Arhiv kategorije 'Jana'

Sem mislil, da se mi bo zmešalo…

Danes so v Jani objavili skorajda kompleten zapis o Viktorjih s tehle strani. Brez mojega dovoljenja in brez hvala lepa.

In kar me je najbolj vrglo v bes, dovolili so si popravljati in črtati.

Upam, da mi bo vročina popustila do večera…


-Jonas

  • Share/Bookmark

Velika modna revija v Postojni

Revija je bila zares velika. Bom že vedel, saj zaradi nje zadnjih štirinajst dni ni bilo v hiši nobenega miru. Skakanje sem in tja, pa neskončni telefonski pogovori s sponzorji, pa sestavljanje dolgih seznamov povabljencev, pa razlaganje novinarjem za kaj sploh gre, pa prepričevanje razstavljavcev, da tokrat ne gre za nekakšno zakotno žurko v kakšni diskoteki, ampak za veliko revijo najuglednejših slovenskih podjetij… In se nežnejši spol sploh ne zaveda, kako se moški počuti zapostavljenega, kadar je ženska maksimalno zasedena in nima nobenega časa zanj, zvečer pa se samo zvrne v posteljo, obrne hrbet in v trenutku zaspi. Ti pa debelo gledaš v strop in razmišljaš, hudiča, kaj pa je zdaj to?… Tu in tam pa se ti sredi največje gužve podjetnica vrže okoli vratu, da te kar preseneti ta nepričakovani izliv prijaznosti in že veš, da te nekaj hoče od tebe, o ti ljubi moj, a bi mi naredil eno uslugo, a bi lahko šel v Italco in prepeljal tisto robo v Postojno?…

Tako mi je hudo odleglo, ko je končno prišla sobota in je bilo tekanja in norenja konec, vsi sodelujoči smo zbrali na kosilu v Ribiški koči in smo se lahko v miru pomenili še o zadnjih malenkostih pred revijo, fantje pa smo imeli lepo priložnost, da si od blizu (in naskrivaj seveda) pregledamo zbrano slovensko žensko elito. Je bilo kaj videti. Tri misice, Metka, Janja in Teja, dve letošnji spremljevalki, Martina Koražija in Stančka Šukalo, legendarna Nina Gazibara, za povrh pa še Simona Bohak, Tina Vrhovnik, Renata Bohinc, Alice Camara in Pika Justinek. Po natančnem pregledu (kolikor se je pač dalo skrivaj metati poglede) smo fantje kasneje na posvetu zadovoljno ugotovili, da odvečnih kilogramov, podočnjakov in povešenih atributov ni. Dobra revija bo!

In je bila res. Kljub prehudemu navalu občinstva, zaradi katerega smo morali tik pred začetkom nositi dodatne stole v dvorano, Metka je namreč razposlala več kot sto vabil, kdo bi si mislil, da se bodo vsi odzvali, da se jim bo dalo voziti v Postojno… pa tudi vstopnic je bilo prodanih cel kup, tako da so se na koncu nekateri morali zadovoljiti kar s stojišči, pa še z več kot polurno zamudo se je vsa stvar začela.

Meni je seveda pripadla vloga mojstra ceremoniala in nisem bil povsem prepričan, ali se občinstvo smeje mojim šalam, ali pa me niso navajeni gledati obritega, počesanega, polikanega in z belim metuljčkom. Jaz bi bil seveda raje v kavbojkah, pa so punce rekle da ne. Nisem upal protestirati. Sicer pa so pozornost takoj pritegnila dekleta in so name kmalu vsi pozabili, je bilo na stezi veliko bolj zanimivo.

Najprej dekleta v pogumnih in atraktivnih izdelkih Industrije usnja Vrhnika in obutvi Alpine, takoj za tem pa usnjene jakne Sama Rančigaja iz butika Carmen iz Žalca. Te so mi takoj padle v oko, saj obožujem unikatne izdelke in sem se po reviji takoj zmenil, da naredi eno tudi zame. Mraz prihaja in prav prijetno se bo greti v kakšni košato podloženi jakni iz nubuka. V tretjem izhodu so se predstavili krzneni plašči Eber, za njimi pa se je razlegel največji aplavz večera, ko so na stezo prikorakali štiriletni malčki iz postojnskega vrtca z oblekami blagovne znamke Mini Club in v čeveljčkih Topolino. Otroci so zmeraj luštni in na to finto publika zmeraj pade. Jaz pa tudi.

Nekaj posebnega so bile ročno tkane jakne iz postojnskega butika Pinto, sam imam od nekdaj rad žive barve in pisane vzorce, pa tudi čevlji Mass so kar pristajali zraven. Samega sebe si sicer nisem znal predstavljati v kakšni podobni kombinaciji, a na dekletih je zgledalo kar luštno. Še bolj pa sem užival v naslednjem izhodu Rašice, kjer so nekatere elegantne tkanine lepo poudarile ženske obline, še posebej ko so se na odru pojavile Stančka, Renata in Tina, ki imajo pod vratom res kaj za videti.

Elkroj je tokrat predstavil hlače za mlade v oranžni barvi, Italco pa svoje znane blagovne znamke Gas, Emanuel, Gymnasium in Cocoa. S tem je bila dobra polovica revije že mimo, občinstvo pa je navdušeno sprejelo tudi nastop prve dame slovenske estrade Anje Rupel. Tudi njo je bilo veselje pogledati, nekatere možakarje v prvih vrstah pa sem ujel, kako so upogibali vratove in ji kukali pod kratko krilce.

Nato pa veliki finale – spodnje perilo Palmers, večerne obleke Barbare Plavec, večerne in poročne obleke salona francoske mode Pronuptia, unikatni nakit Žareta Ognjenoviča, salonarji Peko, prekrasne frizure Mareta Filipiča in make up Bilke Baloh. Zaključek v stilu visoke mode, tako kot se za takšno prireditev spodobi. In imel sem občutek, da so bili vsi zadovoljni, tako obiskovalci, kot tudi povabljenci in novinarji.

Takšno je bilo tudi razpoloženje na sprejemu po prireditvi, takrat šele tudi imel priložnost natančneje pregledati, kdo vse je prišel – Saša vrtnar je povedal, da je prišel prepozno in da ni bilo v dvorani več nobenega prostora in je raje sedel kar v garderobi med dekleti, se je tam gotovo bolje počutil, Jan Plestenjak je prišel tudi z zamudo naravnost s snemanja Karaok, Martino je pustil doma, ker je menda nekaj zbolela, upam da ni nič resnega, nje bi bilo pa zares škoda, Andrej Šifrer je prišel s hčerko, ki si je nekoč želela tudi postati manekenka, Štefka Kučanova mi je zjutraj telefonirala, da bo tudi zagotovo prišla in sem potem moral naročiti vratarjem, da jo spustijo noter brez vabila, ker ji ga nisem utegnil poslati, pa je potem na vratih niso prepoznali in se je kar sama znašla in jih prepričala, da so so spustili noter. Pa postojnski župan Josip Bajc je tudi bil, pred revijo so mi še posebej nekajkrat zabičali, da ga ja ne bom pozabil pozdraviti in se mu zahvaliti za pomoč, da ne bi kaj zameril. Pa Peter Thaler je tudi bil, pa bivša misica Anka Kocmur tudi, zdaj je sicer že poročena, kako se pa po novem piše, sem pa pozabil, kaj češ, cepec pač. Fotografov se je tudi kar gnetlo, televizijskih ekip tudi, radijske mikrofone so nam prav tako tiščali pod nos.

Kramljali smo pozno v noč, dokler se nas v hotelu niso naveličali in nas vrgli ven. Še na vratih pa smo si obljubili, drugo leto se spet vidimo na Veliki modni reviji!

-Jonas

  • Share/Bookmark

Do Pariza in nazaj

Nikdar nisem bil posebej dopustniško razpoložen, spomnim se poletij, ko se niti nisem premaknil iz Ljubljane, le zakaj pa bi se, poleti je Ljubljana tako prijetno prazna, človek si zares lahko odpočije od ljudi.Saj me navsezadnje vedno samo ljudje neznansko utrujajo, drugega nič. Prepričan sem, da gredo ljudje na morje samo zato, ker je pač taka navada, ker so šli sosedje tudi, ker te že maja vsak sprašuje, kam boste pa šli in te je sram priznati, da pa najraje ne bi nikamor šel. Saj tako ali tako prideš nazaj bolj utrujen, kot pa si šel.

Tako sem bi letos prepričan, da sem svoje dopustniške dolžnosti že opravil s tednom v Vrsarju (mimogrede, svinjsko drago je bilo, pa Hrvati mi gredo zdaj še bolj na živce kot prej) in da me Metka ne bo več cukala za rokav, pojdiva še kam, pojdiva še kam… Kajpak sem se zmotil, njej počitnic ni nikoli zadosti. In je prišla s predlogom, da bi pa lahko izkoristila še eno nagrado, ki jo ima v dobrem še od tekmovanja za miss, da ji morajo dati šest nočitev za dva v Franciji, sicer brez hrane, nekaj je pa vseeno, in da če bi jaz prispeval za bencin in drugo, pa bi lahko usekala eno fino popotovanje do Pariza in nazaj.

Kaj naj človek odgovori na tako ponudbo, posebej če se mu iz naročja smeje par navihanih rjavih oči, ki se zavedajo, da te imajo v pesti? Pa še šest zastonjskih nočitev? Ne sliši se slabo, čeprav mi je že vnaprej jasno, da poceni ne bom skozi prišel.Izložbe v Parizu bodo polne, na njej pa prav vsaka cunja lepo stoji.

In sva seveda šla. Založila Metkino alfico (ta je poleti najprimernejša za potepanje, ljubim kabriolete!) s prtljago in bencinom in se kar sredi dneva odpeljala. Brez pretiranih priprav, če bi počakala še kakšno uro, bi nama njena mama šla ročno spohat še kakega piščanca ali odojka za na pot, že tako ali tako nama je gotovo med srajce skrila kakšnih deset sendvičev. Sva jo raje kar ucvrla.

Najprej v Milano. Pogledat, kakšne so nove modne smernice. Tako kot to ponavadi počnejo naše manekenke, ki jih vedno poslušam, kako pa gredo drugi teden v Milano na raznorazne avdicije, kastinge in modne revije, v resnici pa gredo do Trsta in nazaj. Človek pričakuje, da bo prišel v Milano in da se bo kar naenkrat znašel sredi modnega vrveža, da bodo ulice polne manekenk in dizajnerjev, kaj pa jaz vem, kaj sem si predstavljal… Skratka, od vsega tega ni nič! µe ob vstopu v mesto naju je presenetila njegova razsežnost, saj predmestja ni in ni hotelo biti konec. Ustavila sva se kar v prvem hotelu, ki se je zdel vsaj približno blizu centra in se takoj odpravila raziskovat, kje kaj je, da ne bova jutri izgubljala časa, saj morava že popoldne na pot proti Franciji. Takoj sva našla Scalo, nič posebnega se mi ni zdela od zunaj, prav nasprotno, je pa najbrž res, da se ti Scala pokaže v vsej svoji veličastnosti šele ko si noter. In ko poje Pavarotti ali kakšen drug debeluh. Čisto blizu pa stoji ogromna katedrala, tako me je prevzela, da niti vprašal nisem, kako se imenuje. Sem pa zato takoj pritisnil Metko na trgu pred njo. S fotoaparatom seveda. Nad Metko je pa en spomenik s konjem. Vsega mi pač ni uspelo slačiti na eno fotografijo. Čeprav me je mikalo, ker je bil konj tudi lep. Tisi možakar na levi je pa slučajno zakoračil v sliko. Čeprav bi lahko vedel, da ne sme. Sem ga hotel potem dol zbrisati s slike, pa je Metka rekla, da ne.

Katedrala

Iz Milana sva se kar hitro odpravila, saj so bili ljudje prijazni, še posebej prodajalke, kadar sem izvlekel kreditne kartice (prej pa ne toliko), a vendar naju je vleklo čim prej na Azurno obalo, meni niso dale miru zgodbice o dekletih v Cannesu, ki baje kar na cesti pozirajo fotografom zgoraj brez. Saj se je Metki čudno zdelo, zakaj sem jo ob odhodu iz Postojne kar dvakrat vprašal, če nisva fotoaparata slučajno pozabila, rekla pa ni nič.Pa tudi če bi kaj rekla, sem imel odgovor pripravljen.

Pa ni bilo nobene take priložnosti, čeprav sem vso obalo v Cannesu prevozil dvakrat po dolgem in počez, pozneje mi je en kramar tam razložil, da se punce fotografirajo samo v tednu, ko traja filmskim festival, da pa lahko slikam njegovo ženo, če hočem, za sto frankov bo dala pa tudi modrc dol. Hvala lepa stari, raje ne, se bojim, da bi se v meni žival prebudila, pa ne bi bilo pošteno do moje punce, morda kdaj drugič. Seveda mu nisem povedal, da se v resnici bojim, da bo kaj po tleh padlo, pri šestdesetih naj imajo ženske modrc kar zavozlan, je pametneje, da ga sploh ne slačijo. Zato sem pa v parku slikal eno simpatično punčko. Je bilo nekaj nagajivega v njenih očeh, da sem jo moral. Nekaj v smislu: “Pazi se me, ko odrastem!”

Pupa

Prenočevala sva v Nici, hotel je bil kar prijazen in čisto blizu centra, kar pa nama ni prav nič pomagalo, saj sva se vsak dan vozila v Cannes ali Monte Carlo. Saj ne rečem, tudi Nico sva prehodila po dolgem in počez. še posebej kadar sva šla v šoping, saj so bile tu še najbolj človeške cene. V Monte Carlu se je Metka zagledala v en kostim v izložbi in sem tresel ko pes na kuzli od strahu in čakal, kdaj se mi bo naslonila z glavo na ramo in ji bo na čelu pisalo, hočem ga imeti. Saj je bil res lep, ne rečem, je bila pa nalepka s ceno svinjsko grda – osem jurjev mark. Zato sva raje v Cannesu kupila en kup majčk, pa še pred trgovino usekala tole fotko z dvema domačinoma.

Jonke-V-Parizu

Trije dnevi na Azurni obali so seveda bliskovito minili, in že se mi je začelo dozdevati, da naju tale izlet ne bo tako poceni prišel. Bencin je tukaj po dve marki liter, na vsaki avtocesti je treba plačati cestnino pred katero se naši skrijejo, pa še bi človek kar ostal tu, midva sva se premaknila v Pariz samo zato, ker sva imela hotel že rezerviran ob določenem datumu. Izložbe so pa povsod tako vabljive, da sem s kreditnimi karticami frkal kot kakšen David Copperfield.

Avtocesti od obale do Lyona pravijo kar Sončna avtocesta. Ne brez razloga. Po njej sva se vozila v kopalkah in se sončila med vožnjo, čeprav je Metka nekaj jamrala, da se ji bodo poznale kopalke, zgoraj brez se pa v avtu tudi ne sme peljati, da ne bi bilo kake nesreče na sosednjem cestnem pasu. Na tejle fotki imam sicer usnjeno jakno, to pa zato, ker sva se že približala Parizu in je bil že skoraj večer. Pa tudi vreme se je nekam začelo kisati.

Veter-V-Laseh

Na ulicah Pariza, med iskanjem najinega hotela vprašam Metko, kaj bi rada najprej videla, Eifflov stolp, Slavolok zmage, Montmartre, Champs Elysees? Kurbe, mi odvrne. Kurbe? Kurbe! Hočem videt kurbe!

In se potem spomnim, da sem ji pred letom razlagal, kako sem že enkrat bil v Parizu z vlakom kot študent in sem šel peš od postaje proti centru in da sem se kar naenkrat znašel v ulici, kjer so pred pročelji stale pomanjkljivo oblečene ženske različnih starosti s ključi v rokah. To hočem videti, pravi. V Postojni tega nimamo.

Prav. Kje je bila tista ulica, si takrat nisem zapomnil, sem se pa takoj spomnil, da nam je Vasilka (tako smo klicali našo učiteljico francoščine na Šubičevi gimnaziji) enkrat razlagala, da je ulica Pigalle ena najslavnejših na svetu, polna bordelov in podobnega.Takoj sva jo našla, a nisva videla niti ene punce na ulici. Niti ene. Kaj je zdaj to, si rečem, Metka me pa kar nekam postrani gleda, gotovo sem si vse izmislil, kaj takega tako ali tako ne more biti res.

Še sreča, da sva se dva dni kasneje, med sprehajanjem okoli Pompidoujevega centra znašla na ulici Saint Denis, kjer sva se kar naenkrat znašla med puncami s ključi. Metka je samo gobec odprla, ni mogla verjeti očem in ji je potem ena skoraj v ksiht skočila, češ da jo ne sme tako gledati in bi bil kmalu mednarodni incident. Da se ne pustijo gledati ženskam in da se ne pustijo fotografirati, nama je razložil en natakar. Pa sem vseeno nataknil teleobjektiv in skrivaj škljocnil eno od daleč in izza vogala. In ravno v tistem trenutku je en cepec stopil predme in sem bil prepričan, da mi je pokvaril fotko. Pa nisem upal še enkrat riskirati, nekatere babnice so bile videti prav nevarne.

Kurbe

Tale fotka je pa iz hotelske sobe. Ker moramo fantje držati skupaj, poklanjam tole fotko vsem Metkinim oboževalcem. In upam, da vam je jasno, da nosim kožo naprodaj, ko bo tole zagledala v Jani, bo doma huda ura. A imam že pripravljeno opravičilo – nekdo je najbrž fotke zamešal…

Skinshot

V Parizu se nima smisla voziti z avtom. Čeprav mi je osebno minhenški še bolj pri srcu, dajem kapo dol pred pariškim metrojem. Z enega konca na drugi prideš z bliskovito naglico, nikoli ne čakaš več kot nekaj minut, pa še dolgčas ni. Zmeraj je kje kakšna zanimiva faca, kakšen mlad študent kje v hodnikih igra violino, kakšen klošar kje v kotu žica franke. In tu in tam se najdeta v kakšnem vagonu dve bebasti faci, kot sta tile dve:

Dva-Ksihta

Tale fotografija je moja posebna trofeja, saj najbrž vsak ve, da nočno fotografiranje ni za amaterje. Slavolok zmage je od blizu res veličasten, po deseti uri zvečer pa izredno nevaren. Pa ne zaradi kakšnih posiljevalcev ali ugrabljalcev, ampak zaradi krožnega pet pasovnega prometa okoli njega, ki se kot vrtiljak odmotava z neznansko hitrostjo. Ob deseti zvečer namreč policaj zapre podzemeljske hodnike, ki nudijo varen prehod do njega, pa se zato navdušeni turisti zapodijo kar čez cesto in avtomobili potem tekmujejo, kdo bo kakšnega čimbolj učinkovito zadel. Tudi midva sva poskusila srečo in nama je k sreči uspelo. Pod slavolokom je bilo kljub pozni uri kar precej ljudi, večinoma mladih, ki so posedali na kamnu in po tleh. Zelo prijetno.

Slavolok-Zmage

Seveda se je kmalu izkazalo, da je Pariz prelep in preobširen, da bi se ga človek lahko naužil v treh dneh, zato sva kar podaljšala še za tri dni, nekam me je sicer stiskalo pri srcu in pri denarnici, ampak kaj češ, luštno je luštno. Večerja pri Leonu (najboljše školjke na svetu), kosilo v Schwarzeneggerjevi restavraciji Planet Hollywood, zajtrk v Hard Rock Cafeju, pa spet obisk indijske, kitajske ali grške restavracije… človek gre res s težkim srcem domov. Pa sva vseeno morala spakirati.

Za konec sva doživela še eno dogodivščino, na poti proti Stuttgartu nama je počila izpušna cev. In kot kaže, imava pridnega angela varuha, ki je poskrbel, da se je to zgodilo ravno v neki vasici, kjer sva takoj našla avtomehanično delavnico. Je bilo treba le počakati pol urice in je bila zadeva urejena. Seveda sem tudi tu pritisnil na fotoaparat.

Pri-Mehaniku

Za zadnji dan popotovanja sva se namenila še nakupovati v Münchnu, pa sva prišla ravno na Marijin praznik in je bilo vse zaprto. In sva odšla z dolgim nosom naravnost domov. Tam je pa zmeraj najlepše.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Miss 96 – Kaj se je dogajalo potem…

Kaj se je dogajalo potem… Prenos tekmovanja je bil veličasten, tu ni kaj. Veličastna scenografija, bogati kostumi, kopica statistov. Nenehno sem imel občutek, da se bo od nekod pojavila še Špela Trefalt in da se bodo začeli vsi skupaj metati v kakšen bazen, dobrodošli v Igre brez meja.

A to še ni bilo nič. Ko je bilo vsega konec in ko je evrovizijska žirija povedala svoje, smo se premaknili na žur. Meni se je kar mudilo, prenos je bil dolg, pot do Maribora pa tudi. Navsezadnje pa smo ravno zaradi žura tudi prišli tako daleč, kajneda, saj bi si vse skupaj človek lahko ogledal pred televizijskim sprejemnikom, gotovo je tako bolj komot, se vsaj ni treba mučiti s smokingi, večernimi oblekami in zmeraj pretesnimi zakmašnimi čevlji, pa še scat gre lahko človek vmes, ko se mu zahoče. In tudi smehljati se ni treba vsem, ki ti gredo na jetra, doma lahko na ves glas tuliš “lej ga cepca, kaj pa misli, da je!”, ko pokažejo koga od znanih med publiko.

A pokazati se je treba, kajpak, in je tudi treba priti pogledat, kdo je kaj oblekel in kdo se s kom po novem druži. Na tovrstnih pospektakelskih zabavah se da kar dobro razbrati, kdo se je v zadnjem mesecu komu zameril in kdo se nekam preveč druži s poptevejevci, ki najbrž spet na pol v šali, na pol zares ponujajo dobre denarce tistim, ki jih je ob živce spravila nova urednica na nacionalki. In je seveda tudi zanimivo poslušat, kaj ima kdo novega za povedat.

Auerja je recimo prav zanimivo razlagal tistemu fantu, mislim da se piše Turk, ki so mu na popteveju vzeli oddajo Obraz tedna in ki je vodil polfinalni izbor iz neke diskoteke, da pa tisto res ni bil noben nivo, a si niso mogli najti kakšnega bolj uglednega prostora… Sem takoj pripomnil, stari, najbrž se samo hecaš, najbrž ne misliš, da je lahko zabavna oddaja ob petkih zvečer kaj bolj nobel pod cirkuškim šotorom. Stojan ga je potem pustil pri miru, je bil že čas, saj se mi je vse bolj dozdevalo, da vidim dvojno, ko sta takole stala en ob drugem, edina razlika med njima je bila v centimetrih, Auer je za glavo višji. Točneje povedano, Turk je za glavo nižji, Katja Kori bi se ob njem odlično počutila.

Skarza je prišla s svojim fantom, ki je tudi maneken in je povedala, da se bosta 23. novembra poročila in da smo vabljeni na poroko. Teja ni nikoli dolgočasna, tale njen tipček pa je tudi prijeten, ne samo lep. Sem opazil, da so se nekatere babe naskrivaj za njim ozirale. Le za njune otroke me skrbi, da bodo kičasti.

-fotka Save0014 1-

Zdravko Geržina se je ves večer držal nekam ob strani, zanj je vsa zadeva končana šele na pol, čaka ga še organizacija potovanja v Indijo. Letos se je dobro izognil vsem namigovanjem o podkupljeni žiriji, in tisto glasovanje med tv prenosom je bilo vrhu vsega gotovo bolj zanimivo od tistih dveh drugorazrednih švabskih skupin, ki smo jih morali prenašati.

-fotka Save0013 1-

Zelo sem se razveselil Tomaža Peroviča, dolgo ga že nisem videl, odkar je pobegnil k Amerikancem. Prav on je bil namreč leta 90 kriv za to, da sem prišel na televizijo. Še zdaj mu tega ne morem odpustiti. Pridružil se je še Janez Ujčič in smo malo poklepetali, ne predolgo, ravno toliko, da so nekateri začeli ugibati, da sem gotovo že podpisal kakšno pogodbo s poptevejevci. Ojej, ljubi moji, ko bom jaz šel z nacionalke, bom rekel adijo televizijskemu mediju nasploh. In to prav kmalu.

-fotka Save0012 1-

Martina je prava mrcina, mi je rekel nekdo, ki ga ne smem imenovati, da ne bo imel težav doma. Kajfeževa se je tokrat sama sprehajala med družbo, pa si tega vseeno ni upal nihče izkoristiti. Moški se bojijo preveč lepih deklet, še iz gimnazijskih časov se spomnim naših lepotic, ki so na plesih vedno samevale, nihče si ni upal zraven.

-fotka Save0011 1-

Ves večer pa se je ponavljala ena sama tema: kakšna se ti zdi nova missica? Seveda ni bila nikomur všeč. Kot vedno. Mene pa prav malo briga, katera je zmagala ali katera je bila lepša od katere. Kot da nimam pametnejših stvari polno glavo. Jaz sem raje izkoristil gužvo in se za nekaj minut umaknil s svojo misico kar v eleganten grajski wc na nekaj hitrih poljubov, da bom lažje zdržal mondeno obrekovanje in bleščeče nasmeške do konca.

-fotka Save0009 1-

Za konec pa še poslastica – letos poleti so slovenske misice ustanovile svoj ekskluzivni klub in tule je fotka z njihovega prvega junijskega sestanka, od leve proti desni: Nataša Abram, Janja Zupan, Metka Albreht, Teja Boškin in Teja Skarza. Alenka Vindiš pa je tudi že sprejeta.

-fotka Save0007 1-

-Jonas

  • Share/Bookmark

Naslednja stran »