Nekaj pripomb sem slišal na brata Janeza in moje nadaljevanke, da je menda to isti lik, kot tisti albin iz Da Vincijeve šifre.
BWUAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHA!!! Za brata Janeza je tisti ubogi zmedenec navadna pičkica! Naj vam povem o bratu Janezu.
Spoznal sem ga, ko me je, osemnajstletnika, semiški župnik poslal s pismom v Ljubljano zaradi tistega ukradenega kipca Svetega Antona (je bilo v časopisih in celo na Dnevniku), ki ga je s cerkvene stene snel in odnesel pijani Brajdičev Stane s Pribišja. Stare babe so govorile, da mu je bil župnik dolžan še od lanskoletnega posla okrog obnove cerkvene strehe in da je bil hud prepir in špót. V gostilni se je nekaj ugibalo o Brajdičevi noseči hčerki, mulci smo pa imeli najbolj točne informacije (se je kasneje izkazalo) — Dobličaninov Frenk, ki je pel v zboru, je vedel povedati, kako so župnik, Brajdič in kovač Golobič ob torkih in četrtkih zvečer ostajali zadaj v kuhinji in do jutra igrali karte. Glavni problem pa je bil seveda v tem, da si je nesrečni Brajdič za talca izbral napačen kipec. Znameniti smuški Anton je namreč star več kot štiristo let, je del slovenske protokolarne kulturne dediščine in je zaščiten s stotimi državnimi in kulturnimi akti, na črnem trgu pa vreden ogabnih denarcev.
Ko sem prispel v Ljubljano, mi je odleglo, ker Frančiškani niso kaj dosti spraševali in ni bilo treba nič razlagati. Čakati tudi ni bilo treba, izročil sem pismo in čez četrt ure, ne več, se mi je pridružil Janez v meniški kuti in sva šla nazaj na Kolodvor in na vlak. Ogovarjal ga nisem, on se je pa tudi držal svoje zaobljube, ki se ji je predal pred več kot dvanajstimi leti in je baje ni prekršil do groba, kot so kasneje pravili. Nikoli ni zinil ne besede ne stoka, tudi takrat ne, ko je v Postojni čuval papeža in je po šestih mesecih moral posredovati sam pokojni nadškof Šuštar, da so ga naši sploh dobili nazaj iz Rima.
Izstopila sva v Rožnem Dolu, jaz za njim in nisva izgubljala časa. Razlagati mu ni bilo treba nič, zakorakal je naravnost v postajni bife, jaz za njim, noter pa pet ali šest po belokranjsko negostoljubnih domačinov. Strahu nisem čutil nobenega, se še danes čudim, stopil sem k punci za šankom in po župnikovih navodilih vprašal samo:
“Kateri je Brajdič?”
To je bila vsa moja naloga. Odgovora ni bilo, ker je reva za šankom že čepela, za njenim hrbtom pa je eksplodiralo ogledalo. Prvega udarca nisem videl. Ko sem se obrnil, je bil nož že zunaj, kar je Brajdičev bratranec Žunič kasneje še globoko obžaloval. Nagonsko sem se sklonil, a s kotičkom očesa še ujel Janezov obrat na peti. V roki je že držal nogo polomljenega stola, na katerega je zgrmel prvi napadalec, ko ga je Janez spodnesel s širokim sunkom podplata v koleno, da je kost kar hrsknila. Videl nisem, slišal pa. Kot ko ovčarju vržeš kost in prvič zagrize v bel hrustanec.
Janez je za zamah imel še preveč prostora in si ga je, se mi je zdelo, z užitkom privoščil. Prizora ne bom pozabil nikoli, ker sem bil blizu in ker se mi je čas kar zamaknil. Lesena stolova noga je, prisegam, žvižgala skozi zrak sekundo ali dve, (zamah je bil po teniško vehementen, zajet globoko izza hrbta,) preden se je plosko prislonila čez Žuničevo lobanjo in je topo počilo. Vrat mu je kar prepognilo in se je sesul po tleh, kot da bi mu Copperfield iz živega telesa z enim zamahom potegnil skelet, klecnil je in se raztegnil po tleh — podobno pade pujs ob šusu v glavo na kolinah. Glasu ni spustil, ali pa ga nisem slišal od cviljenja onega s premaknjenim kolenom.
Minuto kasneje so na tleh ležali štirje, vsi polomljeni, Žunič pa edini krvav in najbolj glasen — tulil je s podobno ihto kot moj volčjak, ko ga je čez zadnje noge na Brezju s traktorjem povozil stric. Ostali trije so le stiskali zobe, vsi pa dovolj pri sebi, da se ni nihče skušali več postaviti pokonci.
Stal je samo še Janez, v kotu za mizo pa Brajdič, bled, z obema rokama v zraku, bogve zakaj. Kar je imel povedati, Janeza ni zanimalo, ne vem, če je sploh kaj slišal. Osredotočil se je na svoje opravilo, zagrabil ga je za lase in ga zasukal … potem se je pa začela enosmerna komunikacija, počasi in metodično. Janez je molčal in mlatil, Brajdič pa tulil in prosil. Poslušal ni nihče.
Potem sva šla v Semič do župnika, ki je bil nad obiskom presenečen, Janez pa mu je na kratko (in po svoje) prenesel navodila škofijskega urada iz Ljubljane. Počakal sem zunaj, ni dolgo trajalo. Spet je bilo slišati vpitje.
V Ljubljano se je vrnil sam, jaz pa peš domov. Naslednjega jutra je bil kipec svetega Antona na steni, župnik je pa še ves mesec čudno in počasi hodil. Po tistem sem brata Janeza videl še enkrat, ni bilo kaj dosti drugače. Pismo, vlak, molk in krepelce, vse po starem. Le da je tokrat šlo za župana in neko dediščino in da je zaradi prepoznega posredovanja gasilcev in pogorele občinske knjižnice bil v časopisih cel škandall.
-Jonas
23. januar 2009, zapisano v kategorijah
Smeh,
Zgodbe