Arhiv kategorije 'Znane osebnosti'

Adijo, Michael Jackson

Pred nekaj minutami zvedel na Twitterju, še uro nazaj je bil živ. Odpoved srca. Vznemirjen sem malo zaradi neposrednosti novice, (zgodilo se je zdaj, malo prej,) malo zaradi tega, ker je bil car. Kralj popa, in to zasluženo. Ja, potem je zavozil, nenormalno zavozil. Ampak jaz se temu ne čudim, ker vem, da so vsi ti bigger-than-life zvezdniki poškodovana roba. Roba z napako. Bi drugače ne bili zanimivi. Meni se je MJ vedno zdel bleščeč primer ameriške norosti. Bleščeč, pravim, ker govorim o tisti ta dobri, kreativni norosti. Ki je imamo Slovenci premalo.

Slika, ki jo zdajle vidim v možganih, je iz moje študentske podnajemniške sobice v prvem letniku AGRFT. Na kavču (edini kos pohištva) leži, takrat star kakih osemnajst let, Jani Hace, v rokah valja (vinilni!) album Thriller in si ga z zanimanjem ogleduje, jaz mu pa s fazenpriferjem tačas šraufam bas (kopija fenderja s previsoko naštimanimi strunami) in menjam magnete. Strinjava se, da ima Eddie van Halen hud solo v pesmi Beat It in da je na plošči par dobrih komadov.

Gledam CNN. Ob tej smrti ni nobenega misterija (kot se ga recimo spomnim ob Dianini). Zanima me, koliko ur programa jim bo uspelo tokrat izcuzati. Ker novic več ne bo, (mogoče le še natančno poročilo o času smrti,) se bodo morali drugače potruditi. Šli bodo po izjave zvezdnikov, (zraven se bodo silili še wannabeeji, vsak bo imel kaj za povedat, tako kot jaz,) raznih zdravnikov in strokovnjakov, sestavili pregled biografije, zalezovali Janet (medtem ko ob vsem tem medijskem džumbusu LaToya že sluti priložnost za nov single in vrnitev na sceno) in vrteli posnetke iz časov skupine Jackson 5 tja enkrat do jutra. Takrat približno, računam, bi jim moralo zmanjkati sape. Imam pa grd občutek, da hkrati z mano vse tole spremlja še kup slovenskih teve novinarjev, ki si mrzlično pišejo v beležke, kako mešati vakuum in cuzati eno samo novico. Tole bo šola par excellence. Na popteveju in nacionalki si pa ta trenutek (ob enih ponoči) obupani pulijo lase, ker imajo glavna poročila šele ob sedmih zvečer in bo takrat novica že fino mlačna.

V ušesih mi pa zdajle ne zveni njegov glas. Komad je njegov (Thriller), izvedba pa ne. Odšpilati si ga moram iz glave, po spominu, ni nikjer posnet, pozabit ga pa ne morem. Slišal sem ga v živo v Cankarjevem domu na koncertu orkestra Lesterja Bowieja. Par trobent, pozavna, bobni, namesto basa pa tuba, ki tolče v želodec. Tisti preprosti Thriller basovski riff, ampak z vso silovitostjo ogromne plehnate tube na peklensko podlago bobnarja/lokomotive Philipa Wilsona. Čez in silovito pa zbor trobent, da te odpihne.

Kaj mi še pride na misel? Rokavica in beli štumfi. Kako so se mu prižigale plošče pod nogami. Kako se mu je vnela frizura na snemanju reklame za pepsi. Kako ga je bolestno ambiciozna pička od fotra naučila lagati, da je star šest in ne deset let. Kako je Paulu McCartneyju pred nosom pokupil pol kataloga predvajalnih pravic pesmi skupine The Beatles. Kako ga je oponašal Eddie Murphy. Kako ga je bilo težko gledati v intervjujih. Kako se je lepega dne zbudil in ni bil več črn, kar sam od sebe. Kako se je nerodno kuševal z Iman v videu Do You Remember the Time?. Kako mi je odprlo gobec ob prvem softverskem morfingu obrazov ever na koncu videa Black or White. Pa Jankovićeva parodija Eat It. Pa Plesna policija.

In kako rad je imel otroke …

Njegov najboljši nastop? Legendaren je tale iz živega teve prenosa Motown 25 leta 1983, ko je svetu prvič pokazal (sposojeni) moonwalk in se izstrelil med zvezde. In ko še ni bil bel. Billie Jean.

YouTube slika preogleda

-Jonas

P.S. 3:07. Naveličan CNN-a se odpravljam spat, jim že zmanjkuje bencina. Ko so začeli brati komentarje naključnih ljudi s Twitterja in Facebooka, mi je postalo jasno, koliko je ura. Poptevejevci, ko vas prvič ujamem početi kaj takega v oddaji 24ur, me pričakujte na vratih s pipcem v roki! Nacionalka? Saj vam ne pride na misel, kaj? Naj odkopljem fotrovo M48?

  • Share/Bookmark

« Prejšnja stran