Arhiv kategorije 'Radio'

Bizgec

Ne vem, kdo je bil, ne poznam po glasu. Na radiu, malo pred poltretjo popoldne, jaz pa v avtu v gužvi, ujet, sam z Valom 202.

In začne modrovati nekaj o internetu in Googlu. Da če vtipkaš “Canada” in zahtevaš slovenski prevod, dobiš tole, bla, bla, bla, in je prebral prvi odstavek:

“Kanada je dežela ki zasedajo najbolj severne Severni Ameriki, se razteza od Atlantskega oceana na vzhodu do Tihega oceana na zahodu in severu v Arktični ocean. To je drugi največji svetovni državi, ki jo skupno površino, in delnice kopenske meje z Združenimi državami na jugu in severozahodu.”

Poslušam, poslušam in že sumim, kam pes taco moli. Ja, po pomenljivi pavzi mirno zine, da bi pa Google lahko imel boljše prevajalce.

Ponovil bom še enkrat, da se usede: “Google bi lahko imel boljše prevajalce.” Nekaj v tem smislu.

Lejte, nisem slab človek, eno napako pa imam, da sem preveč občutljiv na človeško neumnost. Po Auerju so me recimo vedno možgani srbeli, zaradi Drnačeve se mi je pred leti vnel presredek, na Viktorjih sem pa za odrom enkrat celo za trenutek izgubil zavest. Pazit se moram, Valovci, imejte občutek za sočloveka, no!

Volan sem tako avtomatično trdneje poprijel in se pripravil na morebiten sunek, kaj hujšega pa tokrat ni bilo, le milo se mi je storilo pri duši. Da je še kdo na tej digitalizirani zemlji, o sancta simplicitas!, ki si predstavlja, da imajo pri Googlu sobico s petimi ali šestimi prevajalci, ki znajo vsak po petnajst jezikov in tipkajo in tipkajo in prevajajo internet, stran za stranjo! In da bi si Google pri vseh milijonih lahko komot privoščil še sedmega, ki zna bolje slovensko! Pa Božiček pride decembra!

Čeprav na vrhu omenjenega prevoda o Kanadi jasno piše: “Ta stran je bila SAMODEJNO PREVEDENA!”

kanada-wiki.png

SA-MO-DEJ-NO! Ponovi za mano, neznani mi radijski kolega, vem, da so ti tale zapis dobrohotni sodelavci nesli na nos. In oprosti, da te takole zmerjam, zaslužil si si. Ponovi torej za mano:

SA-MO-DEJ-NO!

Capisce?

-Jonas

  • Share/Bookmark

Radio

Kupil1 sem nov radio, Tivoli Audio Model Two:

tivoli-two.jpg

Zvok je žlahten, sprejemnik je legendarno eden najboljših na svetu (odlično lovi in ločuje šibkejše postaje), dizajn pa je retro svetoven v svoji preproščini — tivoli ima samo tri knofe, za glasnost, frekvenco in vklop. Povem vam, naveličal sem se že vsega živega hifija, na Vrhovcih imam en hud šestkanalnik za domač kino, zvok je hud, a živci trpijo, ko moram vsakič, predem se spravim gledat kak DVD, pregledat nastavitve, če ni kdo od sosedovih otrok spet premaknil knof in bom šele sredi filma opazil, da imam izklopljen subwoofer. Ali da gori lučka “mono”.

Morda je že iz prejšnjega zapisa razvidno, da sem ljubitelj enostavnosti in robustnosti v industrijskem dizajnu.2 Tivoli mi sede, ker nima niti knofov za ton ali balans, majke mi, jih niti ne rabi. Zvok je tovarniško naštiman u nulo in je menda najboljši na svetu med namiznimi sprejemniki. Verjamem, ker se ga res prijetno sliši po sobi.

O nakupu tivolija sem prvič razmišljal pred kakimi tremi ali štirimi leti, ko sem na servisnih policah pri podjetju Epl zagledal sprejemnik Tivoli Audio iPAL, ki ga je nekdo prinesel v manjše popravilo. Moral sem si ga od bliže ogledati in pretipati in mi je bil všeč občutek, kako se obrača véliki gumb za nastavljanje postaj — toliko, da sem šel istega dne na splet gledat, kaj za en hudič je ta tivoli. Zvedel sem, da je zadaj cela zgodba, da ima prste zraven legendarni Henry Kloss, in da boljšega sprejemnika za ta denar ni.

Potem sem nekje v Trstu videl nekaj podobnega in cenejšega in kupil, ampak mi je bilo kmalu žal. Dolmen Radio je na prvi pogled iz istega štosa, a ga kmalu izdata nepotrebni gumb za barvo tona (jaz ga nikoli ne premikam, ker nič ne pomaga) in digitalni prikaz frekvence. Sprejem je beden, baterija izdihne po pol ure, zvoka pa sploh nima, ker kar iz njega pride, ni noben zvok ampak škrip. Najbolj je uporaben ugasnjen, ker se še kar atraktivno zlije s pohištvom, če ga znaš plasirati na primerno polico.

dolmen.jpg

Tako sem si še vedno ogledoval tivolija na tisti polici, ko sem se kaj mudil pri Eplu in ga zadnjič spet prijel v roke in pobaral šefe, če misli lastnik kdaj priti ponj. Da ga je škoda, da se takole prah nabira na njem in da ga bo napadla plesen. Oči sem imel najbrž kot otrok v lunaparku, smejali so se mi in rekli, naj ga kar vzamem. Kaj sem hotel drugega, kot da ga hitro pograbim, hvala tisočkrat sem še zinil in sem bil že zunaj, blažen od človeške dobrote. Če bi se kaj dosti obiral, bi od hvaležnosti še kakega maca kupil, sem mehkega srca in se raztopim, ko mi kdo kaj šenka. Hvala še enkrat!3

Na hrbtu mu manjka pokrovček za akumulator, zaenkrat sem ga preprosto zadaj prelepil s črnim trakom, enkrat te dni se spravim in iz plastike naredim nov pokrov.

ipal.jpg

Na vikendu ga prenašam iz sobe na teraso in nazaj, ali pa ko se lotim žgati na žaru. Na tla je že padel, katastrofe ni bilo. Čeprav se ga lepše sliši s police ali omare, tudi takole na prostem dobro služi.

Spominjam se fotra, ki je v sedemdesetih enako nosil sem in tja svoj srednjevalovni tranzistor in ob nedeljah poslušal fuzbal tekme, ko se je fuzbal tekme še splačalo poslušati. Tisti radio se mi je globoko vtisnil v spomin, ker me je spremljal skozi vso osnovno šolo. Stenske ure nismo imeli, (ne zaradi revščine, le prave potrebe ni bilo, nihče je pač ni pogrešal) in ko sem začel hoditi v šolo, je bil vsako jutro prižgan in naštiman na Val 202 — vsakih nekaj minut so imeli navado povedati uro, če to še počno, pri najboljši volji ne vem, ker že leta nisem bil pri zavesti med sedmo in osmo zjutraj.

Imel je leseno ohišje, ki se je odprlo z enim velikim vijakom na kovanec, noter dve ploščati bateriji, ki sta držali mesece in zlat napis firme: Ingelen. Ko sem ga našel na mreži, se mi je milo storilo od spominov, tule je fotka, izposojena od enega Španca, ki bi se ga rad znebil. Zelo me je mikalo in sem skoraj izvlekel kartico.

7680756063.jpg

Za konec pa še vprašanje, ali kaj poslušate radio? In še eno, ali gredo tudi vam na jetra te nove klonirane komercialne postaje z muziko iz osemdesetih in neduhovitimi špikerji?

-Jonas

  1. V izogib ponovnemu razpravljanju o moji podkupljivosti ponavljam: kadar mi kdo kakšno stvar šenka z željo, da zadevo predstavim na blogu, vsak tak zapis označim s kategorijo Sponzorji in v besedilu jasno povem, da je reč šenkana. Kadar pa izrecno zapišem, da sem kaj kupil, takrat o tem pišem iz čistega veselja in radosti nad novim gedžetom.
  2. Zippo, Maglite, Opinel, Parker, Apple, …
  3. Mimogrede, pri Eplu radijev ne prodajajo, podarili mi ga niso za reklamo, ampak ker jim je delal na policah dren. In ja, če se slučajno pojavi originalni lastnik, ga seveda dam nazaj, a držim pesti. Če ga ni pogrešal teh nekaj let, je gotovo že kupil drugega ali pa umrl, kaj pravite?
  • Share/Bookmark

Sovražni prevzem

Posnetek z Radia 1, priložnost za še eno družabno igro (ob vsaki besedici “ne?” ali “misl’m” naj družba zvrne kozarček žganega):

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Improvizacijo je treba vadit. Al pa pisat.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Romeo in Julija

Pred objavo sem dolgo omahoval v upanju, da nekoč najdem boljši posnetek, pa ni sreče. Vnaprej se opravičujem za obupen sound, takle mamo.1

Romeo in Julija v treh delih, v živo z Radia študent, pisalo se je leto 1987:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

-Jonas

  1. Če ima kdo boljši posnetek, lepo prosim, pišite. Sploh pa, če ima kdo še Hamleta ali Macbetha. Tit Andronik in Kralj Lear sta že objavljena, vse pa je zbrano tule: Shakespeare na RŠ.
  • Share/Bookmark

Naslednja stran »