Jonas – Zapisi

(Če bi kje našel zbirko klasičnih zgodb za otroke v slovenščini, bi jo takoj kupil, naša ima hud apetit. Ker ne najdem, jih moram pripovedovati iz glave. Težava je v tem, da sem velikokrat okregan zaradi netočnosti ali pomanjkljivosti, zato sem jih sklenil zabeležiti tule, morda pridejo prav tudi vam. Če že nimate svojih, je gotovo blizu kaka sestrica, nečak ali sosedov poba, naveličan razvajenih kraljičen, blebetajočih žab in retardiranih palčkov. Tole, dragi moji, so prave zgodbe, tule teče tudi kri.)

——

Veš, nihče točno ne ve, kako je res bilo. Povedal ti bom, kot je meni povedala mama, kolikor se še spomnim.

Ahil je bil grški junak, mrtev je že več kot tri tisoč let. Bil je najstrašnejši vojščak vseh časov, do danes ga ni takega, ki bi se ga tako bali, kot so se svoje čase njega. Nihče ga ni znal, ne mogel premagati in še naš Martin Krpan je bil lahko vesel, da se mu z njim ni bilo treba nikoli bosti.

Ahilova mama je bila namreč čarovnica, (a ne zlobna). Imela ga je tako zelo rada, da ga je sklenila po svojih najboljših močeh obvarovati pred vsako nevarnostjo. Zato ga je še kot novorojenčka nesla k čarobni reki Stiks in ga v njej namakala tako dolgo, da je postal neranljiv. In res, kadar se je Ahil med igro in ruvanjem s sošolci opraskal, se mu je vsaka rana hipoma in sama od sebe zacelila. In ko je postal vojščak in se je s svojo sulico zapodil v boj, je za njim ostajala cesta mrtvakov, pred njim so pa kar bežali, da jih je moral loviti. Kadar ga je kdo le usekal, se je orožje kar odbilo od njega in kadar ga je kdo pičil z mečem, je bil takoj zdrav in nič se mu ni poznalo.

Imel pa je šibko točko. Nekateri pravijo, da ni znal z dekleti, da je imel raje fante sovojščake in da je bil nesrečen, ker so mu punce uhajale. Drugi trdijo, da je bila šibka točka njegova razdražljivost, saj se je včasih tako hudo razjezil, da samega sebe ni mogel krotiti in je besnel in razbijal in tulil po nekaj dni skupaj. Lahko si predstavljaš, kako težko ga je bilo prenašati in kako so se njegovi prijatelji bali, da bo enkrat v besu sam sebi odrezal glavo, če ne še kaj hujšega.

A iz zanesljivega vira ti povem, da ga je pokopala njegova peta. Ja, peta! Kajti ko ga je mama kot dojenčka tunkala v čarobno reko, ga je držala za peto, in peta se ni zmočila in je ostala ranljiva. In prav to je rešilo Trojce,¹ ki jim je že kazalo, da jih bo Ahil vse do zadnjega pobil.

Trojcem se tako reče, ker so živeli v Troji, ogromnem obzidanem mestu na makedonski obali. Bili so bogati, a ne prav brihtni, saj so se zapletli v vojno z Ahilovimi Grki samo zaradi nekega dekleta, ki je tako zmešalo glavo njihovemu razvajenemu princu Parisu, da je šel in jo Grkom ugrabil. Vojskovali so se dolgih deset let, vse zaradi ene same punce! In ko je Parisov brat Hektor, najspretnejši trojanski vojskovodja in mečevalec Ahilu v boju ubil prijatelja, je Ahil tako pobesnel, da je tri dni in noči tulil v trojansko obzidje, zmerjal Hektorja z najhujšimi zmerljivkami in zahteval, naj se pride bojevat. Ta potem ni imel druge izbire in se je hočeš nočeš moral v brezupno spoprijeti z nepremagljivim Ahilom, saj bi drugače vsa Troja shirala od neprespanosti. Boj ni trajal dolgo, Ahil je Hektorja z enim sunkom nataknil na sulico in njegovo truplo še devet dni in noči z vozom vlekel po tleh okoli obzidja, naj si Trojci zapomnijo, da takega silaka ni pametno jeziti.

In res so od strahu kar odreveneli, ta jih bo pobil enega za drugim in ne bo odnehal, dokler ne bo ležal zadnji mrtev na tleh! V obupu so se obrnili na zmedenega Parisa, češ, ti si vse zakuhal, zdaj pa nas reši iz te zagate! A Paris meča ni bil dosti vajen in je poslal po znameniti Filoktetov lok (o njem več kdaj drugič), ki menda nikoli ne zgreši. Z njim je s trojanskega obzidja na strašansko razdaljo ustrelil proti Grkom. Puščica je zažvižgala čez nebo in se zarila Ahilu naravnost v občutljivo peto, da ga je od bolečine kar spodneslo. Vstal ni več nikoli, saj se mu je rana tako nemarno zagnojila, da je od nje umrl.

-Jonas

1. Rajši Trojci kot Trojanci. Slednji pečejo krofe. ↩

Mnenja (50)

Nekaj pripomb sem slišal na brata Janeza in moje nadaljevanke, da je menda to isti lik, kot tisti albin iz Da Vincijeve šifre.

BWUAHAHAHAHAHAHAHAHAHAHA!!! Za brata Janeza je tisti ubogi zmedenec navadna pičkica! Naj vam povem o bratu Janezu.

Spoznal sem ga, ko me je, osemnajstletnika, semiški župnik poslal s pismom v Ljubljano zaradi tistega ukradenega kipca Svetega Antona (je bilo v časopisih in celo na Dnevniku), ki ga je s cerkvene stene snel in odnesel pijani Brajdičev Stane s Pribišja. Stare babe so govorile, da mu je bil župnik dolžan še od lanskoletnega posla okrog obnove cerkvene strehe in da je bil hud prepir in špót. V gostilni se je nekaj ugibalo o Brajdičevi noseči hčerki, mulci smo pa imeli najbolj točne informacije (se je kasneje izkazalo) — Dobličaninov Frenk, ki je pel v zboru, je vedel povedati, kako so župnik, Brajdič in kovač Golobič ob torkih in četrtkih zvečer ostajali zadaj v kuhinji in do jutra igrali karte. Glavni problem pa je bil seveda v tem, da si je nesrečni Brajdič za talca izbral napačen kipec. Znameniti smuški Anton je namreč star več kot štiristo let, je del slovenske protokolarne kulturne dediščine in je zaščiten s stotimi državnimi in kulturnimi akti, na črnem trgu pa vreden ogabnih denarcev.

Ko sem prispel v Ljubljano, mi je odleglo, ker Frančiškani niso kaj dosti spraševali in ni bilo treba nič razlagati. Čakati tudi ni bilo treba, izročil sem pismo in čez četrt ure, ne več, se mi je pridružil Janez v meniški kuti in sva šla nazaj na Kolodvor in na vlak. Ogovarjal ga nisem, on se je pa tudi držal svoje zaobljube, ki se ji je predal pred več kot dvanajstimi leti in je baje ni prekršil do groba, kot so kasneje pravili. Nikoli ni zinil ne besede ne stoka, tudi takrat ne, ko je v Postojni čuval papeža in je po šestih mesecih moral posredovati sam pokojni nadškof Šuštar, da so ga naši sploh dobili nazaj iz Rima.

Izstopila sva v Rožnem Dolu, jaz za njim in nisva izgubljala časa. Razlagati mu ni bilo treba nič, zakorakal je naravnost v postajni bife, jaz za njim, noter pa pet ali šest po belokranjsko negostoljubnih domačinov. Strahu nisem čutil nobenega, se še danes čudim, stopil sem k punci za šankom in po župnikovih navodilih vprašal samo:

“Kateri je Brajdič?”

To je bila vsa moja naloga. Odgovora ni bilo, ker je reva za šankom že čepela, za njenim hrbtom pa je eksplodiralo ogledalo. Prvega udarca nisem videl. Ko sem se obrnil, je bil nož že zunaj, kar je Brajdičev bratranec Žunič kasneje še globoko obžaloval. Nagonsko sem se sklonil, a s kotičkom očesa še ujel Janezov obrat na peti. V roki je že držal nogo polomljenega stola, na katerega je zgrmel prvi napadalec, ko ga je Janez spodnesel s širokim sunkom podplata v koleno, da je kost kar hrsknila. Videl nisem, slišal pa. Kot ko ovčarju vržeš kost in prvič zagrize v bel hrustanec.

Janez je za zamah imel še preveč prostora in si ga je, se mi je zdelo, z užitkom privoščil. Prizora ne bom pozabil nikoli, ker sem bil blizu in ker se mi je čas kar zamaknil. Lesena stolova noga je, prisegam, žvižgala skozi zrak sekundo ali dve, (zamah je bil po teniško vehementen, zajet globoko izza hrbta,) preden se je plosko prislonila čez Žuničevo lobanjo in je topo počilo. Vrat mu je kar prepognilo in se je sesul po tleh, kot da bi mu Copperfield iz živega telesa z enim zamahom potegnil skelet, klecnil je in se raztegnil po tleh — podobno pade pujs ob šusu v glavo na kolinah. Glasu ni spustil, ali pa ga nisem slišal od cviljenja onega s premaknjenim kolenom.

Minuto kasneje so na tleh ležali štirje, vsi polomljeni, Žunič pa edini krvav in najbolj glasen — tulil je s podobno ihto kot moj volčjak, ko ga je čez zadnje noge na Brezju s traktorjem povozil stric. Ostali trije so le stiskali zobe, vsi pa dovolj pri sebi, da se ni nihče skušali več postaviti pokonci.

Stal je samo še Janez, v kotu za mizo pa Brajdič, bled, z obema rokama v zraku, bogve zakaj. Kar je imel povedati, Janeza ni zanimalo, ne vem, če je sploh kaj slišal. Osredotočil se je na svoje opravilo, zagrabil ga je za lase in ga zasukal … potem se je pa začela enosmerna komunikacija, počasi in metodično. Janez je molčal in mlatil, Brajdič pa tulil in prosil. Poslušal ni nihče.

Potem sva šla v Semič do župnika, ki je bil nad obiskom presenečen, Janez pa mu je na kratko (in po svoje) prenesel navodila škofijskega urada iz Ljubljane. Počakal sem zunaj, ni dolgo trajalo. Spet je bilo slišati vpitje.

V Ljubljano se je vrnil sam, jaz pa peš domov. Naslednjega jutra je bil kipec svetega Antona na steni, župnik je pa še ves mesec čudno in počasi hodil. Po tistem sem brata Janeza videl še enkrat, ni bilo kaj dosti drugače. Pismo, vlak, molk in krepelce, vse po starem. Le da je tokrat šlo za župana in neko dediščino in da je zaradi prepoznega posredovanja gasilcev in pogorele občinske knjižnice bil v časopisih cel škandall.

-Jonas

Mnenja (38)

Pisal sem dva dni, bil kar priden, preden so posegli prazniki vmes, in sestavil prvih nekaj prizorov, nič kaj zapletenega. Zapletlo se mi je pri razvoju zgodbe zaradi neštetih novih vprašanj, ki so se sproti porodila. Recimo, kako ubiti nekoga dramatično, pa vseeno ne holivudsko (eksplozije in snajperji odpadejo), kako upravičiti ali razložiti to in ono. Kako daleč v bizarnost, kako daleč v komedijo, koliko se držati žanra. In kako vse skupaj zapakirati, da bo dramatično, pa še zmeraj verjetno.

Za žanr sem se hitro odločil: film noir. Da ne nakladam, najceneje in najbolj enostavno je, pa še kup problemov reši z igro (ker ne zahteva realizma). In najbrž bom kradel. Zanimajo me klišeji, tisti ta dobri. Pobral bom vse žive prizore iz svetovnega filma, ki jih ne morem pozabit, jih prepisal v slovenščino in jih posejal med ključne zaplete, da bo zabavno. Če jih prav obrnem, seveda. Ampak za prvič ne grem izumljat tople vode, če pa že sledim nekim potrjenim vzorcem, se nima smisla sprenevedati in nekaj približno oponašati. Kurc gleda to, jaz bom kar prepisal. Za vajo. Zato tudi nov delovni naslov — Prepisani!

Nadaljevanka se bo dotikala sodobnih tem. Internet, politika, korupcija, obračun med desnico in levico, jugonostalgija, znanost, geji in lezbijke, tajkuni, energetska kriza, mamila, bla bla bla. Dotikala, pravim, ni treba o teh vprašanjih razglabljati ali jih bognedaj razreševati. Za povrh pa še malo poguma za kreativno pretiravanje — kakšen umor tu in tam, kakšen malo verjeten pretep, kakšna po Da Vincijevo šifrirana skrivnost. Ne bo me sram niti najbolj banalnih holivudskih prizorov, a jih bom skušal upravičiti s potrebno (morda ironično) distanco.

No ja, bomo videli. Skomig. Tule je sinopsis, takole se bo začelo:

Tretjega maja 1980 v zgodnjih jutranjih urah dva vojaka stražita vrata sobe na izpraznjenem hodniku Kliničnega centra v Ljubljani. General JLA Blagojević se s pomočnikom majorjem Lobodo pripelje na nočni obisk k pacientu v zastraženi sobi, v katero vstopi le general. Po kratkem obisku pacienta prinese iz sobe skrivnostno ovojnico in jo izroči majorju Lobodi. “Čuvaj mi ovo životom svojim!,” mu zabiča. Loboda se zaradi pribižujočih se korakov četice vojaške policije v trenutku zave resnosti situacije in zbeži z ovojnico skozi zadnji izhod Kliničnega centra. Medtem generala Blagojevića aretirajo in odpeljejo, v tišini praznega hodnika nekaj minut kasneje eden od stražarjev komentira nenavadno nočno dogajanje z besedami “Ode zemlja u pizdu materinu.“

Uvodna špica: “PREPISANI”

Ljubljana danes. Spoznamo Tineta Lobodo, inšpektorja slovenske policije s kupom osebnih problemov, star je okoli štirideset let. Izve, da mu je umrl oče, general Loboda (od maršalove smrti je minilo skoraj trideset let). Med očetovo zapuščino naleti na ovojnico, naslovljeno nanj, v njej knjiga Prešernovih poezij s Titovim podpisom. Po natančnejšem pregledu v službenem policijskem laboratoriju s pomočjo sodelavca odkrije v knjigi skoraj izbrisan zapis geografske lokacije nekje v Kočevskem Rogu. “Tam je sam gozd, stari. Gozd, drevesa, medvedje in drevesa. Pa še malo gozda.”

Spoznamo Mileno, atraktivno tridesetletnico, ki se je pravkar poročila s slovenskim znanstvenikom in poslovnežem doktorjem Vanjo. Ta ji je z njeno privolitvijo na inštitutu Jožef Stefan v klitoris vgradil novo tehnološko čudo, brezžični stimulator živčnih končičev. Ker ima podoben in kompatibilen čip v kurec vgrajen tudi sam, je postala Milena odvisna od seksa z njim. Pravkar sta je preselila v novo stanovanje, pri sebi pa začne opažati spremembe. Čeprav je svoja najboljša leta preživela v diskotekah, jo naenkrat nerazložljivo moti nered in obsesivno pospravlja svoje novo stanovanje. Moža zaradi obveznosti ni od nikoder na spregled, kar Mileno zaradi odvisnosti od njegovega (in samo njegovega) kurca spravlja ob pamet. “Občudujmo tehniko, ki nam koplje grob,” resignirano zavzdihne.

V kabinetu neimenovanega ministrstva slovenske zgodba o izginuli Titovi ovojnici dvigne obrv enemu od visokih uradnikov, Tinetov sodelavec iz laboratorija je namreč informacijo o knjigi s Titovim podpisom po dolžnosti posredoval naprej. Nihče ne ve, za kaj gre, a vseeno velja preveriti. Na lokacijo pošljejo terensko vozilo s petimi dobro opremljenimi slovenskimi specialci, kar pa se ne bo dobro končalo.

V mariborskem škofijskem uradu novica odjekne močneje, zaskrbljeni obrazi v duhovniških srajcah na nujnem sestanku očitno vedo več kot oblast. Srž skrivnosti vidijo v Titovi knjigi, ne v Kočevskem Rogu. Nekoga od prisotnih pošljejo s posebnim naročilom v samostan Pleterje, kjer v celici ždi cerkveni superagent, brat Janez. Janez je zaobljubljen močečnosti, a vešč slovenskih borilnih veščin, (sekirče, kladivce in krepelce) zato nima težav s komunikacijo. S klofuto ali dvema zna odpreti vsaka usta, s krepelcem odpreti vsako lobanjo. Brat Janez je vernik, ki mora pogostokrat k spovedi. Odpravi se v Ljubljano po knjigo.

Milena tačas skuša navezati stik z ljubljanskimi programerji iz Ljudmile. Njen čip (klitorisni vsadek) očitno deluje brezžično, ni hudič, da se signala ne bi dalo nekako prestreči. Svojo zadrego razloži mlademu hekerju Petru, ki ga problem zanima s čisto softverskega vidika. Z Mileno se lotita reverse engineringa naprave, Peter že takoj doseže nekaj napredka — s svojim prenosnikom se mu uspe začasno priklopiti, še prej pa si napravo od blizu na Milenino veselje temeljito ogleda, jo premeri in pretipa.

Medtem ko se Tine odpravlja v Kočevski Rog, ga ekipa specialcev seveda prehiti. Ti na skrivnostni lokaciji sredi Kočevskega Roga doživijo nepričakovano presenečenje, iz zasede jih kot Rambo sredi gozda pobije neznana sila. Zadnjo žrtev spremljamo med paničnim tekom skozi gozdno vejevje, pokosi jo dobro merjen met mesarice. Truplu se z ostarelim korakom približata dve posušeni silhueti, dva do zob oborožena starca iz nekega očitno drugega časa, oblečena v partizanske cape. Na glavi nosita titovki z rdečo zvezdo.

Napisi padejo, konec prvega nadaljevanja.

-Jonas

Mnenja (78)

Pošlušej! Tridesetega si rojen bil, ne? Dvainšestdeset. In smo šli tam ena, … en dan prej, al dva dni prej, ne?, ko je bla že … Na Brezje, da bo tam, ne?, da boš … Tri tedne pred rokom, približno, tam … Pri stari mami, pa tam … In ponoči, zunaj je bilo … sneg, veš, pa poledica, … In ko smo šli spat zvečer, pa ob ene punoči, mama od Zinke me budi:

“Jože, Jože, Zinka je vodo zgebila!” Hehe, sploh nisem vedel, kaj je to. Je šla pa ven na sekret, pa je na štengah, na tisti poledici, padla na rit!

In je blo gôtovo.

In pol, smo lepo na sanke je dal, pa na postajo pelal, ponoč. Dobro, da je bla mesečina, veš, mislim, … da je bla mesečina, da smo vidli, da ni blo treba lenterne s sabo. V Rožni dol na postajo s sankami smo je pelal, mal slame gor, … In pol na postaji, ko je šla dol, ni tok jamrala. Pol na postaji smo pa čakal, veš, ko je, … postajonačelnik je telefoniral v Novo mejsto po reševalca, ne? Je bil sneg!

Čakamo, joj, joj, pa neč … Eno uro, prbližno eno uro — ništa! Zinka tam. To je blo že ob enih ponoč! Porkamadona, jest sem bil bolj živčen, kot ona, … ona pa, sej veš, vsake tolk časa, “Auuuuu!” Jamrala, ne? Popadki!

Pol pa, eno uro, približno eno uro, pa telefonirajo tam iz unga, z druge postaje, tisti reševalci. Tam čez hrib, keri je tam? Tle je Rožni dol, tam je pa un. Drugi, čez, veš, čez hrib, kjer je tista cerkev …

Telefonirajo, da ne morjo z reševalcem čez, sej veš, takrat še niso, niso ceste plužil. De ne morjo čez tist hrib tlele prit. Jouzes! Da naj tam prpelemo. Pol pa un sosed, prvi konc sank, pa kojna, pa slame gor, pa deke, … pa smo šli gor in tam čez, čez hrib, ponoč! Jebemti sunce, jest sem bil bolj živčen, ke vsi ostali. Gremo tam, tam pr cerkvi je bil pa rešilc.

Pošlušej! Meni glih tkole, k da bi sto jurjov zadel na loterijo, se mi je … sam da sem zagledal rešilca, zastopiš!, … In je pol v rešilc, noter je zbašejo, pa gremo. Mi gremo pa nazaj, pol smo šli pa peš gor na Brezje, ne? Zjutrej sem šel pa jest v Ljubljano, v službo. Najbrž. Najbrž je bil pondelk, ne vem, sej bi mogu pogledat. Na torek? Aja, točno, nisem šel v službo, ka pa druzga, če smo mel sranje v pondelk.

In grem, grem z vlakom do Novga mesta, tam peš do Kandije v porodnišnico, in je par ur po, … je Zinka dol pršla! Prbremzala dol v čakalnico, ko sem čakal, … so rekli, “Ja, ja, prej je rodila,” … ne vem, ob treh, ne, ob petih zjutrej. To se prav, ob petih rodila! Vlak je šel pa, tist ta prvi vlak je šel pa ob ene osmih, sedmih, osmih, … Pride dol! Haha, omotična, v tisti halji, … Sem reku “Kako je?”

“Au,” prav, “v redu je, zdej je v redu.” In je pol šla gor nazaj, na Brezje so je dal in je pol bla na Brezju skoz. Pol, recimo, jes sem skoz, … v soboto pa nedeljo sem šu dol, ne?, ker sem bil v službi. In mi je kazala ko so ji,… ko so ji prerezal tam, prot rit nekje, “Lej, ko mam tlele eno bunko,” prav, “ko so me prerezal, ker je blo premejhno,” kaj pa jes vem … In je blo to.

Pa je bla pol dol, dolg časa. Verjetno so … Pol je pršla pa v Ljubljano, pol smo mel pa služkinjo. Na Veselovi, ja, služkinjo. Najprej je ena mlada bla, ampak tista je bla sam ena tri dni, tam ena žlahta, tam okol, kaj pa jes vem … Mlada punca, ampak je bla sam ena, ena par dni, veš.

Pa pridejo bratje gor jo iskat. Bratje. Da ne bo ona služkinja, ne?, sej veš, ne? Punca, verjetno osnovno šolo končala, če je. In, so jo odpravli, pol je dobila pa mama naša nekaj tam, spet en, … najdla kakšno, veš te kmečke punce, sej veš, kako je blo to dvainšezdesetga leta. In je bla, ena je bla pol dol v redu, … v redu, … tista je bla tko, ampak je bla samo čez … Ko so ble pa počitnice, pa ni, je pa Zinka šla na Brezje, običajno.

Kdo je pa ime izbral? Jest nisem mel nč zraven. Heh.

Vic je v tem, da pol sva šla s tem Stražarjem, ko smo te peljal pozim h krsti, veš, v Semič. Služben fičo, sneg je bil,… gremo tam in točno, smo te hotli krstit za Jožeta. Ne, za Jonasa! Pa je reku tist župnik, “Jonas, to sploh ni svetnik!” In si ti vpisan v semiške knjige: “Jože! Jožef!”

Pol pa nazaj, pol pa ko smo začel, ko smo začel tlele zidat, pa ko je blo tlele že gor vseljivo, je mela pa služkinjo, tri je menjala! Tist k je šla ona v šolo, pa tlele. Mene pa itak ni blo, sem bil na …

In je pol na konc, običajno je pa med počitnicam, al je šla na Brezje, tlele ni bla, … Na Brezje, pa dol. Ko je takrat Francka, pa tist Tone, …

O, porkamadona, jes sem hodu na obisk, z vlakom. Takrat si mogu še met vezo, da si na vlak sploh se prerinu. So bli živinski vagoni. Pa tam, če si kakšnega poznal, da ti je prostor naredu, da si noter zlezu, tko ko šibice. In je enkrat, ke sem pršou, … ja, seveda, zjutrej najbrž, dopoldan, … Je pa Zinka, pa Tone, sta pa tam na štali v senu spala, veš!

“Ja,” prav, “tam se na senu, …” pa pride, … grem, gor jih, pa kličem, veš, … Tko so, vsak so luknjo zvrtal, pa so si noter seno, pa so … “A to!,” ja Tonetu je blo tok nerodno! Veš, kot, … kot da, da jo zapeljuje, al nekaj takega. Sem reku, “dej ga no srat!”

Pol pa tlele, ko je pa začel, … ko si pa začel v šolo hodit tle, takrat pa ni blo več služkinje. Ker si ti sam šel! Ti si bil še tko mejhen, okol vrata ključ, pa si na prste stopu, da si odklenu, ker si sam prišel domov. Ker Zinka je bla še v šoli, jes pa v službi. Kje so to cajti, porkamadona!

-Jonas

Mnenja (34)