Arhiv kategorije 'Zgodbe'

Hvala, mami!

Crnkovičev Jonas je zdrav in zadovoljen, za to smo poskrbeli včeraj pri Žmaucu in ga na razdaljo za zdravje zalili s pivom in vinom. Čestitke še enkrat! In ker tudi pri nas doma čakamo na novo štruco, sem te dni veliko razmišljal o fenomenu rojstva in imenih. Moja zgodba je takale.

dojentschek.jpg

Živeli smo na Veselovi 12 v Ljubljani, leta 62, trije, jaz še v trebuhu. Ne prav mlada družina iz Bele krajine, (mama se je dolgo otepala nosečnosti,) zaljubila sta se bila med brezami in skupaj odšla v Ljubljano po lepše življenje. Ker ni bil za knjige, se je očetu mudilo delat v mogočno Iskro, (kjer je ostal do penzije,) mama pa je na univerzi doštudirala za profesorico slovenskega jezika. Eno leto je zapravila na etnologiji, a se je kmalu prepisala zaradi večjih šans za službo, čeprav so jo narodni običaji in estetika nadvse zanimali. Da je tako zavrgla svoje sanje, sem ji kot najstniški upornik kasneje zelo zameril. Ko sem sam obesil matematiko na klin in bil raje igralec na AGRFT, jo je skoraj fršlok in še danes moleduje, naj si najdem varno službo v kakšni knjižnici.

A vrnimo se k zgodbi o mojem vstopu na sceno. Čeprav sem bil zraven, se rojstva ne spomnim, kot tudi prvih nekaj let otroštva ne, a prijatelji mi zatrjujejo, da je to običajno in naj si ne belim glave. Tako imam trdnih podatkov malo, zgodbo sem iz prve roke slišal od mame le enkrat ali dvakrat, fotr se pa dogodka nenavadno slabo spomni. Jutri ga spet vprašam po detajlih in morda kaj dopišem.

Bila je huda zima, ona visoko noseča, on visoko nervozen. V šestdesetih še ni bilo avta pri vsaki hiši in sta se z vlakom kdovezakaj odpeljala na obisk k njenim staršem na Brezje, urico hoda čez brezov gozd (Brezje, štekaš?) in v hrib od železniške postaje v Rožnem dolu. Kmetijo je še isti večer zamedel tak sneg in mraz, da jih je odrezalo od sveta in Ljubljane in so lahko naslednjih nekaj dni samo še čepeli okrog peči v kuhinji in šli eden drugemu na živce. Ženske so štrikale s pletilkami in jeziki, moški so pa pili in kimali.

Potem je zvečer mamo popadlo in se je začel film. Stric je tekel k sosednji kmetiji po sani, vpregli so konja, zavili mamo v odeje in ji dali križec v roke. Stric je vihtel bič in konja gonil do Novega mesta, mama je kljub božji bližini, snegu in doktorživago romantiki klela in se drla na saneh, fotr se je pa kujal zadaj — niso mu pustili peljati, ker bi mimogrede napihal. Zeblo ga ni, je bil toliko priseben, da je ob odhodu v dolino snel flašo s kuhinjske mize za na pot. Sem že povedal, da se vsega skupaj zelo slabo spominja?

Do novomeške porodnišnice na Defrancheschijevi so prisankali sredi noči, stric in fotr sta oddala paket v spretnejše roke in šla naprej pit, ob petih zjutraj pa je gospa gospodična1 Kobetova (ime babice sem našel na rojstnem listu) slavnostno prerezala trak in oznanila, da je fantek. Aplavza ni bilo in govora tudi ne. Mamo so dali spat, mene pa zavili v zavitek in me pustili na hrbtu razmišljati o smislu vsega in kaj zdaj pričakujejo od mene v lajfu. Ponavljam, ne spomnim se in govorim na pamet, a kolikor se poznam, mi kaj drugega najbrž ni hodilo na misel. Ah, še to, menda sem bil takoj glasen, lačen in usekan na joške. Spet, kolikor se poznam, kar verjamem.

Nekaj dni kasneje je sestra prinesla formular in je mama vpisala, da mi bo ime Jona, Žnidaršič Jona. Po svetopisemskem preroku, ki ga je riba požrla, ker ni hotel v Ninive povedat, da jim misli Bog jebat mater ninivčansko, če se ne nehajo prenažirat, živet na puf in porivat v rit. Uf, to je zgodba, vredna posebnega zapisa. Drugič.

Skratka, Jona brez S, jebeš to. Blamaži sem ušel po neverjetni sreči, sestra je formular prepisala v drugega in dodala črko S po pomoti. Z mamo sta napako opazili, se nasmejali in ugotovili, da se boljše sliši in isto pomeni. Tako sem še zdaj Jonas. Hvala, mami!

Frišnemu malemu soimenjaku pa vso srečo, fant, se vidimo!

-Jonas

  1. V komentarjih se je oglasila njena hčerka, ki pravi, da je bila mama takrat še rosno mlada, ergo najbrž še gospodična.
  • Share/Bookmark

Zaprto

Šla sva z Maretom kupovat računalnike za firmo, tam okrog četrte sva se odpravila, saj najbrž delajo vsaj do petih, ni hudič. Računalniki so menda že prišli, smo se menili opoldne po telefonu, Karmen je rekla, da so pripravljeni in že čakajo.

Sedeva torej v avto in se poženeva v promet v nestrpnem pričakovanju novih mašin. Med potjo se meniva, kam bomo katero dali, kako jih bomo povezali, kdo bo na kateri montiral, koliko softvera je še treba kupit in katero bomo pred Denisom skrili. Take stvari.

Parkirava pred vhodom in se že od daleč vidijo rešetke na vratih in steklih.

“Zaprto je. Pičke,” zakolnem.

Vseeno izstopiva in greva gledat. V prostorih je tema, na rešetki je veriga, na verigi ključavnica. Tudi notranja vrata, ki vodijo zadaj v servis, so zaprta. Nikjer nikogar. Ura je štiri minute čez štiri.

Spomnim se, da sem se enkrat že takole zahodil in da zapirajo ob štirih. Ne ob petih, ob štirih.

“Pičke,” se strinja Mare.

Ugotoviva, da pa zagotovo niso zaprli ob štirih, ker je ura par minut čez in v tem času ni možno takole pospravit štacuno in zaklenit. In če bi res ob štirih zaklepali, bi gotovo na vratih še koga srečala ali pa vsaj na ulici videla, da se kdo domov pelje. Ne, pred štirimi minutami pa gotovo niso šli domov!

Strinjava se, da so verjetno šli že prej, najbrž tam nekje ob tričetrt na štiri. Prijavit bi jih bilo treba na Urad za varstvo potrošnikov, če obstaja. Ja, obstaja, se spomniva, mene pa mika, da bi takoj klical in se pritožil razumevajoči duši. Da takole se s strankami ne dela, sva se pripeljala iz centra in kdo bo zdaj dal za bencin, ko bova jutri morala še enkrat nazaj. Tudi Maretu je vidno hudo, oba sva se veselila novih mašin.

Prestopava se tam pred vrati kot Eric & Matjaž pred Mariovo garderobo, on pa noče odpret.

“Saj bom odklenila,” se zasmeje ženski glas odzadaj.

Obraz se mi je kar raztegnil, ko sem se obrnil. Karmen se je ravno hotela odpeljat, ko naju je zagledala na parkirišču in se naju usmilila. Verigo je vajeno snela, obrnila še par ključev in smo bili noter. Luči ni prižigala, smo šli kar v sobo zadaj, v pisarno po robo.

Ampak pisarna ni bila prazna! Za zaprtimi vrati in zatemnjenimi okni je bila zbrana kompletna ekipa firme, kakih pol ducata, vsak za svojim ekranom, s slušalkami, eno roko na tipkovnici in drugo na miški! Skriti kot v bunkerju, brez luči, za zavesami, da jih ja ne bi kdo od zunaj opazil in rabil. Zaprli so točno ob uri, ob štirih nič ena so bili že logirani. Nihče ni pozdravil, vsi zatopljeni v Call of Duty. Karmen je rekla, naj jih ne motim. Zdelo se mi je, da nas treh sploh opazili niso, dokler ni eden prav nemarno crknil in je bilo igre v smehu konec. V pozdrav so pokimali in takoj začeli novo rundo.

Ni bilo prvič, da sem padel v takšno sceno, vsaj še ene d. o. o. oblikovalce poznam, ki takoj po šihtu vzamejo puške v roke, le da se oni ne zaklepajo. Zato predvidevam, da se takšnile LAN partyji v after hours dogajajo po mnogih firmah. Imam prav?

-Jonas

  • Share/Bookmark

Parkeljni

Štirje smo se stiskali na babičini peči, ugasnili smo vse luči, da ne bi noter prišli, le svečo je pustila. Govorilo se je šepetaje. Kadar so vrata škripnila, je Janez (najmlajši) vsakič tiho vrisnil, grdo smo ga ošuškali in tiščali prst k ustom in ga s cepcem ozmerjali.

Potem so se zaslišali zunaj koraki in šklepetanje verig. Parkeljni se ne pustijo vleč kot cucki in jih Miklavž komaj nazaj drži (smo si predstavljali, videt tako ni bilo nič čez črno šipo), stisnili smo se čisto v kot, le z nosovi štrlé čez rob. Babica je zaskrbljeno gledala proti oknu in nekaj jamrala, da se stric Jože nič ne oglasi iz kuhinje, in da so ga najbrž parkeljni že odnesli, … po drugi strani pa so mogoče zdaj že siti (stric je zajeten možak), in naj nas otroke zgoraj ne skrbi preveč, kvečjemu bodo odnesli enega, ne vseh, … mogoče dva …

Tresli smo se ko miši, ko se je odprlo okno (samo od sebe, prisežem!), in je noter rdeča svetloba posvetila, kolikor sem je sploh uspel videti skozi dlani. Potem so pa čez okvir padle štiri velike vreče, okno se je zaprlo in naenkrat je bilo vse tiho. Parkeljni so šli.

Potem je pa vstopil stric in luč prižgal in se čudil, zakaj da smo v temi, mi smo mu pa hiteli razlagat, da so bili parkeljni zunaj, in da smo jih ven tiščali in jih komaj odgnali. Da so pustili vreče, za vsakega eno, in da je noter en kup sladkarij, fig in orehov in čokolade. Leskovih palic nismo kazali.

Babica ga je okregala, da je zamudil in bi otroke kmalu požrli parkeljni, in da naj se drugič ne obira. Je obljubil, da ne, ampak je naslednje leto menda spet zamočil, so mi pravili. Leto za tistim pa Miklavž ni več hodil, ker so ga moji trije bratranci že od zgodnjega večera čakali na skednju z zračno puško in jih je nekdo Miklavžu zatožil in ga ni bilo.

Jaz imam na sumu strica.

Parkeljni

-Jonas

  • Share/Bookmark

Naključje?

Pred meseci je računovodkinja nekaj potrebovala mojo delovno knjižico zaradi bogve kakšnih papirjev za davkarijo in je nisem našel, čeprav imam ta važne papirje spravljene na enem mestu, v škatli v omari. Najbrž ni bilo nujno, ker me je potem pustila pri miru nekaj mesecev, potem pa spet le začela gnjaviti.

Z državo ni heca, toliko o lajfu še razumem in sem se nejevoljen spravil spet iskat prekleto knjižico. Še enkrat sem šel gledat, najprej v tisto škatlo, kot da bi se po čudežu lahko tam nenadoma znašla, šel brskat med druge, manj pomembne papirje, pa v žepe, torbe, predale in nič. Veliko sem tudi sedel na mestu in si domišljal, da jo bom mogoče našel v mislih, če se bom spomnil, kdaj sem jo nazadnje rabil in zakaj – tudi nič.

Kaj sem hotel drugega, odpravil sem se na Uradni list preklicat dokument. Pa ne takoj, še par tednov sem nabiral potrpljenje in se psihično pripravljal na ždenje v državni čakalnici in podpisovanje in izpolnjevanje formularjev in vso to jebo. Pa sploh ni bilo tako hudo, čakal nisem nič, en list sem izpolnil in podpisal in je bilo urejeno v četrt ure in sem dobil novo knjižico.

Hec je pa v tem, da sem staro (izgubljeno) knjižico našel naslednjega dne!

Delovna-Knjizica

Ponavljam: iskal sem jo mesece in jo našel (v neki škatli v garaži) dan zatem, ko sem staro odjavil!

Bog me nima rad.

-Jonas

  • Share/Bookmark

« Prejšnja stranNaslednja stran »