Lejte, res mi ni do krega. Ne, nisem besen na župana! Na občini sem vprašal, če bi lahko zrihtali cesto, zdaj vem, da to ni v planu. Slabe volje sem le zato, ker moram o tem brati v časopisu.
Ni blema, zrihtal bom tisti dovoz sam, če le smem (cesta ni moja, nisem ziher, da lahko kar prideš in koplješ). Župana prosim, naj zadevo odloži v omaro, menda so v Piranu pomembnejše stvari za zrihtat.
Seveda sem zelo slabe volje zaradi natolcevanja v časopisih. Odgovarjal več ne bom, ker mi ni treba in postaja mučno. Povedal bom le na kratko, še enkrat:
Na občino sem šel po pomoč in predvsem po NASVET. Svetovali so mi, naj napišem prošnjo. In sem jo. In k županu sem šel na kratek sestanek, kjer mi je takoj dal vedeti, da bo težka. Razumem, prošnja je tu, vi pa naredite, kar morete. Dam pol zraven, če je treba. Asfalt? To bi bilo super, ampak najbolj me zanima tisti košček v breg, kamor cisterna ne more.
Tega je zdaj pol leta in to je vse, kar sem imel z občinskimi možmi. Nikoli potem nisem telefonaril, žical ali lobiral. In ne, nisem besen na župana.
Če ni, ni, razumem. Svoje življenje si bom že poštimal. In če sem se v prejšnjem zapisu naredil malo ubogega, pa mi verjemite, da zmrznil gotovo ne bom. Plinske bombe so recimo ena rešitev.
Bomo že.
-Jonas
P.S. Še najbolj absurdno pri vsej stvari pa je to, da so mi vmes domačini že razložili, da pravzaprav NOČEM asfalta, ker bom potem imel naenkrat kup prometa mimo hiše. Tako da mi, ponavljam, niti na misel ni prišlo, da bi se kaj jezil na občinsko blagajno, ko sem iz njihove molčečnosti razbral, da ne bo nič. Ljubim makadam! Le tisti hribček, tisti me še žuli …
29. januar 2010, zapisano v kategorijah
Vsakdanjik