Jonas – Zapisi

… kje je že to.

Poklical je Lado in sem bil za, le če bo miza prava in po pravilih (devet čevljev dolga). In če bo visela, grem takoj domov, sem zabičal, ker poznam take televizijske finte. Recimo danes popoldne so se šli na nacionalki bowling z informacijsko pooblaščenko, kar tam v studiu so postavili par kegljev, niti preproge se niso spomnili umakniti, na, bowlaj, pokaži, kaj znaš. In ker je reva še pet minut nazaj strokovnjaško razlagala o kroglah in kegljih in mazanju in zapestju in felšanju, je bil njen prvi met še toliko bolj smešen, ko je krogla kar v cickaku po treh poskokih od trdih tleh odplesala mimo kegljev. In to s polovične razdalje, ker je studio majhen. Bla. Ma. Ža.

Veste, televizijcev ne zanima dosti, ali bo gost izpadel frajer ali ne, nimajo se niti časa niti volje ukvarjati z malenkostmi. Producent naroči scencem,¹ naj zrihtajo biljard mizo, scenci rečejo okej, eden se gre zmenit v bližnjo gostilno, mizo naložijo v kombi in jo počijo v studio, evo, miza, hvala lepa, ni za kaj. Visi? Eh, pa kaj, če si dober, bo že šlo. Premajhna? Ojej, zdaj je prepozno, da bi menjali, boš že kako. Ni platna? Zdaj si pa že zmišljuješ. Aaaaarrrrggghh!

Lado je zatrdil, da bo vse kot mora bit. Besedo je držal in sva s Pečetom odšpilala, kot se šika.²

Malo me jezita dva reza med partijo (izrezanih je kakih trideset sekund klepeta okoli mize), najbrž (kao) zaradi dinamike. Režiser jih bo slišal, ko ga srečam, mulo.

Prilagam še nekaj fotografij, priložnosti nisem imel veliko, ker sem se moral skrivati po kotih, da me Peče ne bi prezgodaj opazil in bi bilo pokvarjeno presenečenje.

Tile dve sem posnel kasneje, med premorom. Zrneca mi ni uspelo ujeti, ker je izginil nekam v zaodrje, jaz pa tudi nisem hotel postopati po studiu in sem šel hitro domov. Bi zgledalo žalostno. Sem pa vsakemu, ki me je hotel poslušati, razložil, da je bil ta studio včasih moj in da sem imel tamle v kotu garderobo in da so bili lepši časi. Da smo mi šli v živo, blablabla, blablabla …

Na tejle fotki je pa filmar Dražen Štader, ki si v odsotnosti kakega pametnejšega projekta takole nabira kilometrino kot kamerman. Kar bi človek priporočil vsakemu mlademu filmarju.

-Jonas

P.S. BTW, jutri menda podpišem pogodbo za novi kviz na TV 3, dvanajst oddaj.

1. Scenskim delavcem. ↩
2. “Kot se šika.” == “Jonas je zmagal.” ↩

Mnenja (49)

Dobrih osem minut iz druge perspektive, nenavadno zanimiv posnetek:¹

Kamero (Flip Mino) sem obesil Ožbiju okoli vratu in ga spustil po hodnikih našega uredništva in studija. Posnetek je zelo nemiren, morda ga prihodnjič izboljšam z bolj togo pritrditvijo (ima kdo kak nasvet), tokrat je prosto bingljala pod pasjim vratom. Posnetka nisem nič rezal.

Vam da kaj misliti? Nič? Okoli špijonaže, zasebnosti, pravic? Ne? Kaj nas čaka? Ko bodo čez pet, deset let kamere še manjše in bodo imele po (takole po občutku) od 40 do 80 giga pomnilnika? Pred izhodom do Žmauca se bo kmalu treba pregledati kot za klope, če ti ni ženska prilepila kakšen GPS knofek kam na suknjič. Z avtom se pa sploh ne bo dalo več v kurbarijo, če ga ne boš prej presesal.

Ja, tako kot pri Bondu. BTW, v zadnjem filmu so (AAAARRRRGGH!) upokojili majorja Q, ki je Bonda dosedaj redno oskrboval s podobnimi napravicami, da je z njimi vsake toliko časa poskrbel za hehet v dvorani, mulcem pa buril domišljijo. Recimo ko je imel magnetno uro z žago, komunikatorjem, detonatorjem in vibratorjem. Zdaj pa še telefonira skoraj nič, jebite se.

Seveda so imeli dober razlog — ni več hec.

-Jonas

1. Število 9000 v naslovu nima nobenega pomena, le sliši se lepše. Aja, kako se vam kaj zdi barvno usklajeni embed? Kupil sem si paket Vimeo Plus, zdaj mi (vsaj v teoriji) na agregatorjih ne bodo več kar tako kradli posnetkov, špilajo le na registriranih domenah. Se da komu preverit, če res? ↩

Mnenja (47)

Na Tromostovje nisva šla, ker sem imel popoldne ravno eno snemanje (ja, v nedeljo,) pa tudi sicer nisem prav prepričan, če naju tja res mika. Sva pa potem zvečer vsak pristavila kamenček, jaz s tole recitacijo,

… ona pa s portretom. Podobnosti ne iščite, tako ali tako so vsi njegovi portreti natega in nihče več ne ve, kakšen je v resnici bil.

-Jonas

Mnenja (27)

Pa poglejmo, kakšno predstavo bodo letos pripravili kulturniki. Zaenkrat gledam Ime tedna na Pop TV o Frenku P. Usenik je naredil en schnell research, zdaj že samozavestno razlaga polpopularne zgodbe o njem. Velikokrat me ima, da bi ga (Usenika, ne Frenka P.) omavžal, čeprav si je raredil svoj slog in je to treba pozdravit.

Še deset minut do začetka, ravno dovolj za obujanje spominov — tole obdelavo Povodnega moža sem spisal pred dobrima dvema letoma, se mi zdi, da se mi je lepo posrečila.

Pri nas doma tudi praznujemo, brez daril, seveda. Jaz recitiram tisto nekaj njegovih verzov, kar jih znam, Zoja pa riše Frenkove portrete.

Opa, kamere v Cankarju so oživele! Vodita Šugman in Škof! Gremo!

Kamera se sprehaja po parterju, naj se vidi, kdo je prišel in kdo manjka, kot v operi. Vse v stilu meščanske Ljubljane 19. stoletja in prav je tako. Tole ni Ema, veste.

V dvorani je vse potihnilo, začeti se pa noče. Ah, čakali smo gospoda predsednika!

Himno poslušam sedé. Zakon je precej nejasen okoli tega. Se po himni ploska ali ne? Tudi nejasno.

Prva točka. Šugi in Janez sta na kratko napovedala kabareten program, sliši se harmonika, zdajle režeta torto. Vse ima globlji pomen, do konca bomo menda vse jasno, upam. Na odru je voda do gležnjev. Tudi to ima globlji pomen. Ponavljam, do konca bo menda vse jasno. Malo se vleče, dolgočasno pa ni. Harmonikar ima dober groove.

Ni hudič, torta v obraz je med to strogo kulturno publiko požela hehet. Ne bi si mislil.

Ena lušna baletka v rdečem. Lepa Vida? Je v morju stala? Ne, labod je bil, vidim (in slišim) ob koncu.

Skrušny ima nagovor, najprej pove, da je jutri dela prost dan. Poslušam pozorno.

“Na oficialni ravni,” mu je ušlo. Oficialni? Tudi drugače mu ne gre ravno od rok, preveč Orfejev, Evridik, Herkulov, Tantalov, Sizifov in Jusufov, za moj okus mogoče, … za drobec preveč … dolgoč … zzzzzzzzzzzz … zzzzzzzzzzzzz …

Iz zamišljenosti me zdrzne aplavz. Ravno pravi čas, spet letijo torte in nažiga harmonika. Prihajajo balerine.

Voda na odru se je medtem skalila. Punce brodijo previdno, nima smisla zaradi ene tezge riskirat zlom baletnega gležnja in adijo kariera.

Klovna za svoje skeče potrebujeta mizo, med točkami je pa ta v napoto. Zato sta jo prisiljena porivati gor in dol z odra. Prinesla sta pozavno in boben, kake žlahtne muzike ne pričakujem. Inštrumenta sta seveda namenjena komičnemu efektu. No, da vidim.

Nič ne bo. Smo že pri prvi nagrajenki, pevki Sabini Cvilak Damjanovič, dobila je lep aplavz. Čestitam!

Nobenih zahvalnih govorov ne bo, smo že pri violinistu Nenadu Firštu, bravo! Po aplavzu sem že mislil, da bodo zdaj na hitro opravili z vsemi nagrajenci Prešernovega sklada, pa je vse skupaj prerezal nov glasbeni vložek. Harmonika, harfa & sopran. U redu je.

Naslednji nagrajenec je igralec Marko Mandič. “Svetal žarek, nabit z energijo,” bla, bla, bla. Moram ga it spet kaj pogledat, tem strokovnjakom ne verjamem nič, preleporečijo.

Tobias Putrih, kipar. Ne poznam, a v posnetem kolažu vidim nekaj zabavnih žičnatih struktur in ker nisem sam v sobi, poznavalsko pokimam, da ne bi kdo pogruntal, kakšen kmet sem.

Hehehe, hehehe, hehehe. Nagrado prejme Goran Vojnovič, avtor romana Čefurji raus. Hehehe, hehehe, hehehe. Kulturniki klofutajo policaje, svašta. Hehehe, hehehe. Goran, svaka čast!

Miran Zupanič, filmar, sošolec z AGRFT. Moral bi več snemat. Lepo te je videt, čestitam, osivel si, prijatelj, tako kot jaz. Kdaj?

Spet baletka. Tudi ta je previdna, danes ne bo nobenih skokov in piruet.

In zdaj osrednja nagrajenca:

Slikar Zmago Jeraj. Simpatičen v svojem odklopu od publike — pripoveduje okorno in ne seže prav do ušes, vse preveč bi rad povedal naenkrat. Doma odmahujemo z roko, nič ne dé, umetniki pač.

Igralka Štefka Drolc. Skrajni čas. Vsi jo imamo radi. A sem preveč važen, če omenim, da me je učila na akademiji? Standing ovation.

Ki traja.

In traja.

Pa pozdravljeni, je rekla in po (zanjo značilnem) pridvignjenem zahvalnem govoru sedla na častno mesto sredi odra, zdaj se bodo vsi skupaj slikali. Všeč mi je, da ni pretiranega ceremoniala. Dvorana še enkrat vstane, tokrat za vse nagrajence in napisi padejo, brez dodatnih govoranc, adijo. Cenim. Saj ni treba.

Minilo je, kot bi mignil. Pogrešal sem kakšno ostro besedo in kakšno res hudo točko, pritoževal se pa ne bom. Tole je bilo nad povprečjem kulturnih proslav, oziroma, kriterije so nam ob podobnih priložnostih tako sesuli, da se je tole zdelo kot Holivud.

Zdaj pa še portreti nagrajencev. Grem gledat, komentiral pa več ne bom.

-Jonas

Mnenja (62)