Zapisani
Še sem živ. Pišem scenarij.
Še nikoli nisem napisal scenarija. Če rečem nikoli, mislim nikoli. Besed kot so “nikoli” ali “vedno” ne mečem kar tako naokrog. Torej, nikoli! Ne za Videošpon, ne za Brez zavor, še manj za Milijonarja, (kjer je bilo po prvi oddaji itak vse jasno, kako bo šlo vsak teden,) ne za finte na Vesti. Nikoli.
Ja, pisal sem osnutke za oddaje, redoslede za Brez zavor, tu in tam kak dialog za skeč. Večinoma delam iz glave, saj se vidi. To ne pomeni, da improviziram, štose in besede si zamislim zelo natančno, a oblikovanje idej samo v glavi nujno omejuje. Ne da se vsega držat not, zato nehote kaj oklestiš. Pravzaprav veliko oklestiš. In ustvarjalni vzorec je nujno drugačen, omejen, Monty Pythonovskega dialoga se takole ne da izmisliti, recimo, kar iz glave. Ne rečem, uspešno sem se vsa ta leta takole šlepal, zadnje čase me pa na stara leta vleče v naslednji korak. Treba se bo naučit pisat scenarije. Po pravilih, ne samo kaj kdo kje reče. Po pravilih in po muštru, tako da lahko daš iz rok. Še nikoli nisem pisal za druge. Pa me mika.
So neka pravila, veste, formalna pravila, ne vsebinska. Od velikosti črk do poravnave besedila in táko. Da se lažje oceni dolžina, da je prostor za opombe, da se v grobem takoj vidi, za kaj gre in kdo kaj govori in sto drugih razlogov iz tradicije gibljivih slik. V 21. stoletju za vse to seveda po svetu skrbi softver, po začetnem iskanju sem šel po nasvet k poznavalcu in sem zdaj preskrbljen.1
Sem že povedal, da v glavi že dobrih sedem let ujčkam idejo o nadaljevanki? Se dobro sliši, ne? Sedem let! To bo pa nekaj boljšega, če se je sedem let medilo, kaj?! Niti ne. V vsem tem času se ideja ni kaj bistveno spremenila, nobenih novih likov si nisem vmes domislil, nobenega novega zapleta. O, saj je bilo vmes veliko norih domislic, a kaj, ko so sproti izpuhtele med sanjarjenjem o nadaljevanki, ki jo bo nekoč gledala vsa Slovenija. Sedem let? Šla so v nič. Ze Frank ima prav. Fuk.
Ja, slovenska scenaristika je v pizdi. Ne, ne mislim, da znam bolje. Ja, mislim, da znam drugače. O svojih scenarističnih ambicijah pa vam pripovedujem zato, da mi bo nerodno odnehati, če obupam. Se razumemo? Nobenih utvar si ne delam, šanse so tam okrog dvajset proti ena, da bomo Zapisane (delovni naslov) kdaj gledali. So pa sto proti ena, da se splača poizkusiti in bo profit.
Končujem grobi osnutek zgodbe in prve prizore. Prihodnjič objavim prvih nekaj strani, pa četudi bo zanič. Je pa že zdaj zabavno. (Pisanje, ne vsebina, ne obljubim nič.)
-Jonas
- Program Mariner Montage ponuja tridesetdneven preizkus, ravno dovolj, da odkrijem, če mi ustreza. Ravno dovolj, da se novega konjička pravočasno naveličam in ne trošim penezov po nepotrebnem. ↩