Arhiv kategorije 'Knjige'

Čudežna dežela

Lepo je gledat Crnega, kako se je spreobrnil in je navdušen na iPadom in komaj čaka, da ga dobi v roke (tako kot jaz). Prepričal ga je iPhone, seveda. Zadnjič so bili z otroci na obisku in sva se spet z navdušenjem menila o prihodnosti kompjuterjev in digitalnih knjigah.

Ni bilo vedno tako, veste! On je pozabil, jaz pa nisem. ;) Spomnim se, kako sva debatirala okoli vonja in zastarelosti papirnatih knjig in je bil takrat odločno na strani tiskarjev, ki da bodo zmeraj imeli kruh. In da ne moreš, preprosto ne moreš brati knjige z računalniškega monitorja, da to ni to in da to ni isto. Jaz sem pa krilil z rokami in med kriki “zaenkrat, zaenkrat!” dopovedoval, da ne sme gledat ozko in da jaz tudi ne morem (brati knjig z monitorja), ampak da tehnologija za digitalne knjige zaenkrat še ni zrela, nekoč pa bo!

Takrat je ponavadi odmahnil z roko in se zatopil nazaj v svojo nokio. Ko sem mu kak mesec zatem nesel pokazat prvi iPhone, ga je komajda povohal, češ da ne moreš niti samega sebe dobro fotkati s tistimi minipiksli. Dve leti je trajalo, da se je pustil prepričat in se zdaj skupaj sliniva ob iPadu. Bogve, če še pogreša tisti svoj bananafon.

Evo, Crni, tale video je zate, čeprav vem, da že oba totano štekava situacijo. Tista nova tehnologija je prišla začuda prej, kot sem mislil in naju oba, no, najbrž kar nas vse presenetila. Adijo papirnate knjige, jaz, bogme, ne kupim več nobene.1 Takole bodo namreč videti knjige prihodnosti:

YouTube slika preogleda

Kindle lahko pa2 kar spoka.

-Jonas

  1. Ajd, ker vem, da slovenskih knjig na tablicah še ne bo kaj kmalu, naj velja zaobljuba do nadaljnjega le za angleške izdaje.
  2. Zaenkrat, opa! Ne dvomim, da snujejo že novo različico, ampak če ne bo tisti E-ink kmalu hitrejši in manj enobarven, bo pa kriza!
  • Share/Bookmark

Robert Harris: Imperium

Knjiga Imperium je izšla pred letom dni, a sem jo nekako zamudil, letos jeseni je Harris izdal že novo z naslovom Ghost (in je menda tudi odlična). Nekoliko nejevoljen, da takole padam iz ritma, sem jo prijel v roke šele ta teden, prilagam oceno:

O dragocenosti romana priča že naslovnica. Ime avtorja v zlatih črkah, naslov v brodarič črnih, citat v bledo rdečih – ubijalska kombinacija! Orel je odveč, a ne moti. Podlaga: nežen odtenek jajčne lupine, očitna referenca na nerodne francoske post-impresionistične poskuse pariških tiskarjev pred-prejšnjega stoletja.

Knjiga je nekoliko večja od običajne mehke izdaje (paperback) in zajetnejša, kar mi načelno ni po godu, saj imam tako ob branju težave z listanjem (razvil sem namreč posebno tehniko drže z eno roko, strani obračam z levim palcem, medtem ko desna roka sproščeno leži ob boku, držé za žbè). Tja do polovice knjige težav ni, proti koncu pa zaradi debeline prebranih listov že čutim bolečine v palcu – pri zadnjih petdesetih straneh si moram pomagati z desnico in je zoprno prelagati čik. Po drugi strani je pa tudi res, ob zmanjšanju formata bi bilo (ob enaki velikosti črk) treba pač natisniti kakih petdeset strani več, pa smo spet na istem. Čeprav manjša, je predebela knjiga prstom prav tako v nadlego! Morda bi se dalo kaj prišparati pri debelini listov, s tem pa se seveda takoj spremenita tako prijem, kot tudi vonj.

Tu pa ni šale, vsaj pri tej knjigi ne. Založbi je tokrat uspel nenavadno odličen bouquet, posrečena kombinacija neo-sicilijanskega pol-pergamenta (za katerega poznavalci seveda vemo, da ga za Italijane že dolgo izdeluje papirnica Vevče) in novega grškega tiskarskega lepila K-Z1Q® (Loctite), o katerem sem se razpisal lani v dvomesečniku Nos za knjige (pozor, nekaj izvodov zadnje lanske številke še imajo v Konzorciju, preverjeno!):

“… K-Z1Q® se bo zaradi hitre sušljivosti, visoke vsebnosti relaksanta TH-C in značilnego dominantnega, a nevsiljivega vonja gotovo hitro priljubil tudi slovenskim tiskarjem, najbolj veseli pa ga bomo brez dvoma bralci. Zasmrajena obleka po vsakem obisku knjižnice bo kmalu le še preteklost!”

Tisk je kvaliteten, kaj več pohvale tu težko iztisnem. Izbira pisave je sicer odlična, ob testiranju visoko nadpovprečna. Pri osvetlitvi po standardu ISO-MC (bela žarnica, 120 W, dvojni navoj, 50 Hz) sem zlahka bral s hitrostjo tja do 580 besed na minuto (in največ 2,3 odstotno napako pomnjenja), v zvočno izolirani sobi pa bi šlo gotovo še hitreje. Kljub temu zamerim varčevanje s tiskarsko barvo (pod lupo se na nekaterih črkah jasno vidijo beli madeži, kjer je barve “zmanjkalo”) in vztrajanje pri za odtenek pregrobem papirju. Vem, ponavljam se kot stara lajna, a lanskoletne izkušnje z monografijo Jožeta Plečnika na letališču Jožeta Pučnika si ne želim doživeti še enkrat, neskončne role toaletnega papirja pa najbrž tudi ne bodo še kmalu izumili.

Nad vezavo nisem navdušen, hrbet je začel nakazovati razpoke že po prvi seriji hitrostnih testov (tabelo z rezultati le-teh objavim prihodnjič), najbolj pa razočara odsotnost traku za označevanje strani. Če je takšna poteza čez lužo še razumljiva, pa je za evropsko tržišče nevzdržna.1

Za konec naj še pohvalim trud knjigarne Konzorcij, (kjer so mi knjigo prodali v test,) da so Imperium vabljivo in lično zložili na polico v poravnano vrsto, na dosegu roke v višini ramen in ne predaleč od blagajne; le želimo si lahko, da bi enak tretman kdaj doživela tudi knjiga kakšnega domačega avtorja. Opozoriti pa moram tudi na njihovo zoprno navado, da nalepke s ceno še vedno pritiskajo na hrbet knjige postrani. Ja, postrani! Vsi vemo, kako je zoprno vsakič znova nalepko z žiletko razdvajati od platnic in jo poravnano lepiti nazaj.

-Jonas

  1. Spomnimo se, trakce za označevanje strani so ameriški letalski prevozniki prepovedali lani zaradi tragičnega incidenta v Seattlu, ko je teroristični skrajnež z izvodom knjige Islam for Dummies zadavil stevardeso in zvezal pilota. Evropa takšnega precedensa ne pozna.
  • Share/Bookmark

Najboljše ta hip

Sopranovi, najboljša nadaljevanka zadnjih desetih let, ni dvoma; storytelling par excellence! Odličen casting in režija, James Gandolfini, Edie Falco in Stevie van Zandt so vsaj zame pravo odkritje. Brez orkestrske glasbe v ozadju, za dodajanju emocij striktno služijo le štiklci iz večinoma sedemdesetih let. Nobenih posebnih efektov, malo pirotehnike, magično preprosta uvodna špica, skrivnost je v piscih, boljših na TV najbrž ni.

Vzel sem si čas in si ogledal zadnjo, šesto sezono, naenkrat v tridnevnem šusu. Zaradi genijalnega konca (spoiler alert!) je letelo perje (ditto) po časopisih in v blogosferi. Ponavljam, konec je genijalen, drugačen ne more biti.

Ep86 02

Všeč mi je, kako pestri so liki, kako vsakdanje so njihove težave, kako nevsakdanje jih rešujejo. Sociopat ostane sociopat, pa čeprav hodi k psihiatru. Dovolj močne ženske ne obvladajo mišice. Humor je posledica, ne cilj.1 Drama ne potrebuje orkestra v ozadju. Dialog, dialog, dialog.

(Mimogrede, tale zapis naj služi tudi kot svojevrsten eksperiment: bralce prosim, da v komentarjih NE ponujajo svojega najljubše nadaljevanke, me ne zanima, verjamem vnaprej, da vam je Seks v mestu ali karkoli že oh in sploh všeč, a prepričali me ne boste. Zato še enkrat, prosim, NE! In kje je experiment? Že dolgo sumim, da nekateri komentatorji sploh ne berejo drugega kot prvih nekaj vrstic, pa že pametujejo. Torej, kdo ni prebral tegale opozorila, pa si je vseeno drznil smetiti z nebulozami v komentarje, je navaden pezde, kvazipametnjakovič, površen otopel zarukanec, dieta možganožeru in iztrebek skrotovičene krote. Me prav zanima, koliko se jih bo nabralo, kojotov lenih.)

Stalins Ghost

Najnovejšo knjigo Martina Cruza Smitha Stalin’s Ghost je poštar prinesel v ponedeljek, še diši po tiskarni, Sopranovi so pa krivi, da sem jo dokončal šele včeraj. Za ljubitelje trilerjev, v glavni vlogi spet melanholični Arkadij Renko, vztrajni in oh tolikokrat pretepeni moskovski detektiv, tokrat ga ne zaustavi niti šus v glavo. Zanimivo, Renko je tudi glavni junak predzadnje Smithove knjige Rose, a ker se dogaja v nekem drugem času in prostoru, je dobil drugo ime. Da gre za isti lik, pa ni dvoma. Ne odneha, vedno depresiven, vedno najebe, vedno mu babe lomijo srce, vedno se dokoplje do resnice, vedno je resnica neprijetna.

Stalinov duh morda ni najboljša iz serije, Renkovo černobilsko zgodbo bo težko preseči, je pa zagotovo vredna branja, priporočam.2

-Jonas

  1. Kako sta Chris in Paulie lovila po zimskem gozdu tistega Rusa, ne pozabim nikoli.
  2. Pozor, prva Renkova dogodivščina Gorki park je prevedena tudi v slovenščino, za ostale ne vem. Preverite v knjižnici!
  • Share/Bookmark

Roka, voda, kamen

Obljubil sem, da pridem, ni bilo težko, kljub obupno zgodnji uri (11:00),1 že dolgo nisem bil na kakšni takile mini slovesnosti, a sem tokrat kar vedel, da bo prijetno. Visoka kultura mi običajno ne diši, razen če je obljubljen banket, tokrat ga ni bilo. Zato pa je Gradišnik delil izvode nove knjige Roka, voda, kamen, s podpisom in datumom:

http://video.google.com/videoplay?docid=-7501000705543785746

Postavil sem se v vrsto, jasno, dobil knjigo (prvi del, ostala dva izideta v prihodnjih mesecih) in podpis, a z zanimivo (namerno?, kdo bi vedel? …) napako, Branku se je v moj izvod zapisal napačen datum, osemnajsti namesto devetnajsti april:

Prvotisk-2

Post festum je ugotavljal, da utegne ta izvod prav zaradi napake doseči ogabno ceno, ko bo nekoč mrtev in bel; odvrnil sem, da najbrž ne. Ker ga ne bom nikoli prodal.

Ko se je svečanost začela, je Nela Malečkar malo spraševala, Branko malo odgovarjal in pripovedoval, same zanimive reči in ravno prav. Resda sem vmes malo pogledoval po gostih (pri Gajotu je bilo polno, ne pa nagneteno), a ne iz dolgčasa, ki me je historično rad zaskočil ob podobnih priložnostih in situacijah. Iz firbca, prepoznal sem tu in tam nekaj znanih, drug drugemu prijazno kimajočih obrazov, v potrditev moje teze, da sem se kot Billy Pilgrim nekako iztaknil iz časa, iz te scene, da sem outsider med temi literati. Če sem sploh kdaj bil kaj drugega, takrat ko me je še celega prevzemal teater in smo viseli po premierah in za šankom v Drami, kjer sem kdaj pa kdaj videl Jesiha in ga kaj prašal.

Ko se je družba takoj po koncu porazgubila kot bi kdo spustil fižolovca, sem mogoče za trenutek kaj grdega pomislil, recimo “Kurc gleda te pisce …”, “Jebeš tako sceno …”, “Lopato v roke, banda …” in morda še kaj podobno sočnega. Še preden se je misel utegnila preseliti na jezik, sem se k sreči v zadnjem trenutku spomnil na odsotnost zakuske (huda napaka, organizatorji!), kar seveda popolnoma opravičuje hiter in množičen odhod in se prizadetim za psovanje (četudi v mislih) opravičujem. Tudi sam bi jo popihal, da nisem bil tam tudi v blogerski vlogi in sem hotel od avtorja še kakšno izjavo v kamero.

Posedali smo potem še malo v ožji družbi v sobici zadaj, kjer piše “privat” in se menili še slabo urico. Vmes sem se spet zagledal v Štefko, sem že pred-predlani mislil, da sem jo prebolel, da ni usojeno. Eh, pomlad …

http://video.google.com/videoplay?docid=-11948677588774409

Več na Gradišnikovem blogu, obiščite ga, takega besednega profija se lahko sloblogosfera samo razveseli. Vprihodnje ga nameravam nažicat za blogovsko rubriko Minuta za boljši jezik, krvavo jo potrebujemo.2

-Jonas

P.S. (sobota, 19:00) Na svojem blogu Gradišnik piše o zaroti in res, med strani 64 in 65 je vrinjen list iz kasnejšega poglavja. Menda bodo knjige menjali, jaz svoje ne dam.

  1. Po mami sem nočna ptica, spat hodim v po polnočnih urah.
  2. Jaz si je srčno želim, slovenščino rad mrcvarim, če vem, kaj mrcvarim. Sem že prašal nekaj ljudi, pa si ne upajo, Crni tudi ne, a je obljubil, da bo tudi on še kaj potipal naokrog. A pozna kdo koga, ki bi znal, če Branko ne bi zmogel obveznosti?
  • Share/Bookmark

Naslednja stran »