrat ponoči do Izole in njihovega zdravstvenega doma zaradi trna v otroškem podplatu. In enkrat do portoroške Forme Vive, ki pa ni zadovoljila, prevroče je bilo in predolgčas. Razen nas obiskovalca nobenega, umetniškega presežka tudi ne. Se ne čudim, eno gre z drugim skupaj. Nekaj je narobe, če ti od vseh eksponatov v spominu ostane le nek nedokončan v kamnito kocko vklesan obraz, ki se mu je Zoja hotela usesti na nos, pa je visel previsoko. In en srp s kladivom brez glave, vse drugo tam zgleda kot kup polobdelanega kaménja.

srp-forma-viva.jpg

Portoroške plaže se izogibamo, treba pa je priznati, da je lepo urejena. Pet točk dobijo za ležalnike, ki začuda niso najcenejši in najplastičnejši, kar se jih dobi v Ikei ali Bauhausu. Ditto za senčnike. Videti je, da je vse skupaj nekdo skrbno načrtoval in premislil, lepo jih je fotografirati takole zložene ob sončnem zahodu.

sentschniki.jpg

In zakaj nam ta plaža ne diši? En razlog je gužva in prevelik trebuh za razkazovanje, drugi pa strah pred zakonom in pravico. V Portorožu so zelo strogi s turisti in bi se kdo iz naše družbe lahko hitro znašel za zapahi ali vsaj okregan. Našemu ovčarju Ožbiju ne gre iz glave dejstvo, da imajo kolegi terierji na plažo vstop prepovedan, zato solidarno bojkotira, prekleta sodrga rasistična. In kaj imajo proti Petru Mankoču?

prepovedano.jpg

Ožbeja se seveda še spomnite? Skbelo me je, kako bo z našimi mački, upravičeno. Nala ga ne šmirgla in jo tudi on pusti na miru, Božo in Vinko se ga izogibata in hodita v hišo le, kadar je pes za ograjo, Polde pa se oglasi samo še vsak peti ali šesti dan. Otroci v ulici so nad psom navdušeni, naša je pa glavna, ker ga sme voditi na vrvici. Le soseda ga gleda postrani, kadar se uleže na sredo ulice (pes, ne soseda), dvigne nogo, si odvije šminko in jo začne oblizovati. Da sem šel njeni mladoletni hčerki razlagat, kako sem psa tehnike sam naučil, najbrž ni bila najboljša ideja.

Svoje hiše še nima, brskali smo nekaj po raznih katalogih in spraševali v nakupovalnih centrih, k sreči nimajo nikjer na zalogi. K sreči pravim, ker so cene grozne in sem se pravočasno spomnil na bratranca Jožeta, ki ima v Semiču žago. Pol Bele krajine vozi k njemu žagat dile in v svoji delavnici bo sestavil vrhunsko luksuzno kočo, sva se že vse zmenila. Nekaj ugibanja je bilo okoli dimenzij, ker pes še vedno raste.

Se spomnite, kako sem ga prvič peljal v Ljubljano služit, slaba dva meseca je tega? Res je bil še majhen.

ozhbej-v-shkatli.jpg

Takole se je potegnil po osmih tednih pasjih briketov, pasjih konzerv, pasjih makaronov, pasjih piškotov, pasjih bombonov, pasjih vitaminov, navadnega kruha in jajčnih lupin:2

pes-v-lotusu.jpg

-Jonas

  1. In ne, dragi prijatelji iz komentarjev, nasveta za nakup več ne potrebujem, sem vam že povedal, da sem ravno kupil enega? Tudi ne rabim modrovanja o odličnem daljnogledu, ki ga imate doma in bi ga jaz lahko kupil namesto tega, če bi bil pameten. S temle sem zadovoljen in ga ne mislim zdaj stran metat.
  2. Najljubši zajtrk pri naši hiši so mehko kuhana jajca in Ožbi vedno čaka na svoj delež pod mizo. Če ostane kaj kruha, nabašem koščke v izpraznjene lupine in ga je veselje gledati, kako mu hrusta pod zobmi.
  • Share/Bookmark

Nesreča na Tržaški

Pred pol ure sem se iz mesta vračal na Vrhovce, pri Iliriji je na našem pasu promet obstal in sem takoj vedel, da je nekaj narobe, najbrž nesreča. Ker smo se premikali po polžje, sem imel dovolj časa, da sem si pripravil telefonček s prstom na sprožilcu, da ne bi slučajno zadrževal prometa s svojo zvedavostjo ob tuji nesreči. Pričakoval sem nekaj razbite pločevine in prepir, a je bilo bolj resno in me je stisnilo v želodcu.

motorist.jpg

Zgodilo se je na glavni cesti ob viški gimnaziji, zakaj in kako bomo gotovo brali jutri v časopisih.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Počitnic je konec I.

S češnje na Vrhovcih že odpada listje, vročine ni več, na Vesti smo spet pognali s polno paro, na morje bom najbrž skakal le še ob koncu tedna. Letošnje počitnice so bile ene boljših, ker smo jih prvič preživeli v novi hiši.

Konec maja je zrasla na novo zasajena trava, v bazen smo natočili vodo in pognali mašinerijo (je sila zapleteno, en kup cevi, črpalk in kemije), na balkon pa sem obesil viseči fotelj. Vrv je dovolj dolga, da omogoča zložno zibanje in popoln užitek ob sončnem zahodu, ko se z žara ravno neha kaditi, želodec je poln, teran pa z zamudo useka po temenu. Enkrat me je zmanjkalo v tem visečem gnezdu in sem se sredi noči zbudil ves slinast in prepognjen. Prestavil sem glavo na drugo ramo, zaprl oči in se slinil naprej. Priporočam.

fotelj.jpg

Prvi dan smo seveda temeljito očistili hišo in pospravili. Na terasi sem celo zložil ležalnike v vrsto, ker smo tisti večer potem imeli manjši žur z ekipo in sem hotel narediti vtis. Tistih šest pručk je bilo premalo in sem jih dokupil še šest, žur smo ponovili zadnji vikend v avgustu in jih je bilo v kombinaciji z ležalniki in stoli iz dnevne sobe ravno prav. In ja, razgled imamo lep, rad se pohvalim z njim.

poravnani-stoli.jpg

Okrog hiše je polno živali, v bližnjem gozdu so celo srne, že dvakrat sem eno opazoval sredi belega dne, ko je prečkala čez naš travnik v sosednji sadovnjak in tam mulila listje. Najbolj množične so kobilice, velike za palec in debele za sredinec, Ožbi jih lovi in hrusta kot mini sendviče na državnem sprejemu v CD. Stenice in martinčke prav tako, le da slednjega še ni nobenega ujel, a teoretiziram, da bi v primeru uspešnega ulova martinček enako romal v želodec. Pes ni izbirčen in jé tudi paradižnike, olive in fige, da o suhem kruhu in sladoledu niti ne govorim, zelo je priden za jest. Enkrat sem se ponoči zbudil, ker me je začel žvečiti pri nogah, a sem ga potem sklenil odvaditi človeškega mesa, ker pričakujemo dojenčka. (beležka: Posneti Ožbija med lovom na kobilice in žrtjem fige, ker ne bo nihče verjel. Ditto za srne.)

Metuljev je tudi veliko, in to lepih. Tale je sedel na Zoji na prst in ni več hotel dol, dokler ji ga nisem odpihnil z roke. Ob ostrem prostestu sem se izgovarjal na varnost, češ, nikoli ne veš kdaj ti lahko zverina skoči v obraz in izkoplje oči, izolska bolnišnica je polna neprevidnežev in že zmanjkuje postelj. V resnici me je skrbelo za ubogega otroka, še med večerjo bi molil šapo v zrak in pazil, da metulja kdo ne pomendra. Zvečer bi bil vik in krik ob oblačenju pižame.

metulj-na-prstu.jpg

Tegale hrošča sem našel na okenski polici, skozi šipo me je opazoval med pisanjem. Njegovi ogromni anteni sta mi bili takoj sumljivi, bogve za koga špijonira in na kateri frekvenci oddaja.

hroschtsch-antenar.jpg

K hiši spada sadovnjak, že od prej je bil v ubogem stanju, sam pa se še nisem naučil skrbeti zanj in je bére malo. Češnje dozorijo sumljivo zgodaj in hitro odpadejo, na jablanah ni nič. Najbolj trdožive so fige, te so vse polne in jih je treba sproti obirati. Na isti veji najdeš kakšno mastno, rumeno in od zrelobe počeno, zraven pa še majhno, zeleno in nedozorelo. Že dober mesec jih pobiramo in delimo sosedom v Ljubljani, pa se še niso izčrpale.

Solatnega vrta nimam, me zelo mika zapičiti par palic za paradižnik. Zaenkrat jemo rukolo, ki jo je najti med plevelom na vsakem drugem koraku. Okusnejša se mi zdi kot v gostilnah, ker je naša, ne zmorem pa pogruntat, ali je boljša mlada ali stara. Najbrž je vseeno.

rukola.jpg

Noge so moje, natikači tudi. Da so crocsi tako kul, nisem vedel, dokler jih ni omenil Crni. Potem sem jih opazil v koprskem nakupovalnem središču in takoj kupil rumene zase in vijoličaste za Zojo. Prepričali so me, ko sem jih vzel v roko, tako presenetljivo lahki so in veselo živih barv. Trpežni so tudi, Ožbi je enemu pregriznil pašček šele po štirih dneh žvečenja. Zalepil sem ga s sekundnim lepilom in se spoj prav nič ne vidi med sledmi pasjih zob. Zelo zadovoljen, kljub oderuški ceni.

zhuti-cokli.jpg

Ponaredki so cenejši, a se preveč družim s Crnim, da bi si jih upal nositi. Takole rastejo v grozdih na portoroških ulicah, edina razlika je je menda v gnojivu in času obiranja (originalne nabirajo siciljanske device zgodaj poleti, ponaredke pa zaradi umetne luči kar šestkrat letno):

fake-crocs.jpg

(nadaljevanje prihodnjič)

-Jonas

  • Share/Bookmark

Naslednja stran »