Arhiv kategorije 'Vest'

Diši po starih knjigah

O razkoraku med staro in novo tehnologijo, o tiskani vs. virtualni besedi sem se prvič pogovarjal ob koncu prejšnjega tisočletja, začuda mi je pogovor do danes ostal v živem spominu. Bilo je za kartaško mizo, v podzemnih kletnih prostorih, za dvojnimi zapahnjenimi vrati, z varnostno kamero ob vhodnih vratih in zasilnim stranskim izhodom na dvorišče, če bi slušajno kaj zagustilo. Zatemnjen prostor brez oken je osvetljevala zasenčena luč nad mizo in ekran računalnika, priklopljenega na mrežo, ki se je zaradi slabega mobitelskega sprejema zdel kot naša zadnja vez z zunanjim svetom. Družba osmih ali devetih znancev, vsaj za to noč pobeglih od ponorelega sveta, valovi smeha, koncentrirane tišine, pogovora, ogromni kupi žetonov.

Kot študiozen kvartopirec sem se v tisti kleti, v tem materničnem nadomestku seveda odlično počutil, zato se še danes nostalgično spomnim tistih zlatih ljubljanskih kartaških časov, preden jih je uničil internetni poker, vsakokrat, ko v kotu svojega predala zagledam komplet Kemovih kart. O, kako prijeten je njihov značilni vonj!

Na sedežu zraven mene je sedel prijatelj, prodajalec knjig v ugledni ljubljanski knjigarni, zapletla sva se v pogovor o digitalizaciji knjig. Da računalniški ekran nikoli ne bo nadomestil tiskane besede, da je prevelik, da knjiga, ko jo vzameš v roko, “lepo diši”.

Nazaj v sedanjost: pred nekaj dnevi sem isti argument slišal na nedavnem javnem kavarniškem pogovoru v CD z naslovom Kaj za en kurac je YouTube?:

http://video.google.com/videoplay?docid=-681616353539484656

Knjige dišijo. Hm. Nazaj v kartaško klet: za mizo je sedel tudi mladenič z očinim pomankanjem samorefleksije. Z drugimi besedami, ne spomnim se večera, da ga ne bi obrali do kosti, njegov stil igre je bil, in še vedno je, preprosto rečeno, avtodestruktiven. Če meni karte dišijo, vam povem, temu človeku bodo smrdele vse življenje, ker so ga in ga bodo vedno, sekale po pički.

Emocionalno bistvo knjige namreč njej sami ni inherentno ali samo sebi lastno. Njen emocionalni naboj se nabira zlagoma, z vsako novo izkušnjo uporabe tega predmeta. Vonj knjige nas ne spomni na knjigo samo, ampak na tisočere zgodbe, ki smo jih goltali in ki so nam potešile, kar smo pač v njih iskali.

V nekem intervjuju je starleta Pika Božič nekoč izjavila, da ne bere knjig. Dajte ji povohat kakšno, me prav zanima, če bo padla v trans kot Crni. Čez dvajset let pa se že veselim trenutka, ko mi bo hčerka dopovedovala, da v mojem laptopu res ni nič takega, da bi ga moral tako crkljati in ovohavati. “Fotr, pusti si že vgraditi tisti čip v glavo, branje z ekrana je passé!”1

-Jonas

  1. Objavljeno na Vesti.
  • Share/Bookmark

Trotl boben

V prvih Vesteh na Vesti sem bral z listkov, trajalo je dober teden, preden smo od našega špijona na nacionalki dobili dovolj podatkov, kako se reči streže. Konec maja smo že imeli prototip:

http://video.google.com/videoplay?docid=5072197654103574598

Aleš je prispeval napol fentan PowerBook (zamenjal sem disk in dela, magnetni hakeljček za zapiranje je pa še vedno zvit, menda mu ni pomoči), omarico je za €120 sestavil en znanec, €50 je šlo za softver, šipo sem šel pa osebno naročit k steklarju v Rožno dolino. Spomnil sem se bil namreč, da me je pred leti fotr poslal po šipe k svojem znancu tja v Rožno dolino, ravno smo na vrtu zgradili v kotu leseno hišico in sem hotel imeti tiste šipe, ki so v eno stran prosojne, v drugo pa ne, da me ne bodo gledali mimoidoči s ceste. Steklarija v Rožni dolini je medtem zaradi nekakšne bolezni v družini že propadla, meni pa je stari mojster vseeno odprl delavnico in odrezal primeren kos za naš trotel boben. €5.

Naslednji mesec smo zategnili pasove. Naš naslednji projekt: green screen!

-Jonas

P.S. (20:23) Takole pa zgleda predsednikov trotl, naš Denis Sarkić ga je ujel na proslavi. Na desnem robu fotografije, nobel:

Janezov-Trotl

  • Share/Bookmark

Miša

Obiskala nas je v ponedeljek:

http://video.google.com/videoplay?docid=-3465049995912496949

Ne vem, če sem že kdaj povedal, če ne, je že čas: prvo priložnost na TV mi je dala Miša Molk. Seveda sem jo (priložnost) temeljito zajebal.

Bilo je jeseni ‘82, razganjalo me je od samega sebe. Z Miranom Divjakom sva ravno1 dobila Viktorja za (celonočni) radijski prenos neke rally dirke na Študentu, jeseni so me sprejeli na AGRFT, snemal sem že drugi film z legendarnim Žiko Pavlovićem in se družil s Šerbedžijo. Mlad in neumen, držal sem svet za jajca.

Miša je za novo sezono pravkar pripravljala serijo zabavnih oddaj (z naslovom Modrostni zob? Se prav spomnim?) na najrazličnejše teme (prva je bila, jasno, ljubezen) in iskala nov voditeljski par. Našla ga je na Radiu študent: Nado Vodušek in mene.

A že v prvi oddaji sva tako katastrofalno podbacila, da je morala Miša sama (kot voditeljica) vskočiti pred kamere, saj se debata v studiu ni nikamor premaknila. Danes, v retrošpektu, vem, kje je bil kiks. Ker sva bila voditelja dva, total neizkušena, sva se nehote zanašala en na drugega, dokler nisva kar obmolknila od zadrege in se zaplezala v morbidno tišino … In je morala vskočiti v oddajo Miša, bogve kaj so si mislili potem gledalci, ko se je kar naenkrat, na sredi oddaje, brez napovedi pojavila na ekranu in vodila pogovor, kot da se ni nič zgodilo …

Na drugo (ali tretje) snemanje me več ni bilo, to ni zame, Nada je pa še nekaj tednov vztrajala, dokler oddaje ni vzel hudič. So me pa v Stopu pohvalili za garderobo, en nobel bel reklc in strupen pisan svilen šal. Vsaj nekaj, sem si govoril doma, ko me ni bilo ven ves mesec in sem lizal rane. Naslednjih devet let me TV ni zanimala.

Z Mišo sva se takrat celo nekaj spogledovala in enkrat šla v kino (igral je Edwardsov Viktor, Viktorija, se dobro spomni Miša), izcimilo se ni pa nič, čeprav je bila sveže samska in (tako mi je povedala zadnjič) voljna, jaz pa svež nadobuden babjek. Zakaj ne? Eh, ker sem se usral, kaj pa drugega! Sem šel raje k bolj zelenim bejbam futrat ego.

-Jonas

P.S. Glejte, da se boste obnašali v komentarjih! Sproti bom brisal vse debilne pripombe že zato, ker mi je nerodno pred njo, da ste tako predvidljivi.2

  1. Ali je bilo morda leto dni prej? Fak, 25 let je že tega, kdo bi se spomnil! O. Ma. Do. Na!
  2. O cenzuri si pa sploh ne bom pustil predavati, tokrat res ne, give it up.
  • Share/Bookmark

Muca gre služit

Na Vest jo je prejšnji teden prinesla direktorica STA Alenka Paulin in sem jo odnesel domov, ker je ravno nekaj dni nazaj sosedu ušel še svež muc, ki ga je prinesel hčerki. Ta je bila tako žalostna ob izgubi, da sem se prav veselil njene potolažitve ob novem mačjem mladiču, pa ni bilo nič. Sosed je bil baje še bolj žalosten od nje (mi je zaupala žena) in ne bi prenesel še ene take izgube. Je rekel, da ni šans, nobenega mačka več k hiši.

In tako mi je ostala ena muca preveč. Mi jih imamo že tri, same dedce, Vinkota, Poldeta in Božidarja, jo postrani gledajo, četrto bi si težko privoščil, zaradi živcev in zaradi sosedov. Čas je, da gre služit, evo, posnel sem tudi reklamni filmček:

http://video.google.com/videoplay?docid=6480520176396101867

Pišite.

-Jonas

P.S. (nedelja, 22:44) Štiklc je My baby just cares for me Nine Simone.

  • Share/Bookmark

Naslednja stran »