Arhiv za mesec Oktober, 2008

Zakaj si me pustila?

Res ne vem, zakaj si me pustila,

zakaj si računalnik mi razbila?

Moj nintendo zdaj leži v prahu

canona sem raje skril v strahu.


Ti prekleta cipa nehvaležna

zakaj za božič si lahko bla nežna?

Ne, playstation ni darilo zate,

ti ne štekaš, iPod trga gate.


Zate sem v službi sunu Visto,

te dal za iPhone na čakalno listo.

Zate kocke sem v omaro spravu,

eriscssona ti zastonj popravu.


Oprosti, da sem ti lagal v chatu,

v email sem ti pa slučajno uletu.

Ta SMS dobil sem po pomoti,

zakaj si brala?, vidiš, to me moti.


Pogrešam te, na twitterju je beda,

na blog grem pisat, da je v glavi zmeda.

Grem, dobil sem Simse za darilo,

se sliš’va, mama kliče na kosilo.


-Jonas

  • Share/Bookmark

Hana

Danes ob 13:30 se je rodila Hana Angelina Žnidaršič, zelo smo veseli in ponosni. Hvala vsem, ki ste že utegnili čestitati, nisem vsem utegnil odgovoriti, brez zamere. O podrobnostih ne morem, polnoč bo in sem scuzan (začelo se je ob petih zjutraj.) Prepričali so me, da sem bil med porodom zraven, prilagam dve zanimivi fotki in grem spat. Ja, snemal sem tudi, a ni za objavo, saj razumete.

Takole se je začela akcija, ko je babica na hodnik zavpila, da gre zares in se je soba v hipu napolnila z modrimi haljami. Poprijele so na desetih koncih hkrati in je bilo v nekaj minutah vsega konec po sedmih urah bolečih popadkov:

porod.jpg

boletschina.jpg

Obe sta preizkušnjo odlično prestali, zapletov ni bilo. Rož nisem smel prinesti, ne pustijo, sem pa obe kušnil na čelo.

-Jonas

  • Share/Bookmark

Anonimizator

Dolgo sem si ga želel. Naročil sem ga čez lužo pri neki specializirani firmi, ki se ukvarja z video nadzorom, prisluškovalnimi napravami in podobno elektronsko kramo. Gre za napravo, s katero si lahko zvezdniki mojega kova končno privoščimo trenutek ali dva zasebnosti tudi na ulici, med navadnimi ljudmi, med množico, med brezimenimi pasanti. Po letih osame sem ta teden prvič spet zadihal.

O tem, kako anonimizator deluje, le na kratko, ker ne bi rad utrujal s tehničnimi podrobnostmi in izrazi, še manj pa plesal po tankem ledu — gotovo se bo med bralci tega zapisa našel kdo, ki ve o tem več od mene in bo znal zadevo v komentarjih podrobneje razložiti. Kolikor razumem, gre za nekakšen optični diverter (avocator ocularis), ki si ga nadzorovani subjekt (zvezdnik, micromens egocentrica, v nadaljnem besedilu NS) namesti na glavo pod čelnim predelom (acervus rugarum), in ki v določenem frontalnem kotu (angulus frontalis certus) blokira svetlobo in zakrije oči NS-ja. Dejstvo, da NS tako postane neprepoznaven, že desetletja izkorišča rumeni tisk (stercus croceus) po vsem svetu (globus totalis) in se z njim brani pravnih težav (jeba totalis) okoli zasebnosti.

Za test sem se z znanim slovenskim paparazzom dogovoril, da me je danes med jutranjimi nakupi na ljubljanski tržnici presenetil in na skrivaj fotografiral. Takole se je anonimizator (machina anominatoris) obnesel v praksi, na prvi fotografiji me najdete na skrajni desni, nasproti gospoda, obrnjenega s hrbtom proti kameri:

anonimizator-2.jpg

Z rezultatom sem lahko očitno zelo zadovoljen, fotografije govorijo same zase. Okvir je lahek in skoraj ne tišči, na 95-odstotno zmanjšanje vidljivosti (žal zaenkrat deluje v obe smeri in ne prepoznam nikogar)1 pa sem se hitro navadil. Padcev je bilo popoldne že bistveno manj (enkrat je bil v bistvu kriv pes in enkrat narobe zasnovan razpored prostorov v pisarnah Vesti), kaže da priložene čelade niti ne bom potreboval, razen morda ponoči.

anonimizator-1.jpg

anonimizator-3.jpg

Takole je videti od blizu:

stupidiotic.jpg

Občutek je blažen, končno se lahko sprehajam med ljudmi brez strahu, da bi me kdo prepoznal. Poglede še vedno čutim, a v njih vidim zmedenost in zadrego. Moj obraz jim je megleno znan, a ne vedo od kod. Moj televizijski profil jim je nenavadno domač, a ne vedo zakaj. Moj prožni korak jih vleče za seboj, a ne razumejo kam. Spet sem kralj ulice, vsem na očeh, a hkrati prozoren, skrit in nevaren. Zakrinkani jezdec, šetajoči se panter, urbani nindža, kot sem že nekoč bil.

http://www.vimeo.com/2901076

-Jonas

  1. Proizvajalec obljublja konec leta kup softverske popravkov v napovedani firmware verziji 1.1.
  • Share/Bookmark

Hvala, mami!

Crnkovičev Jonas je zdrav in zadovoljen, za to smo poskrbeli včeraj pri Žmaucu in ga na razdaljo za zdravje zalili s pivom in vinom. Čestitke še enkrat! In ker tudi pri nas doma čakamo na novo štruco, sem te dni veliko razmišljal o fenomenu rojstva in imenih. Moja zgodba je takale.

dojentschek.jpg

Živeli smo na Veselovi 12 v Ljubljani, leta 62, trije, jaz še v trebuhu. Ne prav mlada družina iz Bele krajine, (mama se je dolgo otepala nosečnosti,) zaljubila sta se bila med brezami in skupaj odšla v Ljubljano po lepše življenje. Ker ni bil za knjige, se je očetu mudilo delat v mogočno Iskro, (kjer je ostal do penzije,) mama pa je na univerzi doštudirala za profesorico slovenskega jezika. Eno leto je zapravila na etnologiji, a se je kmalu prepisala zaradi večjih šans za službo, čeprav so jo narodni običaji in estetika nadvse zanimali. Da je tako zavrgla svoje sanje, sem ji kot najstniški upornik kasneje zelo zameril. Ko sem sam obesil matematiko na klin in bil raje igralec na AGRFT, jo je skoraj fršlok in še danes moleduje, naj si najdem varno službo v kakšni knjižnici.

A vrnimo se k zgodbi o mojem vstopu na sceno. Čeprav sem bil zraven, se rojstva ne spomnim, kot tudi prvih nekaj let otroštva ne, a prijatelji mi zatrjujejo, da je to običajno in naj si ne belim glave. Tako imam trdnih podatkov malo, zgodbo sem iz prve roke slišal od mame le enkrat ali dvakrat, fotr se pa dogodka nenavadno slabo spomni. Jutri ga spet vprašam po detajlih in morda kaj dopišem.

Bila je huda zima, ona visoko noseča, on visoko nervozen. V šestdesetih še ni bilo avta pri vsaki hiši in sta se z vlakom kdovezakaj odpeljala na obisk k njenim staršem na Brezje, urico hoda čez brezov gozd (Brezje, štekaš?) in v hrib od železniške postaje v Rožnem dolu. Kmetijo je še isti večer zamedel tak sneg in mraz, da jih je odrezalo od sveta in Ljubljane in so lahko naslednjih nekaj dni samo še čepeli okrog peči v kuhinji in šli eden drugemu na živce. Ženske so štrikale s pletilkami in jeziki, moški so pa pili in kimali.

Potem je zvečer mamo popadlo in se je začel film. Stric je tekel k sosednji kmetiji po sani, vpregli so konja, zavili mamo v odeje in ji dali križec v roke. Stric je vihtel bič in konja gonil do Novega mesta, mama je kljub božji bližini, snegu in doktorživago romantiki klela in se drla na saneh, fotr se je pa kujal zadaj — niso mu pustili peljati, ker bi mimogrede napihal. Zeblo ga ni, je bil toliko priseben, da je ob odhodu v dolino snel flašo s kuhinjske mize za na pot. Sem že povedal, da se vsega skupaj zelo slabo spominja?

Do novomeške porodnišnice na Defrancheschijevi so prisankali sredi noči, stric in fotr sta oddala paket v spretnejše roke in šla naprej pit, ob petih zjutraj pa je gospa gospodična1 Kobetova (ime babice sem našel na rojstnem listu) slavnostno prerezala trak in oznanila, da je fantek. Aplavza ni bilo in govora tudi ne. Mamo so dali spat, mene pa zavili v zavitek in me pustili na hrbtu razmišljati o smislu vsega in kaj zdaj pričakujejo od mene v lajfu. Ponavljam, ne spomnim se in govorim na pamet, a kolikor se poznam, mi kaj drugega najbrž ni hodilo na misel. Ah, še to, menda sem bil takoj glasen, lačen in usekan na joške. Spet, kolikor se poznam, kar verjamem.

Nekaj dni kasneje je sestra prinesla formular in je mama vpisala, da mi bo ime Jona, Žnidaršič Jona. Po svetopisemskem preroku, ki ga je riba požrla, ker ni hotel v Ninive povedat, da jim misli Bog jebat mater ninivčansko, če se ne nehajo prenažirat, živet na puf in porivat v rit. Uf, to je zgodba, vredna posebnega zapisa. Drugič.

Skratka, Jona brez S, jebeš to. Blamaži sem ušel po neverjetni sreči, sestra je formular prepisala v drugega in dodala črko S po pomoti. Z mamo sta napako opazili, se nasmejali in ugotovili, da se boljše sliši in isto pomeni. Tako sem še zdaj Jonas. Hvala, mami!

Frišnemu malemu soimenjaku pa vso srečo, fant, se vidimo!

-Jonas

  1. V komentarjih se je oglasila njena hčerka, ki pravi, da je bila mama takrat še rosno mlada, ergo najbrž še gospodična.
  • Share/Bookmark

« Prejšnja stran