Jonas – Zapisi

Povabili so me, naj pridem komentirat v živo, ker da imajo impro seanso v pokeraškem stilu in sem šel. Pazil sem, da se nisem preveč ven metal in duhovičil in menda so bili na koncu kar zadovoljni.

Všeč mi je njihovo navdušenje nad teatrom, publiko imajo pa fenomenalno, vedno je polno in vedno se velikodušno smejijo. Improvizacija je zajebana stvar, pravih mojstrov zaenkrat še nimamo (razen nekoč Fileta in Dergija) in sam se je izogibam, če se le da. Vseeno, komedijante iz Impro lige je bilo včeraj zanimivo opazovati in je bil večer prav prijeten Če bi se pa še malo otresli pritiska, da morajo bit hecni in zabavni, bi bilo pa sploh fenomenalno.

-Jonas

Mnenja (24)

… smo praznovali včeraj v ljubljanski Drami, bilo je svečano, a sproščeno. Trije govorniki, urica študentskega programa in potem banket. Ves večer sem se smejal in mi je bilo luštno pri srcu (in melanholično), ko smo si roke podajali in si govorili “ej, že leta se nismo videli”…

Študentski program je bil zanimiv, čeprav ni presenetil. Stara dobra mešanica pevskih étudic, smeha, egotripa, nebuloze, poezije in performance arta. Saj veste, tisto, ko nekdo pride na oder, vrže na tla meč, rokavico, kondom, puško ali kaj podobno pomenljivega in gre z odra. Ti pa potem gruntaš, šta je umjetnik time htio.

Akademijo za igralsko umetnost so na pobudo partizana Filipa Kalana Kumbatovića, z dekretom Narodne vlade ustanovili oktobra 1945, z delom pa je pričela spomladi prihodnjega leta, v zasebnem stanovanju v t.i. Dukičevih blokih med Prežihovo osnovno šolo in parkom pri Figovcu. Matičarji akademije (kot jih je letos ob zaključku Borštnika imenoval dekan Aleš Valič) so bili poleg Kumbe (čeprav se je Kalan hotel priimka Kumbatović na vsak način otresti, so ga vse življenje in še danes kolegi tako klicali) še trije, dr. France Koblar, Ivan Levar in Marija Vera, pri pouku pa sta menda pomagala tudi Vladimir Kralj in Mihaela Šarič.¹

Tri leta kasneje so se preselili v prostore, ki Akademiji služijo še danes, po več kot pol stoletja. Logacija je idealna, v srcu Ljubljane, na Nazorjevi ulici, v nacionaliziranem krilu frančiškanskega samostana, prostori pa so šele danes postali toliko pretesni, da se je ablast zmigala in obljubila preselitev (in gradnjo) v naslednjih nekaj letih. Današnje ime, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, je dobila leta 1963.

Lepe spomine (in kup nesramno kritičnih pripomb) imam na svoje akademsko šolanje. Moja generacija so bili Gojc, Matic Rozman, Boris Kerč, Vesna Jevnikar, Judita Zidar, Maja Sever in Mojca Partljič, štiri leta smo glave skup tiščali in skupaj žurali. Profesorjev pa se najraje spomnim tehle: Poldeta Bibiča, Zvoneta Šedlbauerja, dr. Marka Marina, Mileta Koruna in Borisa Cavazze (ravno ko je prišel na šolo, prvo leto, sem šel vzporedno študirat še režijo v njegov letnik, iz firbca). Na žuru ni bilo vseh, mi je bilo kar malo žal…

Popoldne pa sem si celo šel kupit novo frizuro k Podkrajškovi Meti, očedila me je in mi celo zlikala kravato (“Na, da ne boš tak capl okrog hodu…”):

-Jonas

1. Za podatke se toplo zahvaljujem ljubljenemu profesorju Jožetu Faganelu, na Akademiji nas je naučil jezika. Če sva koga pozabila, prosiva za dopolnilo… ↩

Mnenja (25)

En zvest bralec mi je poslal tale posnetek (tisočkrat hvala):

Nastal je v zadnjem mandatu Trefaltove vladavine, ki sem se je po nekakem čudežu popolnoma izognil. Najini poti sta se križali samo enkrat, ampak takrat hudo. Več o tem drugič.

Nisva se razumela, a ko je odšel, je šlo navzdol.

-Jonas

P.S. Nataša Barbara, čestitke za Prešerca. Res, zaslužila si si, a tega raje ne razlagaj, se neumno sliši. ;)

Mnenja (23)

“On Writing” (Stephen King)

“American Buffalo: A Play” (David Mamet)

“Oleanna : A Play (Vintage Original)” (David Mamet)

“Sexual Perversity in Chicago and the Duck Variations: Two Plays” (David Mamet)

“True and False : Heresy and Common Sense for the Actor (Vintage)” (David Mamet)

“Bent: The Play” (Martin Sherman)

Mnenja (0)