Bral sem zapis Crnega o taksistih in začutil njegovo bolečino, ker tudi mene podobne stvari spravljajo s tira – in to v obratnem sorazmerju z njihovo vrednostjo ali pomembnostjo. Recimo, če mi kak mojster na vikendu zaračuna tisoč evrov preveč, se civilizirano zbunim, ne dam cekinov in se dosti ne pregovarjam. Smo se pa enkrat v Rožni dolini stepli pri kartah zaradi dvajsetih tolsov (SIT) – dva sta me komaj držala, kelnerci sem se pa moral še ves večer opravičevat zaradi pipca, ki je letel mimo njene glave, ciljal sem Mahovca, ne tebe, lubi, … In da se po nepotrebnem cmeri in da bom plačal jebene kozarce in ogledalo.
Nisem pa Crnega mogel slediti pri njegovem naštevanju ulic in opisovanju taksističnih dogodivščin. Škoda se mi je zdelo, tudi drugi bralci se bodo težko prebili čez in si prav predstavljali taksistično zaroto, o kateri je govora – zato sem se v prazničnem vzdušju odločil pomagati. Izrisal bom poti na guglovem zemljevidu in dopolnil njegov zapis, ni hudič, da si ne prislužim vsaj en “hvala”.
Začel sem s prvo taksistično natego, takole jo opisuje:
“… na Erjavčevo, peljal bom naprej po Poljanski, nakar na Roško in okrog po Karlovški in Aškerčevi pa po Snežniški not na Rimsko in po Igriški do rampe na Erjavčevi …”
V prvi zemljevid sem vrisal tri poti, z rdečo je označena pot, kot si jo je zamislil taksist, z zeleno, kot si jo je zamislil Crni in z modro pot, po kateri sta se dejansko peljala:
Hehe, dobro ga je skušal nategnit, spomnilo me je na mojo edino taksi vožnjo ever v Beogradu sredi osemdesetih, ko sem skozi okno lahko dvakrat občudoval sfukano fasado hotela Slavija in me je na koncu šofer mirno vprašal, če mi je bila všeč tura po mestu. Da je takoj videl, da sem Slovenac, in da je to običaj. Imel je dvakrat večjo glavo od mene, brcati sem začel, ko je že odpeljal.
Googlov zemljevid lepo pokaže, (če z miško kliknete na zarisane poti,) da je razlike med zeleno (najkrajšo) in rdečo (taksistovo načrtovano) potjo za cel evro in 17 centov. Čudim se, da ga Crni ni fental kar tam, lopova, se mu je najbrž res mudilo.
Potem sem šel risat naslednjo pot iz zapisa, kjer se odpravlja v Žmauca:
“Speljal je po Zrinjskega gor proti Streliški in zavil desno. Končno en pameten taksist, sem pomislil, ki bo tako kot jaz na koncu Streliške naredil prekršek in zavil levo v tunel. Ja, ziher. Zavil je desno proti Kopitarjevi in Resljevi …”
Zemljevid ne laže, čeprav na oko ni tako očitno – tokrat je razlike manj, a še vedno za debelih 63 centov. Kmalu bodo našli kakega taksista mrtvega v jarku, vam povem, preveč se zajebavajo.
Tretji primer je tale:
“Doživel pa sem že tudi, da je pri izhodu iz tunela, kjer bi lahko zavil desno na Streliško, kar nadaljeval čez Krekov trg in zavil desno na Poljansko in šele po tem obvozu blagovolil v drugem križišču desno na Zrinjskega.”
Hm. Takole je to videti na googlu (spet, modra je taksistova, zelena pa Markova pot):
Hm še enkrat. Zdi se, da ima tokrat taksist prav, Crni bi rad vrgel stran sedem centov. Okej, se zgodi, pojdimo naprej, tokrat iz Žmavca domov:
“Namesto da bi peljal ravno po Rimski naprej in zavil desno na Slovensko (pa potem levo na Aškerčevo in Karlovško do tunela), je zavil na Igriško … Tip me je hotel peljati iz Žmauca na Poljane skozi center, po Dalmatinovi, Komenskega, Resljevi, Poljanski!”
Takole je videti na zemljevidu:
Hm tretjič. Razlike je tokrat za tri cente in za tri cente sem pripravljen udarit na gobec, ampak tudi tokrat je imel prav taksist – njegova je krajša.
Razglašam neodločen rezultat: Crni vs. taksisti = 2 : 2
-Jonas
P.S. (2:29) Med komentarji pri Crnem se je nekdo pritožil, da je nekoč plačal 10 € za vožnjo od Cankarjevega doma do Slovenskega etnografskega muzeja. Za dobro mero sem zrisal tudi to pot, res je, taksist ga je nafukal ko prasca. Razdalja: 2,32 km.
Mnenja (33)
