… smo praznovali včeraj v ljubljanski Drami, bilo je svečano, a sproščeno. Trije govorniki, urica študentskega programa in potem banket. Ves večer sem se smejal in mi je bilo luštno pri srcu (in melanholično), ko smo si roke podajali in si govorili “ej, že leta se nismo videli”…
Študentski program je bil zanimiv, čeprav ni presenetil. Stara dobra mešanica pevskih étudic, smeha, egotripa, nebuloze, poezije in performance arta. Saj veste, tisto, ko nekdo pride na oder, vrže na tla meč, rokavico, kondom, puško ali kaj podobno pomenljivega in gre z odra. Ti pa potem gruntaš, šta je umjetnik time htio.
Akademijo za igralsko umetnost so na pobudo partizana Filipa Kalana Kumbatovića, z dekretom Narodne vlade ustanovili oktobra 1945, z delom pa je pričela spomladi prihodnjega leta, v zasebnem stanovanju v t.i. Dukičevih blokih med Prežihovo osnovno šolo in parkom pri Figovcu. Matičarji akademije (kot jih je letos ob zaključku Borštnika imenoval dekan Aleš Valič) so bili poleg Kumbe (čeprav se je Kalan hotel priimka Kumbatović na vsak način otresti, so ga vse življenje in še danes kolegi tako klicali) še trije, dr. France Koblar, Ivan Levar in Marija Vera, pri pouku pa sta menda pomagala tudi Vladimir Kralj in Mihaela Šarič.
Tri leta kasneje so se preselili v prostore, ki Akademiji služijo še danes, po več kot pol stoletja. Logacija je idealna, v srcu Ljubljane, na Nazorjevi ulici, v nacionaliziranem krilu frančiškanskega samostana, prostori pa so šele danes postali toliko pretesni, da se je ablast zmigala in obljubila preselitev (in gradnjo) v naslednjih nekaj letih. Današnje ime, Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, je dobila leta 1963.
Lepe spomine (in kup nesramno kritičnih pripomb) imam na svoje akademsko šolanje. Moja generacija so bili Gojc, Matic Rozman, Boris Kerč, Vesna Jevnikar, Judita Zidar, Maja Sever in Mojca Partljič, štiri leta smo glave skup tiščali in skupaj žurali. Profesorjev pa se najraje spomnim tehle: Poldeta Bibiča, Zvoneta Šedlbauerja, dr. Marka Marina, Mileta Koruna in Borisa Cavazze (ravno ko je prišel na šolo, prvo leto, sem šel vzporedno študirat še režijo v njegov letnik, iz firbca). Na žuru ni bilo vseh, mi je bilo kar malo žal…
Popoldne pa sem si celo šel kupit novo frizuro k Podkrajškovi Meti, očedila me je in mi celo zlikala kravato (“Na, da ne boš tak capl okrog hodu…”):

-Jonas
10. november 2006, zapisano v kategorijah
Gledališče