Arhiv za mesec December, 2008

Zapisani

Še sem živ. Pišem scenarij.

Še nikoli nisem napisal scenarija. Če rečem nikoli, mislim nikoli. Besed kot so “nikoli” ali “vedno” ne mečem kar tako naokrog. Torej, nikoli! Ne za Videošpon, ne za Brez zavor, še manj za Milijonarja, (kjer je bilo po prvi oddaji itak vse jasno, kako bo šlo vsak teden,) ne za finte na Vesti. Nikoli.

Ja, pisal sem osnutke za oddaje, redoslede za Brez zavor, tu in tam kak dialog za skeč. Večinoma delam iz glave, saj se vidi. To ne pomeni, da improviziram, štose in besede si zamislim zelo natančno, a oblikovanje idej samo v glavi nujno omejuje. Ne da se vsega držat not, zato nehote kaj oklestiš. Pravzaprav veliko oklestiš. In ustvarjalni vzorec je nujno drugačen, omejen, Monty Pythonovskega dialoga se takole ne da izmisliti, recimo, kar iz glave. Ne rečem, uspešno sem se vsa ta leta takole šlepal, zadnje čase me pa na stara leta vleče v naslednji korak. Treba se bo naučit pisat scenarije. Po pravilih, ne samo kaj kdo kje reče. Po pravilih in po muštru, tako da lahko daš iz rok. Še nikoli nisem pisal za druge. Pa me mika.

So neka pravila, veste, formalna pravila, ne vsebinska. Od velikosti črk do poravnave besedila in táko. Da se lažje oceni dolžina, da je prostor za opombe, da se v grobem takoj vidi, za kaj gre in kdo kaj govori in sto drugih razlogov iz tradicije gibljivih slik. V 21. stoletju za vse to seveda po svetu skrbi softver, po začetnem iskanju sem šel po nasvet k poznavalcu in sem zdaj preskrbljen.1

Sem že povedal, da v glavi že dobrih sedem let ujčkam idejo o nadaljevanki? Se dobro sliši, ne? Sedem let! To bo pa nekaj boljšega, če se je sedem let medilo, kaj?! Niti ne. V vsem tem času se ideja ni kaj bistveno spremenila, nobenih novih likov si nisem vmes domislil, nobenega novega zapleta. O, saj je bilo vmes veliko norih domislic, a kaj, ko so sproti izpuhtele med sanjarjenjem o nadaljevanki, ki jo bo nekoč gledala vsa Slovenija. Sedem let? Šla so v nič. Ze Frank ima prav. Fuk.

Ja, slovenska scenaristika je v pizdi. Ne, ne mislim, da znam bolje. Ja, mislim, da znam drugače. O svojih scenarističnih ambicijah pa vam pripovedujem zato, da mi bo nerodno odnehati, če obupam. Se razumemo? Nobenih utvar si ne delam, šanse so tam okrog dvajset proti ena, da bomo Zapisane (delovni naslov) kdaj gledali. So pa sto proti ena, da se splača poizkusiti in bo profit.

Končujem grobi osnutek zgodbe in prve prizore. Prihodnjič objavim prvih nekaj strani, pa četudi bo zanič. Je pa že zdaj zabavno. (Pisanje, ne vsebina, ne obljubim nič.)

-Jonas

  1. Program Mariner Montage ponuja tridesetdneven preizkus, ravno dovolj, da odkrijem, če mi ustreza. Ravno dovolj, da se novega konjička pravočasno naveličam in ne trošim penezov po nepotrebnem.
  • Share/Bookmark

Šah

Vrsta pred blagajno je bila dolga in mi je Zoja iz žepa cufnila telefon ter skušala pregnati dolgčas s programčkom za šah. Bleščeča črna igračka je takoj pritegnila pozornost starejše gospe s košaro daril in mačje hrane za nama in ji je ta začela kukati čez rame pod prste. To opazivši, postanem malo žleht.

“Siciljanko ti igra, pazi na konja,” rečem Zoji, kot da spremljam njeno igro, kot da ne opazim gospe in kot da vem, o čem govorim. Mala seveda presliši in premika figure naprej. Gospa se primakne bliže in skuša ujeti boljši pogled na igračko.

“Ne vem, če se ti menjava tukaj splača. Fischer bi vlekel B4-B6,” zablefiram čez minuto. Vidim, da stara strmi v miniaturno šahovnico, figur pa najbrž ne razloči, so predrobne. Usta ima odprta.

Zoja me čudno pogleda, reče pa nič, le obrne oči nazaj v svoje figure. Zanimivi so ji konji, lovci, kralji, kraljice in njihove zgodbe, ki se tam med njimi dogajajo. Zmagovati ne zna, zna pa jahati skakača, streljati s trdnjave in sekati glave kmetom. Šah ji pomeni nekaj drugega kot tebi in meni. Figurice pač.

“Vidiš, zdaj imaš pa težave pri rošadi, tako kot zadnjič na turnirju. To bo že tvoj tretji remi ta mesec,” jo blago okregam kot László Polgár in čakam na gospejino reakcijo.

Ni se mogla več brzdati in je mežikaje vprašala:

“Šah? Koliko je pa stara?” Odgovoriti mi ni bilo treba, ker je Zoja že držala pet prstov ženski pred nos, ne da bi dvignila oči od igre. Je ravno žrtvovala kmeta, ker se ji ni zdel priden.

“Pet? In tekmuje?” me osuplo gleda gospa.

“Zadnje leto nič več. Profesor Lorenz jo je postavil pred odločitev — ali violina, ali šah! Štirih semestrov vadbe pa ni hotela zavreči,” zavzdihnem. “Jebena violina in jebeni Mozart, polna ušesa ga imam. Gospa, držite svoje otroke na šahu, če vam le znese!”

Obstala je tam z odprtimi usti kot žaba smetnjak, ko sem pri blagajni plačal in potegnil malo za sabo. Ozreti se nisem hotel, ker bi pokvaril efekt. Hehehe.

V resnici seveda mala nima pojma o šahu (in violine ne pustim v hišo). Kadar igrava, jo razbijem kot Vukovar, nobenega občutka nima za strategijo, preveč zaprto igra in kadar se ji ponudi priložnost, jo nerada izkoristi. Takole sva recimo z enim drugim (zastonjskim) programčkom igrala oni dan pred spanjem, jaz na telefonu, ona na iPodu:1

http://www.vimeo.com/2525967

Mogoče se pa drži nazaj, ker me ima rada? Mogoče. Kadar igra s kom drugim, ima drugačen izraz na obrazu.

Jonas in Rozina špilata šah

Matic in Rozina špilata šah

-Jonas

  1. Posnet je le del partije, ker mi je na sredi padla kamera iz rok.
  • Share/Bookmark

Cel cirkus v Trenjih

Kot vsak normalen Slovenec imam tudi jaz rad, če se kje kaj kregajo, tudi pritegnem zraven, če družba dovoli. Ampak danes so pa se skoraj vsi po vrsti v Trenjih sneli z uzde. Slaku je uspelo najedati tudi očitno mirnim in razsodnim glavam v omizju, da so se komaj obvladovali in, pazi, celo opravičevali, ko jih je kregal kot male otroke, kadarkoli se mu je v njegovi tipični paranoji zdelo, da njihovi mirni očitki nanj letijo.

Tako naporno je bilo vse skupaj gledati, da sem moral stisiti na pavzo (tv gledam na računalniku), da zajamem malo sape. Saj ne rečem, je bil hec, ko je Jelinčič povedal naravnost, “Pa saj ste me zato poklicali, da bo konflikt!” in je Slak padel ven, da se je pet minut pobiral. Da oni pa že ne vabijo v Trenja ljudi zaradi konfliktov, o ne, ne, ne, ampak zato, da povedo kar mislijo! To je resna oddaja!

No, ob tem me je pa prelomilo. A bejž no? A da vas konflikti med povabljenimi ne zanimajo? Preden rečeš, da ne, počakaj, da odložim kavo, da si ne bom spet preoblačil srajce. Se mi je enkrat že zaletelo, takrat ko je Jelinčič šel v visoke obrate in zinil “Vi ste bedak!” Ej, rad gledam Trenja, a takole med kolegi si nima smisla metati peska v oči, tole postaja Jerry Springer šov, — ja, postaja, postaja, posluš me do konca! — in to točno zato, ker goste v studiu dobesedno šuntate enega na drugega! Užaljenost je bila deplasirana, Zmago je imel (tokrat) prav, poklicali ste ga, zato da bo cirkus! Zakaj sprenevedanje, Urke?

Grem naprej gledat, zlagoma, je naporno. Pa sem šele na četrtini!

-Jonas

P.S. No, pa da ne bom ostal brez mnenja o osrednji temi: Islama se ni bati, sčasoma ga bodo pokončale naše mične čefurke (in to besedo uporabljam nalašč in s simpatijo) s svojimi visokimi petami. In njihove hčerke in njihove vnukinje. Le čas jim dajte, medtem pa naj imajo svojo džamijo, jo dobimo poceni nazaj čez sto let, ko bo prazna. Do takrat pa z lahkoto spijem kakšnen šnopček z vsakim muslimanom, dokler jih še kje kaj je. Sam ne se bat!

  • Share/Bookmark

Davek na Klik

Po novem je treba za spletno storitev Klik plačevati mesečno naročnino. Barabice, imate raje vrste v poslovalnicah? Več papirja? Kaznovali me boste, ker sem pripravljen, da sebi in vam prihranim stroške in čas in uredim vse od doma? Potem ko mi že zaračunate tretjino evra za vsako transakcijo? Tudi prav. Takoj sem se naročil na papirnate izpiske, da jih bom metal v smeti. Upam, da vam naredijo kaj stroškov.

Picture 2.png

P.S. (20.51) Ups! V komentarjih vidim opozorilo, da papirne izpiske menda tudi posebej zaračunavajo. Aaargh! Jutri preverim, da ne bom besnel še zaradi lastne neumnosti.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Naslednja stran »