Arhiv za mesec Januar, 2009

Brat Janez

Nekaj pripomb sem slišal na brata Janeza in moje nadaljevanke, da je menda to isti lik, kot tisti albin iz Da Vincijeve šifre.

BWUAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHA!!! Za brata Janeza je tisti ubogi zmedenec navadna pičkica! Naj vam povem o bratu Janezu.

Spoznal sem ga, ko me je, osemnajstletnika, semiški župnik poslal s pismom v Ljubljano zaradi tistega ukradenega kipca Svetega Antona (je bilo v časopisih in celo na Dnevniku), ki ga je s cerkvene stene snel in odnesel pijani Brajdičev Stane s Pribišja. Stare babe so govorile, da mu je bil župnik dolžan še od lanskoletnega posla okrog obnove cerkvene strehe in da je bil hud prepir in špót. V gostilni se je nekaj ugibalo o Brajdičevi noseči hčerki, mulci smo pa imeli najbolj točne informacije (se je kasneje izkazalo) — Dobličaninov Frenk, ki je pel v zboru, je vedel povedati, kako so župnik, Brajdič in kovač Golobič ob torkih in četrtkih zvečer ostajali zadaj v kuhinji in do jutra igrali karte. Glavni problem pa je bil seveda v tem, da si je nesrečni Brajdič za talca izbral napačen kipec. Znameniti smuški Anton je namreč star več kot štiristo let, je del slovenske protokolarne kulturne dediščine in je zaščiten s stotimi državnimi in kulturnimi akti, na črnem trgu pa vreden ogabnih denarcev.

Ko sem prispel v Ljubljano, mi je odleglo, ker Frančiškani niso kaj dosti spraševali in ni bilo treba nič razlagati. Čakati tudi ni bilo treba, izročil sem pismo in čez četrt ure, ne več, se mi je pridružil Janez v meniški kuti in sva šla nazaj na Kolodvor in na vlak. Ogovarjal ga nisem, on se je pa tudi držal svoje zaobljube, ki se ji je predal pred več kot dvanajstimi leti in je baje ni prekršil do groba, kot so kasneje pravili. Nikoli ni zinil ne besede ne stoka, tudi takrat ne, ko je v Postojni čuval papeža in je po šestih mesecih moral posredovati sam pokojni nadškof Šuštar, da so ga naši sploh dobili nazaj iz Rima.

Izstopila sva v Rožnem Dolu, jaz za njim in nisva izgubljala časa. Razlagati mu ni bilo treba nič, zakorakal je naravnost v postajni bife, jaz za njim, noter pa pet ali šest po belokranjsko negostoljubnih domačinov. Strahu nisem čutil nobenega, se še danes čudim, stopil sem k punci za šankom in po župnikovih navodilih vprašal samo:

“Kateri je Brajdič?”

To je bila vsa moja naloga. Odgovora ni bilo, ker je reva za šankom že čepela, za njenim hrbtom pa je eksplodiralo ogledalo. Prvega udarca nisem videl. Ko sem se obrnil, je bil nož že zunaj, kar je Brajdičev bratranec Žunič kasneje še globoko obžaloval. Nagonsko sem se sklonil, a s kotičkom očesa še ujel Janezov obrat na peti. V roki je že držal nogo polomljenega stola, na katerega je zgrmel prvi napadalec, ko ga je Janez spodnesel s širokim sunkom podplata v koleno, da je kost kar hrsknila. Videl nisem, slišal pa. Kot ko ovčarju vržeš kost in prvič zagrize v bel hrustanec.

Janez je za zamah imel še preveč prostora in si ga je, se mi je zdelo, z užitkom privoščil. Prizora ne bom pozabil nikoli, ker sem bil blizu in ker se mi je čas kar zamaknil. Lesena stolova noga je, prisegam, žvižgala skozi zrak sekundo ali dve, (zamah je bil po teniško vehementen, zajet globoko izza hrbta,) preden se je plosko prislonila čez Žuničevo lobanjo in je topo počilo. Vrat mu je kar prepognilo in se je sesul po tleh, kot da bi mu Copperfield iz živega telesa z enim zamahom potegnil skelet, klecnil je in se raztegnil po tleh — podobno pade pujs ob šusu v glavo na kolinah. Glasu ni spustil, ali pa ga nisem slišal od cviljenja onega s premaknjenim kolenom.

Minuto kasneje so na tleh ležali štirje, vsi polomljeni, Žunič pa edini krvav in najbolj glasen — tulil je s podobno ihto kot moj volčjak, ko ga je čez zadnje noge na Brezju s traktorjem povozil stric. Ostali trije so le stiskali zobe, vsi pa dovolj pri sebi, da se ni nihče skušali več postaviti pokonci.

Stal je samo še Janez, v kotu za mizo pa Brajdič, bled, z obema rokama v zraku, bogve zakaj. Kar je imel povedati, Janeza ni zanimalo, ne vem, če je sploh kaj slišal. Osredotočil se je na svoje opravilo, zagrabil ga je za lase in ga zasukal … potem se je pa začela enosmerna komunikacija, počasi in metodično. Janez je molčal in mlatil, Brajdič pa tulil in prosil. Poslušal ni nihče.

Potem sva šla v Semič do župnika, ki je bil nad obiskom presenečen, Janez pa mu je na kratko (in po svoje) prenesel navodila škofijskega urada iz Ljubljane. Počakal sem zunaj, ni dolgo trajalo. Spet je bilo slišati vpitje.

V Ljubljano se je vrnil sam, jaz pa peš domov. Naslednjega jutra je bil kipec svetega Antona na steni, župnik je pa še ves mesec čudno in počasi hodil. Po tistem sem brata Janeza videl še enkrat, ni bilo kaj dosti drugače. Pismo, vlak, molk in krepelce, vse po starem. Le da je tokrat šlo za župana in neko dediščino in da je zaradi prepoznega posredovanja gasilcev in pogorele občinske knjižnice bil v časopisih cel škandall.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Kuža reševalec

Ravnokar sem bral o Crnijevi smučariji, od koder me je povezava nesla na wikipedijin zapis o katastrofalnem snežnem plazu v Avstriji slabo desetletje nazaj. O grozljivem snežni gmoti, ki se je dvignila sto metrov visoko in v manj kot minuti pogoltnila manjše smučarsko naselje. Enaintrideset mrtvih!

Bral sem z zanimanjem, užitkom in fascinacijo. Potem pa preberem tistih nekaj stavkov o reševanju po kataklizmi, o pogumnem psu z imenom Heiko, ki je pod snegom v štiriindvajsetih urah našel in smrti rešil več kot dvajset ponesrečenih!

In se mi ulijejo solze.

Fak, kaj zdaj to pomeni? Kako je to mogoče? Berem o trideseterici mrtvih, o razdejanih družinah in domovih, o katastrofi, kakšne Alpe še niso videle — pa se mi emotivno živčevje niti ne zgane. Nasprotno, še facinira me! Potem pa omenijo pogumnega psa reševalca in mi v nekaj sekundah stečejo solze po licih. WTF?

Analitično se potegnem nazaj in skušam naju oba, sebe in zgodbico o plazu, opazovati s tretjimi očmi, od zunaj. Kaj hudiča se je zgodilo? Kje je skrivnost tega dramatičnega momenta, ki se je pravkar zgodil? Kako deluje ta mehanizem? Kako ga uporabiti v, denimo, teve nadaljevanki? Od kod te jebene solze in zakaj?

Nekaj sem že pogruntal, čez rob me je pahnilo ime psa, Heiko. Omemba imena je povzročila hipno subjektivizacijo kužka in močan emotivni sunek meni direkt v glavo. Tega ne bom pozabil.

Trideset mrtvih? Eh, še zdaj razmišljam samo o psu, kako je, zavedajoč se odgovornosti in teže trenutka, (si predstavljam,) mrzlično vohal in brskal po snegu, kje je še kakšna živa zakopana človeška duša …

Zelo zanimivo …

-Jonas

  • Share/Bookmark

Vse vaše baza so pripadajo nam

Leta A.D. 2101 je bila vojna začetek.

Kapitan: Kaj dogaja ?

Mehanik: Nekdo je naštimal nam bombo.

Operator: Štekamo signal.

Kapitan: Kaj !

Operator: Osrednji ekran vklop.

Kapitan: To si ti !!

Mački: Kako ste vi gospodje !!

Mački: Vse vaše baza so pripadajo nam.

Mački: Vi ste na poti v pogubo.

Kapitan: Kar ti praviš !!

Mački: Vi nimate nobene možnosti za preživetje naredite si čas.

Mački: Ha ha ha ha ….

all_your_base.jpg

-Jonas

  • Share/Bookmark

Vrnitev Prepisanih

Pisal sem dva dni, bil kar priden, preden so posegli prazniki vmes, in sestavil prvih nekaj prizorov, nič kaj zapletenega. Zapletlo se mi je pri razvoju zgodbe zaradi neštetih novih vprašanj, ki so se sproti porodila. Recimo, kako ubiti nekoga dramatično, pa vseeno ne holivudsko (eksplozije in snajperji odpadejo), kako upravičiti ali razložiti to in ono. Kako daleč v bizarnost, kako daleč v komedijo, koliko se držati žanra. In kako vse skupaj zapakirati, da bo dramatično, pa še zmeraj verjetno.

Za žanr sem se hitro odločil: film noir. Da ne nakladam, najceneje in najbolj enostavno je, pa še kup problemov reši z igro (ker ne zahteva realizma). In najbrž bom kradel. Zanimajo me klišeji, tisti ta dobri. Pobral bom vse žive prizore iz svetovnega filma, ki jih ne morem pozabit, jih prepisal v slovenščino in jih posejal med ključne zaplete, da bo zabavno. Če jih prav obrnem, seveda. Ampak za prvič ne grem izumljat tople vode, če pa že sledim nekim potrjenim vzorcem, se nima smisla sprenevedati in nekaj približno oponašati. Kurc gleda to, jaz bom kar prepisal. Za vajo. Zato tudi nov delovni naslov — Prepisani!

Nadaljevanka se bo dotikala sodobnih tem. Internet, politika, korupcija, obračun med desnico in levico, jugonostalgija, znanost, geji in lezbijke, tajkuni, energetska kriza, mamila, bla bla bla. Dotikala, pravim, ni treba o teh vprašanjih razglabljati ali jih bognedaj razreševati. Za povrh pa še malo poguma za kreativno pretiravanje — kakšen umor tu in tam, kakšen malo verjeten pretep, kakšna po Da Vincijevo šifrirana skrivnost. Ne bo me sram niti najbolj banalnih holivudskih prizorov, a jih bom skušal upravičiti s potrebno (morda ironično) distanco.

No ja, bomo videli. Skomig. Tule je sinopsis, takole se bo začelo:

Tretjega maja 1980 v zgodnjih jutranjih urah dva vojaka stražita vrata sobe na izpraznjenem hodniku Kliničnega centra v Ljubljani. General JLA Blagojević se s pomočnikom majorjem Lobodo pripelje na nočni obisk k pacientu v zastraženi sobi, v katero vstopi le general. Po kratkem obisku pacienta prinese iz sobe skrivnostno ovojnico in jo izroči majorju Lobodi. “Čuvaj mi ovo životom svojim!,” mu zabiča. Loboda se zaradi pribižujočih se korakov četice vojaške policije v trenutku zave resnosti situacije in zbeži z ovojnico skozi zadnji izhod Kliničnega centra. Medtem generala Blagojevića aretirajo in odpeljejo, v tišini praznega hodnika nekaj minut kasneje eden od stražarjev komentira nenavadno nočno dogajanje z besedami “Ode zemlja u pizdu materinu.

Uvodna špica: “PREPISANI”

Ljubljana danes. Spoznamo Tineta Lobodo, inšpektorja slovenske policije s kupom osebnih problemov, star je okoli štirideset let. Izve, da mu je umrl oče, general Loboda (od maršalove smrti je minilo skoraj trideset let). Med očetovo zapuščino naleti na ovojnico, naslovljeno nanj, v njej knjiga Prešernovih poezij s Titovim podpisom. Po natančnejšem pregledu v službenem policijskem laboratoriju s pomočjo sodelavca odkrije v knjigi skoraj izbrisan zapis geografske lokacije nekje v Kočevskem Rogu. “Tam je sam gozd, stari. Gozd, drevesa, medvedje in drevesa. Pa še malo gozda.”

Spoznamo Mileno, atraktivno tridesetletnico, ki se je pravkar poročila s slovenskim znanstvenikom in poslovnežem doktorjem Vanjo. Ta ji je z njeno privolitvijo na inštitutu Jožef Stefan v klitoris vgradil novo tehnološko čudo, brezžični stimulator živčnih končičev. Ker ima podoben in kompatibilen čip v kurec vgrajen tudi sam, je postala Milena odvisna od seksa z njim. Pravkar sta je preselila v novo stanovanje, pri sebi pa začne opažati spremembe. Čeprav je svoja najboljša leta preživela v diskotekah, jo naenkrat nerazložljivo moti nered in obsesivno pospravlja svoje novo stanovanje. Moža zaradi obveznosti ni od nikoder na spregled, kar Mileno zaradi odvisnosti od njegovega (in samo njegovega) kurca spravlja ob pamet. “Občudujmo tehniko, ki nam koplje grob,” resignirano zavzdihne.

V kabinetu neimenovanega ministrstva slovenske zgodba o izginuli Titovi ovojnici dvigne obrv enemu od visokih uradnikov, Tinetov sodelavec iz laboratorija je namreč informacijo o knjigi s Titovim podpisom po dolžnosti posredoval naprej. Nihče ne ve, za kaj gre, a vseeno velja preveriti. Na lokacijo pošljejo terensko vozilo s petimi dobro opremljenimi slovenskimi specialci, kar pa se ne bo dobro končalo.

V mariborskem škofijskem uradu novica odjekne močneje, zaskrbljeni obrazi v duhovniških srajcah na nujnem sestanku očitno vedo več kot oblast. Srž skrivnosti vidijo v Titovi knjigi, ne v Kočevskem Rogu. Nekoga od prisotnih pošljejo s posebnim naročilom v samostan Pleterje, kjer v celici ždi cerkveni superagent, brat Janez. Janez je zaobljubljen močečnosti, a vešč slovenskih borilnih veščin, (sekirče, kladivce in krepelce) zato nima težav s komunikacijo. S klofuto ali dvema zna odpreti vsaka usta, s krepelcem odpreti vsako lobanjo. Brat Janez je vernik, ki mora pogostokrat k spovedi. Odpravi se v Ljubljano po knjigo.

Milena tačas skuša navezati stik z ljubljanskimi programerji iz Ljudmile. Njen čip (klitorisni vsadek) očitno deluje brezžično, ni hudič, da se signala ne bi dalo nekako prestreči. Svojo zadrego razloži mlademu hekerju Petru, ki ga problem zanima s čisto softverskega vidika. Z Mileno se lotita reverse engineringa naprave, Peter že takoj doseže nekaj napredka — s svojim prenosnikom se mu uspe začasno priklopiti, še prej pa si napravo od blizu na Milenino veselje temeljito ogleda, jo premeri in pretipa.

Medtem ko se Tine odpravlja v Kočevski Rog, ga ekipa specialcev seveda prehiti. Ti na skrivnostni lokaciji sredi Kočevskega Roga doživijo nepričakovano presenečenje, iz zasede jih kot Rambo sredi gozda pobije neznana sila. Zadnjo žrtev spremljamo med paničnim tekom skozi gozdno vejevje, pokosi jo dobro merjen met mesarice. Truplu se z ostarelim korakom približata dve posušeni silhueti, dva do zob oborožena starca iz nekega očitno drugega časa, oblečena v partizanske cape. Na glavi nosita titovki z rdečo zvezdo.

Napisi padejo, konec prvega nadaljevanja.

-Jonas

  • Share/Bookmark