Damijan

Danes sem hčerkici dvakrat pobožal pred spanjem. Bilo mi je tesno.

V soboto sem potem le poklical Sebastijana, nič nisem hotel spraševati, le povedati, da je tudi meni hudo. Pogovor je bil kratek, ker se mi je začel tresti glas, ko sem ga zaslišal in sem vedel, da niti približno nisem prvi in da se takole gotovo pogovarja že vse jutro. Vsakemu mora nekaj povedati. Glas imata enak, naenkrat se več nisem znašel v hipnem navalu emocij, zalilo me je v očeh in sem nekaj potem zajecljal in je samo rekel, da ve, jaz pa, da vem, da ve. Čudno nerodno mi je bilo, ko sem odložil, ne znam razložiti. Borisa nisem zmogel motiti, le kratek SMS. Še eno fotografijo sem našel iz ta lepih trenutkov, smejali smo se. Damijan je na desni.

IMG_2562.jpg

Ne morem se pohvaliti, da sem ga dobro poznal, tu in tam sva se srečala na običajnih ljubljanskih točkah in se kaj pomenila. Poslušal te je vedno bolj pozorno, kot ti njega, tak globok, temen, resen pogled. Eno zgodbo pa imam o njem, veselo, razuzdano in neumno. Takrat smo še skakali čez reko, kjer je bil most in drug drugega prav nič resno jemali. Spomnite me čez kako leto, dve, da vam jo povem.

Komentarje sem ob prejšnjem zapisu izklopil, ob temle jih bom tudi, saj se razumemo. Forumov me je te dni sram. Kdor dobro hoče, ga slišim, kdor ne, naj se pa jebe. Če kjerkoli je, vem, da Dajo prikimava.

-Jonas

P.S. (sreda) Pogreb bo na Žalah jutri (četrtek) ob 17.00. Zaradi zmedenega strežnika je nekaj komentarjev vseeno ušlo, odstranil sem jih in shranil.

  • Share/Bookmark