Jonas – Zapisi

Selekcije ni preživel zaradi tiste nepotrebne grobosti na koncu, ki pokvari pol truda in pusti slab okus. Ko bi ga vsaj kiksnil s tistim predmetom ali telefonom ali kaj je že bil, potem bi še nekako šel skozi, tako pa “gre čez”, kot rečejo v teatru. Ne gre skoz’, ker gre čez.

Oh, saj jaz sem za grobe šale, da ne bo pomote, marsikatero sem že izstisnil. Ampak tale ni bila mišljena kot taka. Tale je bila mišljena kot vaja, če se znamo iti komedijo tipa The Office ali Modern Family.

In drugič, nobene pametne ideje ni bilo. Ajd, Jonas je fovš Godlerju, to je pa tudi vsa vsebina. Se vidi, da je bilo posneto bolj mimogrede. Če bi si vzela pol urce za računalnikom, bi si ziher kaj bolj zanimivega izmislila za v usta.

Saj, čas si je treba vzet.

-Jonas

P.S. Morda bo kdo zinil, da če posnetek ni za objavo, kaj ga potem objavljam? Že, a s temle spremnim zapisom ga boste gledali z drugimi očmi. Nastal je pred poldrugim letom, BTW. In ste opazili stoodstotno koncentracijo statista Šiša v ozadju? Priceless.

Mnenja (0)

Končal sem pri številki 99, z veseljem pa lahko poročam, da je mladina na Vesti poprijela za štafeto in serija še živi. Prvih nekaj sploh ni slabih. Ne, odlične so.¹ Zelo zadovoljen.

Kmetija res slavnih

Kot imitator ne bi preživel, posnetek me je koštal debelih šest ur. Ne gre mi zlagoma. Će bi mi zdajle rekli, ne bi znal, ne bi našel pravih besed. Besedilo sem moral fiksirati, ker karikatura zaživi šele takrat, ko ji ujameš tok misli ali obnašanja. Spomnite se Godniča. Njegov Tito ni baš natančen, je pa neskončno smešen, ko jih začne stresati.

Kmetija res slavnih? No, to bi bilo nekaj! Blagnetova futra prašiče, nagemu Racu se vlečejo moda po krompirjevih brazdah, Jelinčič krade cekine Pestnerju, Koširjeva Manca in Lovšin drug drugega (brez uspeha) žicata za fuk, Žižek pa prepričuje Janšo v samomor. Jaz bi gledal.

Slavoj se ni nič oglasil. Vem pa, da je videl, so mu takoj nesli na nos na Twitterju. Upam, da ve, da sem totalen fen.

Kliči M za Matildo

Vem, dialog je mičkeno okoren, a pisal sem ga na virtualni papir (v glavi) in na licu mesta. Oba igralca totalna amaterja. Kostum sposojen od Pusta. Kamera mobilna in nobenih dodatnih mikrofonov. Snemanje na odročnem terenu. Izgovorov dovolj, da bi lahko jamral.

Ampak ne jaz. Nastal je odličen kratek film o britvi med življenjem in smrtjo.

Si mislim.

Mešanec

Sošolec na obisku, na hitro sva si izmislila kratek in očiščen dialog. Zvok sem snemal posebej (na telefonček v roki), slišalo se je odlično. Razen na tem posnetku, ko sem pozabil pritisniti na knof. Ker je bil najboljši od vseh in ker dajem vsebini prednost pred formo, sem zvok šel reševat iz kamere (EOS 5D II). Raje slab zvok, kot slab štos. Škripa stabilizator, ki se ga nisem spomnil izklopiti. Lajež je nasnet naknadno.

Eden boljših snemalnih dni. Smeha polna skleda. Ena boljših Minut. Gojc šteka.

Neostro

Eksperiment z ročnim (ne)ostrenjem. Robota so posodili otroci, glasbo pa Ben OThman.

Domov

Sestavljeno iz serije fotografij. S prstom na sprožilcu sem jih med hojo poslikal kakih tristo in jih nanizal v video posnetek.

Humor je grob. Vem. Reži se pa vsak, ki mu pokažem.

Poliklinika

Hommage rumenemu tisku.

Izpiranje

Ožbej pod tušem.

C’était un rendez-vous

Remake starega filma. V mnogočem (sanjah, recimo) boljši od originala. Če sploh opazite razliko.

-Jonas

1. Le takoj sem prepovedal uporabo pridevnika “vesten,” punca je še nova. Zakaj? Eh, ker je lomljenje imena firme le navidez odlična pogruntavščina, v resnici pa navadna lenoba. Pograbil si idejo z najnižje veje. Vestni intervju, vestna reportaža, vestna anketa, vestna kamera, vestno jebeno sonce, me štekaš? Ošpice dobivam. ↩

Mnenja (1)

Dober dan in lepo pozdravljeni ljubitelji in ljubiteljice oddaje Jonas-techno-gedžet-show. V današnji 182. epizodi se bomo pogovarjali o uporabi sodobne mobilne digitalne tehnologije v kriznih situacijah, kot so požar, potres, poplava, termonuklearna eksplozija, odsotnost mesečnega perila ali Zmago Jelinčič za volanom.

Ena najnovejših kriznih situacij, ki te dni vznemirjajo slovensko javnost, je prašičja gripa. Če zanjo še niste slišali, si čimprej oglejte televizijska poročila na priljubljenem vam kanalu, opazili jo boste med besedami pandemija, panika, zaskrbljenost, kaos, preplah, Mehika, svetovna kriza, tamiflu in oglasi.

Kako se s prašičjo gripo spopasti s pomočjo digitalne mobilne telefonije? Najprej nekaj splošnih nasvetov:

Izogibajte se stikov s prašiči, če to ni mogoče, uporabite kondom. Med sprehodi v naravi ne božajte merjascev, otrokom, ki so še posebej občutljivi, pa ne dovolite stikov s slovenskimi politiki ali menedžerji.

Če opazite koga, recimo soseda, ki se nenavadno obnaša in ima vse simptome prašičje gripe, kot so potenje, brskanje po blatu, rast parkljev na rokah in nogah, značilno hrkanje, uriniranje v hrano, vlažen rilec in vonj po svežem pršutu, se od okužene osebe TAKOJ oddaljite najmanj za lučaj mobilnega telefona ali več. Razdaljo “en lučaj” lahko s prijatelji izmerite že prej z metanjem mobilnega telefona na domačem dvorišču ali v šolski telovadnici. Razdaljo lahko zaokrožite na najbližji meter, priporočam pa, da je telefonček med metom priklopljen na širokopasovno mobilno omrežje 3G,¹ ki omogoča visoke hitrosti prenosa in s tem natančnejši met. Zaželeno, a neobvezno pa je, da ima napravica vgrajen GPS za lažje iskanje telefona po metu.

V stiski lahko preko 3G omrežja tudi pokličete na pomoč policijo, veterinarja, v sili pa tudi najbližjega oboroženega mesarja ali lovca. Izjemno pomembno pa je pravočasno obveščanje o izbruhih gripe v bližnji okolici. Kako do zanesljivih informacij? Vprašajte! Naj demonstriram:

V desno roko (če ste desničar, seveda) vzamemo mobilni telefon, priklopljen na omrežje 3G, ga približamo v višino oči in s palcem (nekateri tudi s kazalcem druge roke, kar je tudi okej, le za odtenek počasneje) odtipkamo ustrezno številko, ki jo lahko A) znamo na pamet, B) poiščemo v imeniku ali C) izvemo od prijateljev, znancev ali sorodnikov.

V prihodnji oddaji nasvet za dekleta: kako se s prenosnim računalnikom ubraniti Erazma Pintarja.

-Jonas

P.S. (torek) Komentarjev si na svojem blogu več ne želim, pa brez zamere. Več o tem kmalu.

1. V posnetku se, tako kot v lajfu nekajkrat zmotim in rečem G3. Včasih moram prav pomisliti, kako je že prav? ↩

Mnenja (8)

Nekaj pripomb sem slišal na brata Janeza in moje nadaljevanke, da je menda to isti lik, kot tisti albin iz Da Vincijeve šifre.

BWUAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHA!!! Za brata Janeza je tisti ubogi zmedenec navadna pičkica! Naj vam povem o bratu Janezu.

Spoznal sem ga, ko me je, osemnajstletnika, semiški župnik poslal s pismom v Ljubljano zaradi tistega ukradenega kipca Svetega Antona (je bilo v časopisih in celo na Dnevniku), ki ga je s cerkvene stene snel in odnesel pijani Brajdičev Stane s Pribišja. Stare babe so govorile, da mu je bil župnik dolžan še od lanskoletnega posla okrog obnove cerkvene strehe in da je bil hud prepir in špót. V gostilni se je nekaj ugibalo o Brajdičevi noseči hčerki, mulci smo pa imeli najbolj točne informacije (se je kasneje izkazalo) — Dobličaninov Frenk, ki je pel v zboru, je vedel povedati, kako so župnik, Brajdič in kovač Golobič ob torkih in četrtkih zvečer ostajali zadaj v kuhinji in do jutra igrali karte. Glavni problem pa je bil seveda v tem, da si je nesrečni Brajdič za talca izbral napačen kipec. Znameniti smuški Anton je namreč star več kot štiristo let, je del slovenske protokolarne kulturne dediščine in je zaščiten s stotimi državnimi in kulturnimi akti, na črnem trgu pa vreden ogabnih denarcev.

Ko sem prispel v Ljubljano, mi je odleglo, ker Frančiškani niso kaj dosti spraševali in ni bilo treba nič razlagati. Čakati tudi ni bilo treba, izročil sem pismo in čez četrt ure, ne več, se mi je pridružil Janez v meniški kuti in sva šla nazaj na Kolodvor in na vlak. Ogovarjal ga nisem, on se je pa tudi držal svoje zaobljube, ki se ji je predal pred več kot dvanajstimi leti in je baje ni prekršil do groba, kot so kasneje pravili. Nikoli ni zinil ne besede ne stoka, tudi takrat ne, ko je v Postojni čuval papeža in je po šestih mesecih moral posredovati sam pokojni nadškof Šuštar, da so ga naši sploh dobili nazaj iz Rima.

Izstopila sva v Rožnem Dolu, jaz za njim in nisva izgubljala časa. Razlagati mu ni bilo treba nič, zakorakal je naravnost v postajni bife, jaz za njim, noter pa pet ali šest po belokranjsko negostoljubnih domačinov. Strahu nisem čutil nobenega, se še danes čudim, stopil sem k punci za šankom in po župnikovih navodilih vprašal samo:

“Kateri je Brajdič?”

To je bila vsa moja naloga. Odgovora ni bilo, ker je reva za šankom že čepela, za njenim hrbtom pa je eksplodiralo ogledalo. Prvega udarca nisem videl. Ko sem se obrnil, je bil nož že zunaj, kar je Brajdičev bratranec Žunič kasneje še globoko obžaloval. Nagonsko sem se sklonil, a s kotičkom očesa še ujel Janezov obrat na peti. V roki je že držal nogo polomljenega stola, na katerega je zgrmel prvi napadalec, ko ga je Janez spodnesel s širokim sunkom podplata v koleno, da je kost kar hrsknila. Videl nisem, slišal pa. Kot ko ovčarju vržeš kost in prvič zagrize v bel hrustanec.

Janez je za zamah imel še preveč prostora in si ga je, se mi je zdelo, z užitkom privoščil. Prizora ne bom pozabil nikoli, ker sem bil blizu in ker se mi je čas kar zamaknil. Lesena stolova noga je, prisegam, žvižgala skozi zrak sekundo ali dve, (zamah je bil po teniško vehementen, zajet globoko izza hrbta,) preden se je plosko prislonila čez Žuničevo lobanjo in je topo počilo. Vrat mu je kar prepognilo in se je sesul po tleh, kot da bi mu Copperfield iz živega telesa z enim zamahom potegnil skelet, klecnil je in se raztegnil po tleh — podobno pade pujs ob šusu v glavo na kolinah. Glasu ni spustil, ali pa ga nisem slišal od cviljenja onega s premaknjenim kolenom.

Minuto kasneje so na tleh ležali štirje, vsi polomljeni, Žunič pa edini krvav in najbolj glasen — tulil je s podobno ihto kot moj volčjak, ko ga je čez zadnje noge na Brezju s traktorjem povozil stric. Ostali trije so le stiskali zobe, vsi pa dovolj pri sebi, da se ni nihče skušali več postaviti pokonci.

Stal je samo še Janez, v kotu za mizo pa Brajdič, bled, z obema rokama v zraku, bogve zakaj. Kar je imel povedati, Janeza ni zanimalo, ne vem, če je sploh kaj slišal. Osredotočil se je na svoje opravilo, zagrabil ga je za lase in ga zasukal … potem se je pa začela enosmerna komunikacija, počasi in metodično. Janez je molčal in mlatil, Brajdič pa tulil in prosil. Poslušal ni nihče.

Potem sva šla v Semič do župnika, ki je bil nad obiskom presenečen, Janez pa mu je na kratko (in po svoje) prenesel navodila škofijskega urada iz Ljubljane. Počakal sem zunaj, ni dolgo trajalo. Spet je bilo slišati vpitje.

V Ljubljano se je vrnil sam, jaz pa peš domov. Naslednjega jutra je bil kipec svetega Antona na steni, župnik je pa še ves mesec čudno in počasi hodil. Po tistem sem brata Janeza videl še enkrat, ni bilo kaj dosti drugače. Pismo, vlak, molk in krepelce, vse po starem. Le da je tokrat šlo za župana in neko dediščino in da je zaradi prepoznega posredovanja gasilcev in pogorele občinske knjižnice bil v časopisih cel škandall.

-Jonas

Mnenja (38)