Crnkovičev Jonas je zdrav in zadovoljen, za to smo poskrbeli včeraj pri Žmaucu in ga na razdaljo za zdravje zalili s pivom in vinom. Čestitke še enkrat! In ker tudi pri nas doma čakamo na novo štruco, sem te dni veliko razmišljal o fenomenu rojstva in imenih. Moja zgodba je takale.
Živeli smo na Veselovi 12 v Ljubljani, leta 62, trije, jaz še v trebuhu. Ne prav mlada družina iz Bele krajine, (mama se je dolgo otepala nosečnosti,) zaljubila sta se bila med brezami in skupaj odšla v Ljubljano po lepše življenje. Ker ni bil za knjige, se je očetu mudilo delat v mogočno Iskro, (kjer je ostal do penzije,) mama pa je na univerzi doštudirala za profesorico slovenskega jezika. Eno leto je zapravila na etnologiji, a se je kmalu prepisala zaradi večjih šans za službo, čeprav so jo narodni običaji in estetika nadvse zanimali. Da je tako zavrgla svoje sanje, sem ji kot najstniški upornik kasneje zelo zameril. Ko sem sam obesil matematiko na klin in bil raje igralec na AGRFT, jo je skoraj fršlok in še danes moleduje, naj si najdem varno službo v kakšni knjižnici.
A vrnimo se k zgodbi o mojem vstopu na sceno. Čeprav sem bil zraven, se rojstva ne spomnim, kot tudi prvih nekaj let otroštva ne, a prijatelji mi zatrjujejo, da je to običajno in naj si ne belim glave. Tako imam trdnih podatkov malo, zgodbo sem iz prve roke slišal od mame le enkrat ali dvakrat, fotr se pa dogodka nenavadno slabo spomni. Jutri ga spet vprašam po detajlih in morda kaj dopišem.
Bila je huda zima, ona visoko noseča, on visoko nervozen. V šestdesetih še ni bilo avta pri vsaki hiši in sta se z vlakom kdovezakaj odpeljala na obisk k njenim staršem na Brezje, urico hoda čez brezov gozd (Brezje, štekaš?) in v hrib od železniške postaje v Rožnem dolu. Kmetijo je še isti večer zamedel tak sneg in mraz, da jih je odrezalo od sveta in Ljubljane in so lahko naslednjih nekaj dni samo še čepeli okrog peči v kuhinji in šli eden drugemu na živce. Ženske so štrikale s pletilkami in jeziki, moški so pa pili in kimali.
Potem je zvečer mamo popadlo in se je začel film. Stric je tekel k sosednji kmetiji po sani, vpregli so konja, zavili mamo v odeje in ji dali križec v roke. Stric je vihtel bič in konja gonil do Novega mesta, mama je kljub božji bližini, snegu in doktorživago romantiki klela in se drla na saneh, fotr se je pa kujal zadaj — niso mu pustili peljati, ker bi mimogrede napihal. Zeblo ga ni, je bil toliko priseben, da je ob odhodu v dolino snel flašo s kuhinjske mize za na pot. Sem že povedal, da se vsega skupaj zelo slabo spominja?
Do novomeške porodnišnice na Defrancheschijevi so prisankali sredi noči, stric in fotr sta oddala paket v spretnejše roke in šla naprej pit, ob petih zjutraj pa je gospa gospodična Kobetova (ime babice sem našel na rojstnem listu) slavnostno prerezala trak in oznanila, da je fantek. Aplavza ni bilo in govora tudi ne. Mamo so dali spat, mene pa zavili v zavitek in me pustili na hrbtu razmišljati o smislu vsega in kaj zdaj pričakujejo od mene v lajfu. Ponavljam, ne spomnim se in govorim na pamet, a kolikor se poznam, mi kaj drugega najbrž ni hodilo na misel. Ah, še to, menda sem bil takoj glasen, lačen in usekan na joške. Spet, kolikor se poznam, kar verjamem.
Nekaj dni kasneje je sestra prinesla formular in je mama vpisala, da mi bo ime Jona, Žnidaršič Jona. Po svetopisemskem preroku, ki ga je riba požrla, ker ni hotel v Ninive povedat, da jim misli Bog jebat mater ninivčansko, če se ne nehajo prenažirat, živet na puf in porivat v rit. Uf, to je zgodba, vredna posebnega zapisa. Drugič.
Skratka, Jona brez S, jebeš to. Blamaži sem ušel po neverjetni sreči, sestra je formular prepisala v drugega in dodala črko S po pomoti. Z mamo sta napako opazili, se nasmejali in ugotovili, da se boljše sliši in isto pomeni. Tako sem še zdaj Jonas. Hvala, mami!
Frišnemu malemu soimenjaku pa vso srečo, fant, se vidimo!
-Jonas
Mnenja (63)
