Jonas – Zapisi

Zadnjič sem dobil nalogo, da zaradi pozne ure posnamem nadaljevanje Razočaranih gospodinj za kasnejši ogled. Snemalec sem nastavil previdno, dvakrat preveril razpored, nisem hotel tvegati očitkov ali posmeha na račun mojega hardvera. Enkrat sem že zajebal in snemal napačen kanal, komaj sem se izvlekel z izgovorom, da mi je zmanjkalo prostora na disku, temna senca spomina je pa ostala.

Tokrat je šlo gladko, za nameček sem še vse skupaj prekonvertiral, še prej pa izrezal reklame:

Ne bi vam kazal, če se mi ne bi zdelo zanimivo, v spodnjem delu se lepo vidijo odvečne ne-vsebine, ki jih je treba izrezati. Modri kosi so reklame, črni so meso (vsebine). Snemanje sem nastavil na deset minut prej, zato je prvi modri kos nekoliko večji, tam se na začetku skriva še nekaj mesa iz prejšnje oddaje. Se pa na prvi pogled vidi, kako debel delež programa so reklame. Debel. Ste opazili, kako kratek je prvi črni košček nadaljevanke? Niti za minuto ga ni in zgodi se tudi nič. Je pa nujen, ker se v pravni državi na tv ne smejo rolat samo reklame, kam pa pridemo? Opozarjam na ponovitev vzorca na koncu epizode, ko zavrtijo napise reda radi, potem pa spet reklame.

Takole so s te perspektive videti poptevejeva poročila, oddaja 24 ur, snemam jo vsak dan, da ne bi bognedaj kaj zamudil:¹

Ker zdaj začenjajo že orenk pred sedmo, je treba snemati že ob 18:54. Začnejo s tridesetimi sekundami napovedi, potem je reklama, potem pa začenši z vremenom v kosu šopajo celih 33 minut. Opa! Potem so vmes trikrat reklame, na koncu (ob 20:00) pa nobene, ampak brez premora preidejo v film ali kar pač že je.

Isti programski slot (od 18.54 do 20:00) naslednjega dne, prvi program nacionalke, Dnevnik:

Tudi oni začnejo s tridesetsekundno napovedjo, potem pa kar dve minuti in pol reklam, kratko vreme in na hitro še ena reklama najzvestejših sponzorjev in zakulisnih šefov (Loterija Slovenije) tik pred osmo. Začeti morajo točno, ker imajo v špici uro. Pozor, zraven ure in vso špico je še ena statična loto reklama, ha, mislijo, da je nisem opazil! Potem pa imajo kar štiri (!) prekinitve do naslednje oddaje, (v tem primeru včerajšnji Mario,) ki se začne že pet pred osmo.²

Misel za konec: popteveju rečemo komercialna, nacionalki pa nacionalna televizija. Zakaj že?

-Jonas

P.S. (torek, 00:30) Med pisanjem so se spet začele Gospodinje in sem jih še enkrat posnel, za še eno primerjavo. Začeli so dobrih deset minut kasneje, zato je prvi modri blok (spet) tako zajeten, noter so še kratka poročila in vreme. Potem pa, zanimivo, nič več kratkega uvoda in zaključnih osamljenih napisov. Recesija ali zapleti z urnikom (tokrat so bile na sporedu pol ure kasneje kot prejšnji teden)?

1. “Česa zamudil” je bolj prav, “kaj zamudil” pa v imenu fleksibilnosti jezika tudi razglašam za legitimno, jebeš tako čistočo, se preveč blešči. ↩
2. Kako je na TV3? Ne zahtevajte, da snemam kviz, kaj drugega bom, prihodnjič. Za danes dovolj, veliko smo se naučili. ↩

Mnenja (60)

Št. 3 iz serije Technodrom na T-2.

-Jonas

Mnenja (0)

Ko sem jih videl (že na daleč), mi je bilo nekako luštno pri srcu in so se mi zdeli huda družba. Videti so bili kot raca z otročički, kako grejo lepo proti mlaki.¹

-Jonas

1. Stavek je nalašč napisan, kot je. A kdo zameri? Sem preveč pogumen z jezikom? Tako mimogrede … Se sekiram brez potrebe? ↩

Mnenja (27)

Tribušon in Bizovičar v moji pisarni na Vesti. Vse živo smo se menili, ker se dolgo nismo videli. Z Matjažem sva bila sošolca na AGRFT. Enkrat sem ga menda poskušal ubiti, pravi, zaradi ene igralke. Dogodka se spomnim, v baletni predavalnici sva vadila en premet za Macbetha in sem ga vrgel čez hrbet na glavo, pa se je kurbež nekako zvil in zvrnil čez ramo. Naklep umora seveda zanikam. Lado? Malo je potarnal okoli oddaje, malo jaz njemu, potem smo šli pa pit. Smo imeli dober, prav nič vesel razlog, tistega dne smo šli s pogreba.

Stopnišče v neki zgradbi za Bežigradom. Dvigala niso imeli, na vrhu sem bil zadihan. Tisti dan sem imel nek sestanek, zato kravata, ki se je ne vidi, čuti pa. Fotka je rezultat neizživetih fotografskih ambicij in testiranja novega fotoaparata. Odličen je.

Ožbi je, upam, končno zrasel v končno številko. Zdaj je star enajst mesecev, v pasji puberteti. Prejšnji teden smo se že nekaj pogovarjali, da ga damo stran (podrl je ograjo, nadlegoval sosedovo psico, naskakoval lastnico in še ima grehov na grbi), se že vse zmenili s sorodniki na deželi, potem so ženske v hiši oglasile s solzami in smo si premislili. Ograjo smo popravili, na sprehode pa zaenkrat hodiva ponoči, da ni cirkusa.

Rozina Zoja je imela šesti rojstni dan, proslavljali smo na vrtu, se lažje pospravlja. Svečke je zapičila sama, prvo odločno in naravnost v oko, da me je za trenutek kar zaskrbelo za psihološko zdravje otroka. Druga? Naravnost v čelo. Auč! Povem zato, da ne bi kdo mislil, da sem jaz tak sadist. Pri otrocih je pa to normalno, veste.

Velika noč, odličen tajming za obisk sorodnikov v Beli krajini. Takole sva v soboto začela z bratrancem — šunka, jajček in debela sol. Pa vinček, seveda, tam ne pijejo drugega. Pojedel nisem dosti, sem pustil prostor za potico, kasneje greva k tetam. Zvečer mi je bilo slabo od sitega.

Pri stricu sem obujal spomine. Delavnice ni imel nikoli zaklenjene (moj foter pa, mater mu!), z bratranci smo dostikrat brskali po njej za orodjem, ko smo recimo sestavljali voziček za spust po hribu. Med orodjem tudi nevarne reči, žage in dleta, pa smo bili dovolj brihtni, da nobenemu nikoli nič ni bilo. Enkrat je bratranec ustrelil drugega z zračno puško v rit, enkrat je eden padel na hrbet skozi luknjo v podstrehi, enkrat mi je padla sekira na nožni noht in je bil potem dva tedna črn, to je vse, drugih nesreč se ne spomnim. Stric se pa ne more podobno pohvaliti, ker si je z žago enkrat odrezal tri prste. Prišili so mu jih nazaj, zdaj so v spomin za milimeter ali dva krajši. Delavnica je pa ostala točno takšna, kot se je spominjam, edino kompresor je nov. Pa stol je drug, iz novejšega avtomobila.

V nedeljo sva si z Zojo privoščila pirhe tudi doma, zunaj na stopnicah, ker je bil lep, sončen dan. Rumenjakove kroglice so v večini šle Ožbiju, ki se ne pritožuje, da so presuhe.

Vinci pri Žmaucu, menila sva se okoli zadnjega filma, o ženskah in otrocih in drug drugega trepljala po rami, da je vse kul.

Plakat v mestu. Z avtom sem ravno obstal pred križiščem, plakat dva metra od mene, fotoaparat pa na sopotnikovem sedežu. Moral sem, kdo ne bi pritisnil?

-Jonas

Mnenja (49)