Jonas - Zapisi

http://www.vimeo.com/4559029

Dober dan in lepo pozdravljeni ljubitelji in ljubiteljice oddaje Jonas-techno-gedžet-show. V današnji 182. epizodi se bomo pogovarjali o uporabi sodobne mobilne digitalne tehnologije v kriznih situacijah, kot so požar, potres, poplava, termonuklearna eksplozija, odsotnost mesečnega perila ali Zmago Jelinčič za volanom.

Ena najnovejših kriznih situacij, ki te dni vznemirjajo slovensko javnost, je prašičja gripa. Če zanjo še niste slišali, si čimprej oglejte televizijska poročila na priljubljenem vam kanalu, opazili jo boste med besedami pandemija, panika, zaskrbljenost, kaos, preplah, Mehika, svetovna kriza, tamiflu in oglasi.

Kako se s prašičjo gripo spopasti s pomočjo digitalne mobilne telefonije? Najprej nekaj splošnih nasvetov:

Izogibajte se stikov s prašiči, če to ni mogoče, uporabite kondom. Med sprehodi v naravi ne božajte merjascev, otrokom, ki so še posebej občutljivi, pa ne dovolite stikov s slovenskimi politiki ali menedžerji.

Če opazite koga, recimo soseda, ki se nenavadno obnaša in ima vse simptome prašičje gripe, kot so potenje, brskanje po blatu, rast parkljev na rokah in nogah, značilno hrkanje, uriniranje v hrano, vlažen rilec in vonj po svežem pršutu, se od okužene osebe TAKOJ oddaljite najmanj za lučaj mobilnega telefona ali več. Razdaljo “en lučaj” lahko s prijatelji izmerite že prej z metanjem mobilnega telefona na domačem dvorišču ali v šolski telovadnici. Razdaljo lahko zaokrožite na najbližji meter, priporočam pa, da je telefonček med metom priklopljen na širokopasovno mobilno omrežje 3G,¹ ki omogoča visoke hitrosti prenosa in s tem natančnejši met. Zaželeno, a neobvezno pa je, da ima napravica vgrajen GPS za lažje iskanje telefona po metu.

V stiski lahko preko 3G omrežja tudi pokličete na pomoč policijo, veterinarja, v sili pa tudi najbližjega oboroženega mesarja ali lovca. Izjemno pomembno pa je pravočasno obveščanje o izbruhih gripe v bližnji okolici. Kako do zanesljivih informacij? Vprašajte! Naj demonstriram:

V desno roko (če ste desničar, seveda) vzamemo mobilni telefon, priklopljen na omrežje 3G, ga približamo v višino oči in s palcem (nekateri tudi s kazalcem druge roke, kar je tudi okej, le za odtenek počasneje) odtipkamo ustrezno številko, ki jo lahko A) znamo na pamet, B) poiščemo v imeniku ali C) izvemo od prijateljev, znancev ali sorodnikov.

V prihodnji oddaji nasvet za dekleta: kako se s prenosnim računalnikom ubraniti Erazma Pintarja.

-Jonas

P.S. (torek) Komentarjev si na svojem blogu več ne želim, pa brez zamere. Več o tem kmalu.

1. V posnetku se, tako kot v lajfu nekajkrat zmotim in rečem G3. Včasih moram prav pomisliti, kako je že prav? ↑

Mnenja (17)

Nekaj pripomb sem slišal na brata Janeza in moje nadaljevanke, da je menda to isti lik, kot tisti albin iz Da Vincijeve šifre.

BWUAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHA!!! Za brata Janeza je tisti ubogi zmedenec navadna pičkica! Naj vam povem o bratu Janezu.

Spoznal sem ga, ko me je, osemnajstletnika, semiški župnik poslal s pismom v Ljubljano zaradi tistega ukradenega kipca Svetega Antona (je bilo v časopisih in celo na Dnevniku), ki ga je s cerkvene stene snel in odnesel pijani Brajdičev Stane s Pribišja. Stare babe so govorile, da mu je bil župnik dolžan še od lanskoletnega posla okrog obnove cerkvene strehe in da je bil hud prepir in špót. V gostilni se je nekaj ugibalo o Brajdičevi noseči hčerki, mulci smo pa imeli najbolj točne informacije (se je kasneje izkazalo) — Dobličaninov Frenk, ki je pel v zboru, je vedel povedati, kako so župnik, Brajdič in kovač Golobič ob torkih in četrtkih zvečer ostajali zadaj v kuhinji in do jutra igrali karte. Glavni problem pa je bil seveda v tem, da si je nesrečni Brajdič za talca izbral napačen kipec. Znameniti smuški Anton je namreč star več kot štiristo let, je del slovenske protokolarne kulturne dediščine in je zaščiten s stotimi državnimi in kulturnimi akti, na črnem trgu pa vreden ogabnih denarcev.

Ko sem prispel v Ljubljano, mi je odleglo, ker Frančiškani niso kaj dosti spraševali in ni bilo treba nič razlagati. Čakati tudi ni bilo treba, izročil sem pismo in čez četrt ure, ne več, se mi je pridružil Janez v meniški kuti in sva šla nazaj na Kolodvor in na vlak. Ogovarjal ga nisem, on se je pa tudi držal svoje zaobljube, ki se ji je predal pred več kot dvanajstimi leti in je baje ni prekršil do groba, kot so kasneje pravili. Nikoli ni zinil ne besede ne stoka, tudi takrat ne, ko je v Postojni čuval papeža in je po šestih mesecih moral posredovati sam pokojni nadškof Šuštar, da so ga naši sploh dobili nazaj iz Rima.

Izstopila sva v Rožnem Dolu, jaz za njim in nisva izgubljala časa. Razlagati mu ni bilo treba nič, zakorakal je naravnost v postajni bife, jaz za njim, noter pa pet ali šest po belokranjsko negostoljubnih domačinov. Strahu nisem čutil nobenega, se še danes čudim, stopil sem k punci za šankom in po župnikovih navodilih vprašal samo:

“Kateri je Brajdič?”

To je bila vsa moja naloga. Odgovora ni bilo, ker je reva za šankom že čepela, za njenim hrbtom pa je eksplodiralo ogledalo. Prvega udarca nisem videl. Ko sem se obrnil, je bil nož že zunaj, kar je Brajdičev bratranec Žunič kasneje še globoko obžaloval. Nagonsko sem se sklonil, a s kotičkom očesa še ujel Janezov obrat na peti. V roki je že držal nogo polomljenega stola, na katerega je zgrmel prvi napadalec, ko ga je Janez spodnesel s širokim sunkom podplata v koleno, da je kost kar hrsknila. Videl nisem, slišal pa. Kot ko ovčarju vržeš kost in prvič zagrize v bel hrustanec.

Janez je za zamah imel še preveč prostora in si ga je, se mi je zdelo, z užitkom privoščil. Prizora ne bom pozabil nikoli, ker sem bil blizu in ker se mi je čas kar zamaknil. Lesena stolova noga je, prisegam, žvižgala skozi zrak sekundo ali dve, (zamah je bil po teniško vehementen, zajet globoko izza hrbta,) preden se je plosko prislonila čez Žuničevo lobanjo in je topo počilo. Vrat mu je kar prepognilo in se je sesul po tleh, kot da bi mu Copperfield iz živega telesa z enim zamahom potegnil skelet, klecnil je in se raztegnil po tleh — podobno pade pujs ob šusu v glavo na kolinah. Glasu ni spustil, ali pa ga nisem slišal od cviljenja onega s premaknjenim kolenom.

Minuto kasneje so na tleh ležali štirje, vsi polomljeni, Žunič pa edini krvav in najbolj glasen — tulil je s podobno ihto kot moj volčjak, ko ga je čez zadnje noge na Brezju s traktorjem povozil stric. Ostali trije so le stiskali zobe, vsi pa dovolj pri sebi, da se ni nihče skušali več postaviti pokonci.

Stal je samo še Janez, v kotu za mizo pa Brajdič, bled, z obema rokama v zraku, bogve zakaj. Kar je imel povedati, Janeza ni zanimalo, ne vem, če je sploh kaj slišal. Osredotočil se je na svoje opravilo, zagrabil ga je za lase in ga zasukal … potem se je pa začela enosmerna komunikacija, počasi in metodično. Janez je molčal in mlatil, Brajdič pa tulil in prosil. Poslušal ni nihče.

Potem sva šla v Semič do župnika, ki je bil nad obiskom presenečen, Janez pa mu je na kratko (in po svoje) prenesel navodila škofijskega urada iz Ljubljane. Počakal sem zunaj, ni dolgo trajalo. Spet je bilo slišati vpitje.

V Ljubljano se je vrnil sam, jaz pa peš domov. Naslednjega jutra je bil kipec svetega Antona na steni, župnik je pa še ves mesec čudno in počasi hodil. Po tistem sem brata Janeza videl še enkrat, ni bilo kaj dosti drugače. Pismo, vlak, molk in krepelce, vse po starem. Le da je tokrat šlo za župana in neko dediščino in da je zaradi prepoznega posredovanja gasilcev in pogorele občinske knjižnice bil v časopisih cel škandall.

-Jonas

Mnenja (36)

V življenju nisem kupil še nobene, pa sem jih danes med pospravljanjem vseeno po omarah in predalih našel sedemdeset. Meni se zdi veliko, koliko jih imate vi, fantje?

En kup jih je iz raznih teve oddaj, druge sem v glavnem dobil za darilo. Ženske rade kupujejo kravate v naivnih poskusih iz svojega dedca narediti človeka, tako kot moški kupujemo ženskam tangice in fine štumfe, da jih lahko tretiramo kot kurbe. Ista stvar, le projekcija je druga.

Takole sem jih zložil na zrak:

Vem, kaj si mislite. Sprašujete se, Jonas, odkod ta tvoja sofisticiranost in občutek za modo? Prijatelji, skromno odkimam, videz često vara, vaše dobrohotno začudenje pa me iskreno veseli. Naj pojasnim.

Moj oče je hodil v službo vedno s kravato, mene pa ni navadil, so že pihali drugačni časi in nad mladino je njegova generacija hitro obupala. So imeli menda polne roke dela z izgradnjo socializma, čeprav so pri tem, sumim, izdatno zabušavali. Se je prehitro sesul. Še danes si jo nadene vsakič, ko se odpelje v mesto, pa je že lep čas penzijoner.

Jaz? Jaz sem pa čisto druge sorte tič. Kadar me srečate v kravati, so najbrž kje kamere blizu. Hlače mahedrače in široka srajca, januarja dolgi, julija kratki rokavi — to je moj modni credo, mogoče še usnjena jakna na motor. V poletnih nočeh v gatah za računalnikom pri odprtem oknu (včasih še to ne), sosedje pa v jok, ker je njihova tamala trinajstletnica ravno začela brenčat in so ji morali preseliti pisalno mizo k oknu na drugi strani hiše, da ji ne bi od vznemirjenja eksplodirali še frišni joški. Skratka, se razumemo? Če bi šlo, bi bil najraje nag in nisem za modo. Ja, pustim se ženskam, da me rihtajo, sam se pa ne nočem. Ja, zavezat jo znam, brez skrbi. Na štiri različne vozle, če je treba.

Viš, Zoja je pa spet kot iz škatlice in natančna pri izbiri majčk, čevljev, nogavičk, pižame. Če barve ne grejo skupaj, se hitro vname prepir, in če kakšna mašna ni prav zavezana. Ožbiju je enkrat kapnila slina na supergo in je bil cel hudič, pes je še danes nervozen okoli obutve, napada ni pričakoval, navadno je on tisti, ki grize. Otrok ima več smisla in volje za imidž, kolikor ga meni manjka. Pa razumi to, bi mislil, da se te zadeve bolj dedujejo. Mogoče me je pa preskočilo, se ne bi čudil.

-Jonas

Mnenja (82)

To ne morš verjet,

kako jih je navdihnu,

mene pa skrbi,

kdaj ga bo kdo pihnu.

-Jonas¹

1. Foto Jae C. Hong, AP Photo. ↑

Mnenja (66)