Arhiv kategorije 'Blogosfera'

Štiri sklede veselja

Popoldne sem skočil do Microsoftove ljubljanske stolpnice, kjer so me čakale štiri kopije novih Windows 7. Nažical sem jih od njihove nove šefice odnosov z javnostmi Simone R., da jih tri razdelim med blogerje, ki jih bodo zelo veseli, ena je pa zame. Ni je bilo treba prepričevati, očitno blogerji po novem tudi štejemo, juhej. Šele v avtu sem se domislil, da bi primopredajo lahko ovekovečil s telefonom.

YouTube slika preogleda

Saj drugače gonim maca, a vsake toliko poženem tudi windoze. Tile novi, mi zatrjujejo bližnji pisijaši, so zelo dobri in stabilni. Te dni preverim še sam.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Adijo, prvi april!

Na tem blogu se za prvi april ne bom več hecal, obupal sem. Težko se je kaj takega domisliti, da bi bil hec, na pol pa se več ne grem, že lansko leto nisem bil prav zadovoljen.1 Pa tudi če se človek česa dobrega spomni, veselje takoj pokvarijo komentarji, kot da bo kdo dobil nagrado, če pogrunta, da gre za prvi april. Res debilno, “ha, ha, prvi april,” človek božji, pa saj ni moja namera koga prepričati v kakšno neumnost, jaz bi rad le sem in tja koga nasmejal! Če se pa že kdo ujame, toliko bolje.

Na prvi april sem navajen od otroštva, “nogavice imate strgane, gospa,” smo resnih obrazov opozarjali tršice, “tlele maš en flek,” sošolke. Preproste finte so najboljše finte, sem si mislil letos in prav s tema dvema nategnil dve sodelavki na Vesti, works every time. Pa našega admina sem nategnil takoj opolnoči, sem čakal na nula, nula in ga presenetil, še preden se je navadil na prvi april. Da se je CSS na spletni strani razsul, in da je vse razmetano. Ni bilo treba dosti, dve vrstici v chat, pa je že zašvical, “kje?, kje?, v firefoxu meni vse dela!” Ah, pa Štefko sem popoldne po telefonu do konca prestrašil, da je bil Milan pri meni doma in naredil ljubosumno sceno, je res mislila, da naju je spregledal. Hehe.

Sem pa pozabil Zojo kaj pohecat za prvi april, nekako mi niti na misel ni padlo. A to kaj pomeni? Mislim, kaj psihološko globokega?

Za na blog pa prvi april več ni. Oziroma, imam boljšo idejo! Raje napišem kaj resničnega,2 pa nihče ne bo verjel. Hehehehe …

-Jonas

  1. Ampak predlanskim, predlanskim sem bil pa ravno prav žleht! “Policijsko državo” še danes rad preberem.
  2. Ob tem posnetku sva z Markom Bratušem spremno besedilo nalašč pisala tako, da se bo zdelo, da gre za prvoaprilsko šalo, na limanice se je ujel že prvi komentator. Ja, simfoniki so res igrali Godlerja, danes v CD tudi.
  • Share/Bookmark

Taksi bluz

Bral sem zapis Crnega o taksistih in začutil njegovo bolečino, ker tudi mene podobne stvari spravljajo s tira – in to v obratnem sorazmerju z njihovo vrednostjo ali pomembnostjo. Recimo, če mi kak mojster na vikendu zaračuna tisoč evrov preveč, se civilizirano zbunim, ne dam cekinov in se dosti ne pregovarjam. Smo se pa enkrat v Rožni dolini stepli pri kartah zaradi dvajsetih tolsov (SIT) – dva sta me komaj držala, kelnerci sem se pa moral še ves večer opravičevat zaradi pipca, ki je letel mimo njene glave, ciljal sem Mahovca, ne tebe, lubi, … In da se po nepotrebnem cmeri in da bom plačal jebene kozarce in ogledalo.

Nisem pa Crnega mogel slediti pri njegovem naštevanju ulic in opisovanju taksističnih dogodivščin. Škoda se mi je zdelo, tudi drugi bralci se bodo težko prebili čez in si prav predstavljali taksistično zaroto, o kateri je govora – zato sem se v prazničnem vzdušju odločil pomagati. Izrisal bom poti na guglovem zemljevidu in dopolnil njegov zapis, ni hudič, da si ne prislužim vsaj en “hvala”.

Začel sem s prvo taksistično natego, takole jo opisuje:

“… na Erjavčevo, peljal bom naprej po Poljanski, nakar na Roško in okrog po Karlovški in Aškerčevi pa po Snežniški not na Rimsko in po Igriški do rampe na Erjavčevi …”

V prvi zemljevid sem vrisal tri poti, z rdečo je označena pot, kot si jo je zamislil taksist, z zeleno, kot si jo je zamislil Crni in z modro pot, po kateri sta se dejansko peljala:

Hehe, dobro ga je skušal nategnit, spomnilo me je na mojo edino taksi vožnjo ever v Beogradu sredi osemdesetih, ko sem skozi okno lahko dvakrat občudoval sfukano fasado hotela Slavija in me je na koncu šofer mirno vprašal, če mi je bila všeč tura po mestu. Da je takoj videl, da sem Slovenac, in da je to običaj. Imel je dvakrat večjo glavo od mene, brcati sem začel, ko je že odpeljal.

Googlov zemljevid lepo pokaže, (če z miško kliknete na zarisane poti,) da je razlike med zeleno (najkrajšo) in rdečo (taksistovo načrtovano) potjo za cel evro in 17 centov.1 Čudim se, da ga Crni ni fental kar tam, lopova, se mu je najbrž res mudilo.

Potem sem šel risat naslednjo pot iz zapisa, kjer se odpravlja v Žmauca:

“Speljal je po Zrinjskega gor proti Streliški in zavil desno. Končno en pameten taksist, sem pomislil, ki bo tako kot jaz na koncu Streliške naredil prekršek in zavil levo v tunel. Ja, ziher. Zavil je desno proti Kopitarjevi in Resljevi …”

Zemljevid ne laže, čeprav na oko ni tako očitno – tokrat je razlike manj, a še vedno za debelih 63 centov. Kmalu bodo našli kakega taksista mrtvega v jarku, vam povem, preveč se zajebavajo.

Tretji primer je tale:

“Doživel pa sem že tudi, da je pri izhodu iz tunela, kjer bi lahko zavil desno na Streliško, kar nadaljeval čez Krekov trg in zavil desno na Poljansko in šele po tem obvozu blagovolil v drugem križišču desno na Zrinjskega.”

Hm. Takole je to videti na googlu (spet, modra je taksistova, zelena pa Markova pot):

Hm še enkrat. Zdi se, da ima tokrat taksist prav, Crni bi rad vrgel stran sedem centov. Okej, se zgodi, pojdimo naprej, tokrat iz Žmavca domov:

“Namesto da bi peljal ravno po Rimski naprej in zavil desno na Slovensko (pa potem levo na Aškerčevo in Karlovško do tunela), je zavil na Igriško … Tip me je hotel peljati iz Žmauca na Poljane skozi center, po Dalmatinovi, Komenskega, Resljevi, Poljanski!”

Takole je videti na zemljevidu:

Hm tretjič. Razlike je tokrat za tri cente in za tri cente sem pripravljen udarit na gobec, ampak tudi tokrat je imel prav taksist – njegova je krajša.

Razglašam neodločen rezultat: Crni vs. taksisti = 2 : 2

-Jonas

P.S. (2:29) Med komentarji pri Crnem se je nekdo pritožil, da je nekoč plačal 10 € za vožnjo od Cankarjevega doma do Slovenskega etnografskega muzeja. Za dobro mero sem zrisal tudi to pot, res je, taksist ga je nafukal ko prasca. Razdalja: 2,32 km.

  1. Pravkar sem poklical eno od taksi številk in povprašal po ceni. V Ljubljani je štartnina en evro in za vsak kilometer še enega.
  • Share/Bookmark

Diši po starih knjigah

O razkoraku med staro in novo tehnologijo, o tiskani vs. virtualni besedi sem se prvič pogovarjal ob koncu prejšnjega tisočletja, začuda mi je pogovor do danes ostal v živem spominu. Bilo je za kartaško mizo, v podzemnih kletnih prostorih, za dvojnimi zapahnjenimi vrati, z varnostno kamero ob vhodnih vratih in zasilnim stranskim izhodom na dvorišče, če bi slušajno kaj zagustilo. Zatemnjen prostor brez oken je osvetljevala zasenčena luč nad mizo in ekran računalnika, priklopljenega na mrežo, ki se je zaradi slabega mobitelskega sprejema zdel kot naša zadnja vez z zunanjim svetom. Družba osmih ali devetih znancev, vsaj za to noč pobeglih od ponorelega sveta, valovi smeha, koncentrirane tišine, pogovora, ogromni kupi žetonov.

Kot študiozen kvartopirec sem se v tisti kleti, v tem materničnem nadomestku seveda odlično počutil, zato se še danes nostalgično spomnim tistih zlatih ljubljanskih kartaških časov, preden jih je uničil internetni poker, vsakokrat, ko v kotu svojega predala zagledam komplet Kemovih kart. O, kako prijeten je njihov značilni vonj!

Na sedežu zraven mene je sedel prijatelj, prodajalec knjig v ugledni ljubljanski knjigarni, zapletla sva se v pogovor o digitalizaciji knjig. Da računalniški ekran nikoli ne bo nadomestil tiskane besede, da je prevelik, da knjiga, ko jo vzameš v roko, “lepo diši”.

Nazaj v sedanjost: pred nekaj dnevi sem isti argument slišal na nedavnem javnem kavarniškem pogovoru v CD z naslovom Kaj za en kurac je YouTube?:

http://video.google.com/videoplay?docid=-681616353539484656

Knjige dišijo. Hm. Nazaj v kartaško klet: za mizo je sedel tudi mladenič z očinim pomankanjem samorefleksije. Z drugimi besedami, ne spomnim se večera, da ga ne bi obrali do kosti, njegov stil igre je bil, in še vedno je, preprosto rečeno, avtodestruktiven. Če meni karte dišijo, vam povem, temu človeku bodo smrdele vse življenje, ker so ga in ga bodo vedno, sekale po pički.

Emocionalno bistvo knjige namreč njej sami ni inherentno ali samo sebi lastno. Njen emocionalni naboj se nabira zlagoma, z vsako novo izkušnjo uporabe tega predmeta. Vonj knjige nas ne spomni na knjigo samo, ampak na tisočere zgodbe, ki smo jih goltali in ki so nam potešile, kar smo pač v njih iskali.

V nekem intervjuju je starleta Pika Božič nekoč izjavila, da ne bere knjig. Dajte ji povohat kakšno, me prav zanima, če bo padla v trans kot Crni. Čez dvajset let pa se že veselim trenutka, ko mi bo hčerka dopovedovala, da v mojem laptopu res ni nič takega, da bi ga moral tako crkljati in ovohavati. “Fotr, pusti si že vgraditi tisti čip v glavo, branje z ekrana je passé!”1

-Jonas

  1. Objavljeno na Vesti.
  • Share/Bookmark

Naslednja stran »