Ahilova peta za déco
(Če bi kje našel zbirko klasičnih zgodb za otroke v slovenščini, bi jo takoj kupil, naša ima hud apetit. Ker ne najdem, jih moram pripovedovati iz glave. Težava je v tem, da sem velikokrat okregan zaradi netočnosti ali pomanjkljivosti, zato sem jih sklenil zabeležiti tule, morda pridejo prav tudi vam. Če že nimate svojih, je gotovo blizu kaka sestrica, nečak ali sosedov poba, naveličan razvajenih kraljičen, blebetajočih žab in retardiranih palčkov. Tole, dragi moji, so prave zgodbe, tule teče tudi kri.)
——
Veš, nihče točno ne ve, kako je res bilo. Povedal ti bom, kot je meni povedala mama, kolikor se še spomnim.
Ahil je bil grški junak, mrtev je že več kot tri tisoč let. Bil je najstrašnejši vojščak vseh časov, do danes ga ni takega, ki bi se ga tako bali, kot so se svoje čase njega. Nihče ga ni znal, ne mogel premagati in še naš Martin Krpan je bil lahko vesel, da se mu z njim ni bilo treba nikoli bosti.
Ahilova mama je bila namreč čarovnica, (a ne zlobna). Imela ga je tako zelo rada, da ga je sklenila po svojih najboljših močeh obvarovati pred vsako nevarnostjo. Zato ga je še kot novorojenčka nesla k čarobni reki Stiks in ga v njej namakala tako dolgo, da je postal neranljiv. In res, kadar se je Ahil med igro in ruvanjem s sošolci opraskal, se mu je vsaka rana hipoma in sama od sebe zacelila. In ko je postal vojščak in se je s svojo sulico zapodil v boj, je za njim ostajala cesta mrtvakov, pred njim so pa kar bežali, da jih je moral loviti. Kadar ga je kdo le usekal, se je orožje kar odbilo od njega in kadar ga je kdo pičil z mečem, je bil takoj zdrav in nič se mu ni poznalo.
Imel pa je šibko točko. Nekateri pravijo, da ni znal z dekleti, da je imel raje fante sovojščake in da je bil nesrečen, ker so mu punce uhajale. Drugi trdijo, da je bila šibka točka njegova razdražljivost, saj se je včasih tako hudo razjezil, da samega sebe ni mogel krotiti in je besnel in razbijal in tulil po nekaj dni skupaj. Lahko si predstavljaš, kako težko ga je bilo prenašati in kako so se njegovi prijatelji bali, da bo enkrat v besu sam sebi odrezal glavo, če ne še kaj hujšega.
A iz zanesljivega vira ti povem, da ga je pokopala njegova peta. Ja, peta! Kajti ko ga je mama kot dojenčka tunkala v čarobno reko, ga je držala za peto, in peta se ni zmočila in je ostala ranljiva. In prav to je rešilo Trojce,1 ki jim je že kazalo, da jih bo Ahil vse do zadnjega pobil.
Trojcem se tako reče, ker so živeli v Troji, ogromnem obzidanem mestu na makedonski obali. Bili so bogati, a ne prav brihtni, saj so se zapletli v vojno z Ahilovimi Grki samo zaradi nekega dekleta, ki je tako zmešalo glavo njihovemu razvajenemu princu Parisu, da je šel in jo Grkom ugrabil. Vojskovali so se dolgih deset let, vse zaradi ene same punce! In ko je Parisov brat Hektor, najspretnejši trojanski vojskovodja in mečevalec Ahilu v boju ubil prijatelja, je Ahil tako pobesnel, da je tri dni in noči tulil v trojansko obzidje, zmerjal Hektorja z najhujšimi zmerljivkami in zahteval, naj se pride bojevat. Ta potem ni imel druge izbire in se je hočeš nočeš moral v brezupno spoprijeti z nepremagljivim Ahilom, saj bi drugače vsa Troja shirala od neprespanosti. Boj ni trajal dolgo, Ahil je Hektorja z enim sunkom nataknil na sulico in njegovo truplo še devet dni in noči z vozom vlekel po tleh okoli obzidja, naj si Trojci zapomnijo, da takega silaka ni pametno jeziti.
In res so od strahu kar odreveneli, ta jih bo pobil enega za drugim in ne bo odnehal, dokler ne bo ležal zadnji mrtev na tleh! V obupu so se obrnili na zmedenega Parisa, češ, ti si vse zakuhal, zdaj pa nas reši iz te zagate! A Paris meča ni bil dosti vajen in je poslal po znameniti Filoktetov lok (o njem več kdaj drugič), ki menda nikoli ne zgreši. Z njim je s trojanskega obzidja na strašansko razdaljo ustrelil proti Grkom. Puščica je zažvižgala čez nebo in se zarila Ahilu naravnost v občutljivo peto, da ga je od bolečine kar spodneslo. Vstal ni več nikoli, saj se mu je rana tako nemarno zagnojila, da je od nje umrl.
-Jonas
- Rajši Trojci kot Trojanci. Slednji pečejo krofe. ↩