Digitalci I.
Nov fotoaparat sem si omislil, lepe slike dela.1 Če ne štejem hasselblada, ki sem ga pred petnajstimi leti dobil namesto honorarja na neki Kodakovi tezgi, je to moj prvi profi fotoaparat. Hasana sem namreč konec tisočletja pospravil lepo nazaj v škatle in je že dolgo v omari,2 ker se je zgodila digitalna revolucija in sem odtlej izgubil veselje nad navijanjem 120 dia filma in njega nošnjo v Center na razvijanje. Jebeš to.
Tako sem zadnjo serijo analognih fotografij (na film) posnel poleti 2001, čeprav sem prvega digitalca dobil v roke že leta 1995. Še eno fotko pokažem, potem pa povem več o tem, moram, zaradi konteksta. Fotka ima naslov Ožbijev smrček. To pa zato, ker sem imel zaslonko odprto do konca, tako da že tam pri njegovih očeh ni več nič ostro. Naslov implicira, da nalašč.
Fotografije je za neverjetnih 21 megapikslov v ločljivosti 5616 x 3744 točk.3 Good luck pri ogledu, pogumni naj kar kliknejo, še na mojem 30 palčnem ekranu (ločljivost 2560 x 1600 točk) visi krepko in daleč čez rob kot mortadela na rezini francoske štruce in si jo je v originalu sploh nemogoče ogledati na katerem koli ekranu. 21 megapikslov. Imejmo to cifro nekaj časa v glavi, prosim, za kontekst.
Ker ni bilo zmeraj tako. Moj prvi je streljal v ločljivosti 756 x 504, v navodilih je pisalo, da gre za “high resolution images.” Dobil sem ga na posodo v test za teden dni, še svežega iz Amerike, pozabil sem že od katere firme in zakaj so mi ga posodili. Mogoče so računali, da me zrajca in ga kupim?
Takole mi iPhoto izpiše seznam vseh aparatov, ki so prispevali v mojo zbirko fotografij, in ne, nisem imel vseh, fotke so prispevali tudi prijatelji in znanci. Na seznamu je mojih točno za en ducat, vsi razen prvega prvega, ker v prejšnjem tisočletju otschigledno še niso poznali zapisa EXIF, ki zna zabeležiti kaj in kako je slikalo. Veliko? Se nabere. Enega so mi ukradli, dva sem šenkal, enega razbil … Vsak od njih ima svojo zgodbo, vabim k prisluhu.
Manjkajoči na seznamu je veljal za čudo tehnike in bil eden prvih digitalnih fotoaparatov sploh. Nenavadne oblike, da se takoj vidi, da je to startrek oprema prihodnosti.
Kodak DC40:4
Mene pa ni navdušil. Čuden in nepriročen, kot nekakšen daljnogled, da mi bodo ja ženske bežale, misleč, da je spet uletel kak ekshibicionist iz Mosteca. Fiksen fokus, nobenih nastavitev razen plusa in minusa za osvetlitev. Z njim sem posnel natančno štiri fotke, več ne, ker je bilo preveč matranja za premalo izkupička. Ko sem ga vzel iz škatle, sem pocukal punco za rokav na dvorišče na Miklošičevi, štirikrat pritisnil, po ogledu rezultatov pa me ni več mikalo. Tule je ena izmed.
DC40 je zmogel slikati v ločljivosti 756 x 504 točk, približno tretjino enega megapiksla. (Kdo je bil to? Tišina! Če še enkrat zaslišim smeh, grem po ravnatelja!) Tovarniško je bil nastavljen na slabšo ločljivost, da ne bi kakega pisija fršlok ob procesiranju, tako da je zgornja fotka še bolj žalostna, kot bi lahko bila. 276 x 380 točk, toliko, da se še spozna, kdo je na sliki. Ne. U. Po. Rabno. To mi je bilo jasno takoj, čudež digitalne fotografije me ni prevzel, čeprav sem ovca za te reči. Prezgodaj so silili na trg s tem sranjem.
Med pretakanjem na računalnik (486 PC) sem seveda izgubil potrpljenje, točilo se je preko RS232 serijskega kabla. Nobenih spominskih kartic, pisalo se je vendar leto 1995, DC40 si je fotke (48!) preprosto zapomnil. Koliko je stal, ne vem, me ni zanimalo, fotke so bile klinčeve, printat jih nisem imel na kaj, emailat jih nisem imel komu. Naslednjega dne sem ga nesel nazaj, simpatična napravica, kar imejte jo.
Naslednjega sem si omislil (kupil!) šele šest let kasneje.
(Se nadaljuje.)
-Jonas
- Canon EOS 5D Mark II. Šele nekaj dni ga nosim naokoli, prve testne fotke (in nekaj videoposnetkov) zbiram v albumu na Flickrju. Zverine kajpak še ne obvladam, me grize in praska, jaz pa vztrajam. Vseeno se splača pogledat vsaj videoposnetke. Full-frame HD 1080p25 video je jača strana te mašine. ↩
- Tam bo še nekaj časa ostal, dokler se ne pocenijo digitalni senzorji zanj, zaenkrat so cene komedija, potem bom pa spet z veseljem segel po njem, ker je hud. ↩
- Za moje potrebe enkrat preveč, če smem priznati, moje fotke gredo redko v tisk, kjer bi visoka ločljivost šele prišla do izraza. Na strežniku sem jo, tako kot tudi vse druge fotografije iz tega zapisa, pustil v originalni velikosti, dosežete jih s klikom. ↩
- Zanimivo, Kodak na svoji spletni strani še vedno hrani priročnike in softver za vse svoje fotoaparate, za DC40 seveda tudi. ↩