Jonas – Zapisi

Javljam se na kratko, toliko da vam povem, da je počitnic konec, da sem si vzel pavzo od bloga, ker se mi je začel zatikati, in da je je konec. I’m back.

Nisem ravno lenaril, še vedno vsak dan posnamem enominuten filmček na YouTube in objavim na Twitterju. Sem že kar zverziran, vseeno pa terja nekaj časa, vsak dan. O Minuti spet več prihodnjič, imam par reči za pomodrovat.

Tale blogerska scena se je čudno spremenila v zadnjem letu. Facebook je eksplodiral, YouTube je pojačal pritisk s HD-jem, mobilci končno snemajo objavljive posnetke in fotografije, slovenski programerji pišejo softver za nove naprave, T-2 vleče optiko po naseljih, ministri blogajo, najstniki skypajo, odrasli pa v službah tvitajo. Email je za pusije. Komunikacija med pisci in bralci se je zapletla in poneštetoterila. Naročniki svoje ponudnike internetnih storitev sprašujejo o upload hitrostih. Na policiji se kopičijo prijave okoli kršenja zasebnosti, mobilci pa še niti nimajo dvajsetkratnih zoomov, infra filtrov in stabilizatorjev slike. To še pride.

In še se najde kdo, ki me mori zaradi izklopljenih komentarjev, jebeš to. A ne vidite, da dogaja vse kaj drugega?

Stari mediji še vedno jamrajo, crknit pa nočejo. Oglaševalci so zmedeni, ker jim nihče ne zna (in noče) prav svetovati, čutijo, da nekaj ne štima. Pravkar sem si že drugič ogledal film State of Play, tokrat z (angleškimi) podnapisi, užival v podrobnostih. Hud film o zatonu novinarstva. Na koncu nekaj optimizma, češ, bralci se bodi že naučili ločiti zrnje od plevela. Ne vem, če.

Tale zapis prvič pišem z mobilca. Če je Crni zmogel, bom pa še jaz. Ne, ne verjamem, da bom še kdaj, je lažje na pravi tipkovnici.

Mogoče pa bom. Mogoče je pa to tisto, kar blogom manjka za totalen preboj? Neposrednost in ažurnost, poročanje s samega kraja dogajanja, ex medias res? Ko bo Denis Sarkić dobil tole v roke (na Vesti že rihtamo en iPhone zanj), bomo ustvarili reporterja nove dobe ali nagravžno pošast? Tako kot vas me je strah, a upam na najboljše.

Mogoče. Zdajle to gotovo ni to, ker ležim na kavču in je nedelja in sem ravno enega prižgal pred HD televizorjem, sam v hiši, mir je in da me jebeš se mi ne da gor po stopnicah do računalnika. Ležim in se naveličan daljinca čoham po jajcih. Toliko o poročanju s terena.

-Jonas

P.S. Za objavo nisem na telefonu uporabil nikakršnega dodatnega programja, le priloženi brkljalnik. Blogos telefonček ob povezavi prepozna in mu ponudi poenostavljen vmesnik, ki pa žal ne omogoča objavljanja slik in fotografij. Že težim sistemcu za dodatek. Objavljanje videoposnetkov pa začuda ni problem. Svoj account v nastavitvah povežem z blogom in kot orodje za pisanje uporabim YouTube. Na ta način recimo objavljam posnetke na Vesti.

Mnenja (0)

Št. 18 iz serije Technodrom na T-2.

-Jonas

Mnenja (0)

Št. 17 iz serije Technodrom na T-2.

-Jonas

Mnenja (0)

Danes sem naložil enaidvajseto iz serije Minuta na dan. Poročam po treh tednih disciplinirane kreativnosti. Nalogo (vsak dan posneti in objaviti minuto nedolgočasnega videa) sem si zadal, da sunem v ritem in se tako pod samoprisilo kreativno in tehnološko razmigam. Na tihem sem računal na kak miselni preboj čez teden ali dva, na kako razsvetlitev, da bom lahko poročal, lejte, tole in tole sem se naučil, lejte, zdaj se mi je odprlo …

Ne vem, če lahko. Sem se kaj naučil? Veš, da sem se. Recimo, da je števec ogledov desetkrat večji, če posnetek omenim na blogu. Da je TwitVid nezanesljiv. Da najbolj vžge nepričakovano. Drugače pa nič razsvetlitvenega, v glavnem kup malih modrosti. Zvok. Fokus. Montaža. Glasba. Zaenkrat nič ne eksperimentiram z napisi, efekti, kamero. Zaenkrat iščem samo mini zgodbe. Sem se samoomejil iz lenobe? Možno. Rezultat? Kot vedno v kreativi — če se trudiš, vsake toliko kaj rata. Vsake toliko.

Seriji pripravljam posebno spletno stran na www.jonas.si, zaenkrat je zbrana na kupu le kot YT plejlista, kjer si jo lahko poženete brez premora. Še par tednov zdržim, pa bo že skoraj celovečerec. Še DVD utegnem izdati, v ostro omejeni nakladi, seveda, bo najbrž finančni minus.

Da ne težim z vsemi, tule je izbor zadnjih dveh tednov, s komentarjem.

Adijo, sonce!

Študija, kako se izvleči brez ideje. Sončni zahod sem snemal pred tedni in ga mislil porabiti kot podlago (background), ko bom kaj ekperimentiral recimo z mešanjem slike. Samega nisem mislil objavljati, ker je prekičast in je futer za fotografske amaterje. Slovenski blogi so prepolni sončnih zahodov, jebeš to. No, ideja je bila, da s samim priznanjem odsotnosti ideje (posnetek je treba videti do konca) odsotnost ideje zapolnim in posnetek tako povzdignem za eno kvalitativno stopnico. Kao, saj v resnici imam idejo, ideja je ta, da vam rečem, da ideje nimam, čeprav jo v resnici imam. Idejo o priznanju, da sem brez ideje in iz rezerve snemam kič. Kao, saj vem, da je kič, a zdaj ni več, ker se iz njega in samega sebe norca delam. Ste še z mano, se razumemo? Preveč zafilozofiral? Ni blema, verjemite, da je kul.

Prvič sem se šel ubadat še z glasbeno podlago, se mi je zdelo, da rabi par akordov. Les Paul na feršterkerčku Pignose, posneto z iPhonom. Morda koga zanima.

Falot.

Ravno sem postavil na terasi nekakšen platnen paviljonček, kupljen v Obiju, in se prvič zleknil v senco. Bleščeč sončen dan. Vročina. Na radiju so povedali, da je odstopil Šrot. Uporabil sem ga za izgovor za obredno snemanje in goltanje piva. Če imate doma soparno, vas bo pognalo do hladilnika. Pričakoval sem komentarje (na Twitterju in YouTube) zaradi zmerjanja zlatoroga s kozorogom. Najbrž ni nihče opazil, ali pa je Štajercem te dni prevroče, da bi se pizdili, kot se znajo. Posneto z iPhonom, zato ožji format.

Neduhovito.

Po premoru sem bil spet na Vesti in mi je v oči padla ploščica z eno od tistih debilnih polduhovitih šal, ki si jih stare babe v ena drugi dajejo za darilo ob dvajsetletnici službe v pisarni. Da se je nekomu od naših na Vesti zdela duhovita, me seveda skrbi. Upam, da je bil Sarkić. Nekoliko me jezi, da sem si med pametovanjem privoščil grdo napako (“na delu” namesto “pri delu”), tiho upam, da ni nihče opazil. Posneto spet z iPhonom, tokrat v pokončnem mobi formatu, ki ga lahko v blog vstavim takole povečanega. Zanimivo.

Nov svet.

Med šopingom sem med fotoopremo našel preprosto vrečko za zaščito aparata pred vodo. Po podrobnem pregledu se mi je zdelo, da bo dovolj zanesljiva za kak meter pod gladino, pa še to ne predolgo. Vseeno nisem hotel tvegati in sem raje počakal par dni, da sem dobil starega canona iz Ljubljane, ki ga je manj škoda kot leice. Če bi šlo kaj narobe. Po tednu preizkušanja je še vedno vodotesna, zaupam ji pa še vedno ne. Do nadaljnjega bo canon moja edina podvodna kamera.

Ja, bazen je v bistvu dolgočasen. Sam od sebe ne naredi zgodbe. Pod vodo? Ja, in? Na lagerju imam še en posnetek na podobno temo, še ne vem, če bo šel v Minuto. Eh, ziher bo šel, ko pride suha ura.

Otrok nenehno za računalnikom.

Finta je seveda v naslovu, ker se pričakuje nekaj drugega. Posnetek bi bil fenomenalen, če bi mala znala logaritmirat z abakusom, štetje kuglic pa ne fascinira pravzaprav nikogar. Ena finta manjka, pa ne vem, katera. Nič z glasbo. Mogoče manjka le napis “v živo iz kabineta vlade” ali kaj podobnega.

Vojska.

Tale je pa svež, gre zjutraj na Twitter. Porabil kup svežih baterij. Po snemanju našel še nekaj premikajočih se igrač. Dobro smo založeni. Meni je mama kupila kanglico in lopatko in je pri tem ostalo.¹ Zdaj kompenziram. Otroci se ne pritožujejo.

Drgač pa, ponavljam, serija je v celoti dostopna na tubi.

-Jonas

1. A verjamete, da mi ju je enkrat v prepiru očitala? ↩

Mnenja (0)