Arhiv kategorije 'Jana'

Pop TV

Na tajnici je sporočilo Tomaža Peroviča, najbrž že nekaj dni staro. Baje je šel k Amerikancem, zdaj so baje prevzeli Megliča in štajerski Tele59, zdaj naši čenčajo samo o tem, kako bodo zdaj ti pobje vzeli stvar v svoje roke in naredili pravi bum tako kot oni pač znajo… Nova televizija, petkrat boljši program od nacionalke, stokrat višji honorarji, tisočkrat več ustvarjalne svobode, mlade sile itd… Na slovenski televiziji kar vsi razmišljajo, da bi zamenjali službo in eden drugega sprašujejo, ti, kaj pa ti misliš o tem, a boš ti tudi šel, kaj?, a misliš da se splača, a ti veš kaj več o teh tipih?

Kot že rečeno, Tomaž je že nekaj časa tam, to pa seveda najbrž ne pomeni, da me je klical zato, da bi me novačil za njihov program, po moje je spet obljubil kakšni svoji študentki (poleg dela na televiziji namreč predava tudi na novinarskem faksu), da ji bo zrihtal intervju z mano. Zadnjič sem eno prav grdo nategnil, sem obljubil izpolniti nek vprašalnik v študijske namene, o medijih in to, pa sem potem šel v Postojno, pa potem pozabil… Sorry, punca, če tole bereš, nisem nalašč, je pač prišlo nekaj vmes…

-Jonas

  • Share/Bookmark

Balašević

Medtem ko sedim pred svojim računalnikom in razmišljam, kako naj svoje misli uredim in vržem na ekran, se zazrem v prvo besedo svojega članka. “Balašević”. In si mislim, glej ga hudiča, že takoj pri prvi besedi sem se moral prav potruditi, da sem na tipkovnici našel tisto tujo črkico, tisti hecni, tisti njihov, res njihov “ć”. Tisti “mekani ć”, prav tisti “ć”, ki ga zna Sašo Hribar tako imenitno izgovoriti skozi usta generala Guzmana.

V ponedeljek sem se namreč ves dan psihično pripravljal, da grem zvečer na koncert tega starega flegmatičnega frajerja, karte nimam, so že vse razprodali, bomo že kako, ni hudič, da me ne bi spustili noter na kakšno press izkaznico. Prejšnji teden sem se nekaj pogovarjal o Balaševiću v pisarni Studia City na televiziji, sem že pozabil, s kom, pa saj ni važno, v glavnem, sem omenil, da sem gledal njegov koncert pred kakega pol leta, ali pa še več, na beograjski tv in je imel Djordje polna usta “… onih Slovenaca, … šta oni misle, … neka idu…”, in da se mi zdi čudno, da pa zdaj kar naenkrat nastopa v hali Tivoli, a se je mogoče pri nas zadnje čase kaj bistvenega spremenilo, ali kaj, a si ti kaj opazil, stari, jaz nič, meni se zdi vse enako, kot pa pred letom dni, pa kaj misliš, a bo tudi v Ljubljani zapel tisto epsko pesnitev za Slovence, ki so se ji v Beogradu tako gromohotno smejali. Po moje da ne.

Ampak Balaševski je vseeno faca, jebeš politiko, neumen pa ni, to je pa treba priznati, saj je navsezadnje tudi naš Oton Župančič drugače govoril o Italijanih med vojno kot pa po vojni. Kdo je pa klinc leta enainštirideset vedel, kdo bo zmagal, aneda? Kaj je pa Djole vedel, da ga bo kdo še vabil v Ljubljano. Glavno, da so njegove pesmi špon. Jaz imam najraje tisto o petelinu in tisto o kvartopircu. Tako ni znal v stari jugi nihče besed skupaj zlagati. In rime mu tečejo s takšno lahkoto, da se mi kar milo stori, kadar poslušam kakšne naše popbudale, ki se jim vsi stihi končujejo na “… sva imela rada se, ko ljubila ti si me…”. Da krepaš.

Pridem torej v ponedeljek na službeni vhod Hale Tivoli in me po nekem božjem naključju eden od varnostnikov spusti noter, ker me je pač prepoznal s televizije, drugače ne bi bilo nič, ma kakvi, dvorana je bila že dva tedna pred koncertom totalka prebukirana, gužva enkratna, novinarjev in fotografov pa tudi niso kaj prida šmirglali, če se niso mesec dni vnaprej napovedali. Ko sem bil noter, pa kar v prvo vrsto. Je bilo dosti praznih sedežev, saj veste, karte za prvo vrsto dobijo itak samo buržujčki po zvezah, tisti pa tako ali tako zmeraj zamudijo. Ko se bo pa enkrat koncert začel, bo pa itak šla dvorana v luft in nihče več ne bo vedel, kje kdo sedi.

In res, ne moreš verjeti, pride Djordje na oder in takoj vidim enega varnostnika pred odrom, da mu je ušla lužica v hlače. Je mislil, da ga bojo kar pomendrali. Pa potem ni bilo hudega. Publika se je obnašala, kot je treba, pela je cela dvorana, najbolj navdušeni so metali predmete na oder, da jih je lahko Djordje odnesel domov. Cigarete, rože, majice.

Celi dve uri je prepeval. In dvorana z njim. Najprej sem se čudil, kako da znajo ljudje toliko njegovih pesmi na pamet. Po dveh urah sem se čudil, kako si jih je toliko zapomnil Balašević. Pa še ni bilo zadosti. Dvorana je šla na noge, norenje, tuljenje, vriskanje, šumenje, topotanje, miganje, mahanje, faracajganje, jodlanje, žvižganje in ploskanje, obvezen je bil še dodatek in za njim še eden in še in še, tako da se je vse skupaj končalo po treh urah in pol. In nobene ni zapel dvakrat. Vsaka čast. Še sam sem tu in tam pomrmral zraven. Ne prenaglas, tako bolj pri sebi. So se pa zato vsi okrog mene do konca odkačili.

Bilo je lepo. In naporno (pazi: tri ure in pol, zadnja ura na nogah!). Slišal sem nekaj novih fint čez Hrvate, pridem pa zagotovo na koncert v Zagreb, ko bo, bo gotovo padla kakšna čez Slovence… In pogrešal sem tisto “Računajte na nas…” Bi jo bilo zanimivo zopet slišati…

-Jonas

  • Share/Bookmark

« Prejšnja stran